Točnega števila, koliko je pokritih žensk v Sloveniji, ni, gre pa za zelo malo število, je dejala sociologinja religije in spola, etnologinja in kulturna antropologinja dr. Anja Zalta, ki od od leta 2010 predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani predmete s področja sociologije religije.

V svojem raziskovalnem delu se je dr. Anja Zalta intenzivno posvečala tudi islamu in muslimanom v Sloveniji. Povzemamo pogovor z dr. Zalta, ki je bila gostja oddaje NaGlas!.

Ženska pokrivala, turbani, burke, naglavne rute, so postala modni dodatki. Kako si to razlagate?
Ko začnemo govoriti o pokrivalih in naglavnih rutah, moramo najprej definirati o čem sploh govorimo. Če govorimo o burkah je to nek specifičen način pokrivanja, ki je značilen predvsem za afganistanski prostor. Čador denimo je značilen za Iran, potem imamo v Savdski Arabiji nikab, kjer se oči vidijo. V teh prostorih bomo težko govorili o nekih modnih dodatkih. So pa druge dežele, ki poznajo določene vrste zakrivanja, kjer seveda to zakrivanje lahko vstopa tudi v polje modne industrije. Turčija, dežele nekdanje Jugoslavije, Maroko, Tunizija, Emirati, ki niso tako strogi v tem smislu definiranja, morda tudi z religijskimi zakoni, kako se mora ženska obleči, zakriti in pokriti. Seveda se tu dopušča, da si lahko, da tako rečem religiozne potrošnice privoščijo modne dodatke, a še vedno v okviru tradicionalnega islamskega zakrivanja.
Moramo pa tudi vedeti, da sam simbol zakrivanja ni bil vedno izključno religijski. Bil je tudi modni dodatek, denimo v nekdanji Jugoslaviji, kjer je feredža (tančica) bila doživljana tudi kot modni dodatek. Feredžo se je izvezlo na lep način, seveda je bila potem tudi izdelava feredže izjemno draga. V 19. stoletju, so v gospodinjstvih lahko imeli tdui samo eno feredžo in so si jo potem ženske izposojale. Tu je seveda več dejavnikov, zakaj je to postala modna tržna niša. Seveda je temu tako tudi zaradi ponovnega oživljanja prakse pokrivanja v nekaterih deželah, kjer so bili donedavnega trendi nasprotni zaradi sekularizacije družbe, tako kot denimo v Turčiji pa tudi v bivši Jugoslaviji, kjer so v nekem obdobju te religijske simbole v javni sferi prepovedali. Zdaj, v zadnjih desetletjih, religija vstopa nazaj v javno sfero in s tem tudi ženske iščejo svojo identiteto, kako javno in vidno izkazati to svojo religijsko pripadnost.

Kako je s pokritimi ženskami v Sloveniji, vam je morda znano približno število žensk, ki se pokrivajo?

Točnega števila ni. Tovrstnih raziskav, ki bi nam omogočile, da bi točno statistično lahko rekli koliko jih je, nimamo. Po odgovorih predstavnikov in predstavnic islamske skupnosti na to vprašanje, naj bi se jih pokrivalo okrog 30. Imamo tudi nekaj burk v Sloveniji, ampak te bi verjetno lahko prešteli na prste ene roke.
Zakaj se pokrivajo?
Vedno pravim, da toliko kot je pokritih žensk, toliko je tudi vzrokov. Imamo seveda pri tem v ozadju lahko neko patriarhalno tradicijo, lahko gre pa tudi za to novo zakrivanje, kjer ženska po lastni volji išče svojo religijsko identiteto, in jo želi izkazati. Lahko je to tudi znak političnega islama, kar večinoma te burke, ki vstopajo iz afganistanskega okolja v evropski prostor, so. Ampak te so zelo redke, to moramo vedeti. Večinoma ženske želijo svojo religijsko pripadnost izkazati z nekim simbolom. Sploh, ko iščejo na novo svojo identiteto, denimo priseljenke v slovenskem prostoru, ki razmišljajo, kako se na novo povezati s tradicijo svojih prednikov in v tem smislu potem tudi iščejo in uporabijo te vidne simbole, da to identiteto lahko pokažejo.

Kaj nam to majhno število pokritih žensk islamske veroizpovedi v Sloveniji pove o njihovi emancipaciji?
Ko sem spraševala zakaj je tako malo zakritih, so mi dejale, da je problem v tem, ker dejansko pokrite ženske ne morejo dobiti službe. Gre za diskriminacijo na podlagi oblačilnega izdelka. Zato se mnogo tistih žensk, ki bi se sicer odločile, da bi se zakrile, ne zakrijejo, ker enostavno vedo, da ne bodo mogle biti družbeno aktivne, da ne bodo mogle dobiti služb. Poznam nekaj primerov visoko izobraženih žensk, ki se zakrivajo, več let iščejo službo v Sloveniji, a je na žalost ne dobijo.

Kaj pa tiste ženske, ki so mogoče emancipirane, zato ker so mogoče že rojene v Sloveniji, se tukaj izobrazile in so mogoče ta patriarhalna načela že pustile ob strani?
Problem je v tem, ker mi enačimo odkrito žensko z emancipirano žensko. Moramo vedeti, da v muslimanskem svetu, mnogo islamskih feministk se poslužuje ravno zakrivanja kot, na eni strani oblike protesta morda proti sekularni religijsko prazni družbi v javnem prostoru, na drugi strani pa kot protest proti patriarhalnemu sistemu, ki ženske omejuje na zasebno sfero.
Seveda gre tu za paradoks, ker potem lahko zakrite vstopajo nazaj v javno sfero, hodijo v javne službe, se vozijo z javnimi prevoznimi sredstvi. Seveda gre za paradoks, ampak hočem reči, da so različne te pozicije zakaj se zakrivajo.

Večina priseljenk v Sloveniji prihaja z območja nekdanje Jugoslavije, ki je v 50tih prepovedala zakrivanje. Ali je tudi zaradi te prepovedi manj pokritih žensk v Sloveniji danes?
Zagotovo je ta zakon v začetku 50ih let na nek način povzročil šok, ker moramo vedeti, da se niso zakrivale samo muslimanke. V 19. stoletju, v prostoru bivše Jugoslavije za časa otomanskega cesarstva in pozneje Avstro-Ogrske, so bile zakrite tudi kristjanke, tudi judinje, katoličanke, pravoslavke, ne samo muslimanke. Ko Avstro-Ogrska vstopi v ta prostor, ga želi modernizirati, ga evropeizirati oz. deorientalizirati in tako tudi skuša na nek način prepovedovati zakrivanje. S pojavom SFRJ pa se religija ostro loči od javne sfere, in se vpelje zakon, ki zakrivanje prepove. Če se je ženska zakrivala, je tvegala visoko denarno kazen ali celo dve leti zapora. To pa je mnogim ženskam povzročilo precejšnje travme, kajti zakrivanje je bilo znamenje njihove identitete. Obstajajo mnogi zapisi teh žensk, ki so bile prisilno odkrite, kjer se to izraža. Zakrivanje namreč ni bilo samo znak njihove religijske pripadnosti, ampak tudi del njihovega tradicionalnega načina življenja, vzgoje in moralnih vrednot.

Kaj pa je danes pravo merilo emancipacije?
Če bi vprašali muslimanke in jaz sem jih to spraševala, emancipacija za njih zagotovo ni, da odvržejo ruto. To je predvsem možnost izobraževanja, iqre je imperativ v Koranu, sveti knjigi islama, kar v prevodu pomeni »izobražuj se«. Izobraževanju sledi gotovo tudi zaposlitev, možnost dedovanja in izbire partnerja. Ampak za muslimanke v Sloveniji bi rekla je pomembna predvsem možnost izobraževanja.