Le redko pa, da tako razkrita elektronska sporočila kažejo tudi na nesposobnost in naivnost vpletenih, ki običajno elektronsko sporočanje uporabljajo za strogo poslovne, osebne in ne nazadnje tudi občutljive politične zadeve.

Če bi na tak način medsebojno komunicirali tudi preprodajalci z mamili, potem v državi s tem sploh ne bi imeli težav, je le eden izmed komentarjev računalniških navdušencev nad tem, kako naivno je potekala medsebojna korespondenca med Janšo in Kovačičem.

A verjetno se, tako kot vpletena, tudi mi, ko pošljemo elektronsko sporočilo, nikoli ne vprašamo, kako je z varnostjo pošiljanja tovrstnih sporočil. Bolj nas zanima, da z elektronsko pošto ne bi dobili kakega virusa, kot pa to, da je naše elektronsko sporočilo, če ni posebej zaščiteno, pravzaprav javno.

Sporočila so lahko poslana tudi zaščitena
Ali kot plastično ponazori glasnik digitalnih tehnologij Aleš Špetič: "Elektronska sporočila so tako kot navadna razglednica - vsak lahko prebere, kaj piše na njej in ni gotovo, da bo prišla na cilj."

Toda ali bi pred časom, ko smo bili še v tako imenovani analogni dobi, pogodbo, ljubezensko pismo ali pa občutljivo politično stvar napisali na razglednico oziroma dopisnico? Zagotovo ne. Takrat je bil postopek jasen, pravi Špetič. "Pri navadni pošti pa lahko sporočilo seveda damo v ovojnico ali zaščitimo, lahko pošljemo priporočeno, da si zagotovimo, da bo prejemnik to sprejel, ali pošljemo s kurirjem, če je nekaj res zelo pomembno in hočemo, da tega nihče ne bere."

In enako jasen postopek je tudi danes, v digitalni dobi. "Tehnologije pri elektronski pošti obstajajo že več kot 20 let, ki so zelo enostavne, tako da so lahko sporočila zaščitena, šifrirana in poslana po protokolih, ki zagotavljajo zasebnost."

No, očitno se država za to ne zmeni. V Sloveniji imamo namreč že 20 let uzakonjen digitalni podpis kot zaščito komunikacije, kljub temu pa se še vedno vsa komunikacija v državni upravi opravlja prek navadne elektronske pošte.