Inženirska zbornica Slovenije (IZS) je na nedavni digitalni konferenci Slovenski inženirski dan, ki je povezala 1.500 pooblaščenih inženirjev s področja gradbeništva, elektrotehnike, strojništva, rudarstva, tehnologije in geotehnologije, požarne varnosti, prometnega inženirstva ter geodezije, med drugim opozorila, da je odpornost stavb in infrastrukture na podnebne spremembe ključnega pomena za ohranitev in razvoj modernega načina življenja.

Vodja sveta za vode, gradbeni inženir in hidrolog Rok Fazarinc je poudaril, da je bila Slovenija kljub opozorilom stroke nepripravljena na naravno nesrečo takšnih razsežnosti, kot se je zgodila lani avgusta.

Ob tem je tudi opozoril, da se z daljšanjem časovne distance od lanskih poplav v družbi razvija vtis odpornosti na podnebne spremembe, ki ne zdrži strokovne presoje. Kar pomeni, da se odpirajo nova tveganja za varnost življenja in premoženja, gospodarstvo.

Inženirska stroka si zato prizadeva za nadaljnje ozaveščanje javnosti o potrebnosti celovitih in ne parcialnih rešitvah porečij ter ravnanje skladno z dobrimi, uveljavljenimi strokovnimi praksami, so zapisali v inženirski zbornici ter pozvali državo, da vztraja pri čimprejšnji izvedbi potrebnih zaščitnih ukrepov in zagotovi finančna sredstva zanje.

Na nedavnem slovenskem inženirskem dnevu ste opozorili, da se z daljšanjem časovne distance od lanskih poplav v družbi razvija vtis odpornosti na podnebne spremembe, ki ne zdrži strokovne presoje. Pojavljajo se tudi že javni pozivi lastnikov zemljišč proti urejanju suhih zadrževalnikov. Zakaj po vašem mnenju nastajajo te težave?

Žal je tako, da se na tistih območjih, ki niso bila zelo prizadeta in kjer niso bila ogrožena človeška življenja, že pojavljajo dvomi o izvedbi potrebnih protipoplavnih ukrepov. Skrb vzbujajoče je podcenjevanje ogroženosti, podcenjevanje pojava ali celo zanikanja ogroženosti. Predvsem se mi zdi problematično, da nekatere skupine ali posamezniki, ki imajo druge interese, zavračajo izvedbo nujnih ukrepov in ureditev, ki bi zmanjšali ogroženost posameznih območij. Če bi se odvil scenarij, da se ohranja takšno stanje, kot je danes, bi bilo še vedno ogroženih več 1.000 objektov na območjih dosega poplav. Zaradi podnebnih in morfoloških sprememb se bo v prihodnje nevarnost in posledično ogroženost ljudi, ki živijo na teh območjih, še povečevala. Če se bo preprečevalo kontrolirano zadrževanje vode na naravnih poplavnih površinah, bo visoka voda še naprej stihijsko poplavljala urbana območja in bistveno več kmetijskih površin. Ljudje, ki živijo v dosegu poplav, bodo še bolj ogroženi. Izločanje posameznih razlivnih površin bi povzročilo večje poplave na dolvodnih odsekih. To pa strokovno in zakonsko ni dopustno.

Katere so konkretne težave, ki jih opažate na terenu?

Medčloveški odnosi. Ker se stvari ponekod ne odvijajo po pričakovanjih ali posamezne aktivnosti zamujajo, nastaja slaba volja. Žal se na kritičnih območjih, kjer so poškodovani domovi in kjer ni varno živeti, poslabšujejo medčloveški odnosi. Na teh območjih bi bila nujna pomoč strok, ki se ukvarjajo z medčloveškimi odnosi, sociologijo in psihologijo. Prebivalce prizadetih območij bi bilo treba redno informirati o poteku intervencij in sanacij na območjih. Na območjih, kjer so predvidene premestitve, je morda potrebnih več informacij o poteku postopkov in o možnostih, ki jih imajo ti prebivalci. Morda si je vlada na začetku zastavila prekratke roke. Takoj po poplavah tudi niso bili znani vsi postopki in aktivnosti, ki jih je glede na razpoložljive vire mogoče opraviti. Ampak stvari gredo naprej. Naslednji problem je kmetijstvo in kontrola poplav na poplavnih območjih. Ogromno kmetijskih površin je poplavnih. Ta območja bodo poplavna tudi v prihodnosti. Poplavna območja je treba ohraniti in omogočiti naravno ali kontrolirano zadrževanje poplavnih valov. Če se bodo poplavna območja omejevala, pričakujmo še bistveno večje katastrofe. Zato bo treba doseči dialog in rešitve, ki bodo za vse sprejemljivi. Kmetje so na primer naklonjeni mokrim zadrževalnikom, suhim pa ne. Mokri zadrževalniki so namenjeni predvsem za hrambo vode za namakanje v sušnih obdobjih, torej za kmetijstvo. Ti zadrževalniki praviloma ne zagotavljajo pomembnega prispevka k poplavni varnosti. V suhih zadrževalnikih se zadržuje voda le v času poplav, sicer se v zadrževalnem prostoru ohranja primarna raba tal. Pri suhih zadrževalnikih je bistveno manj trajne izgube zemljišč kot pri mokrih zadrževalnikih. Treba se bo dogovoriti in poiskati rešitve, ki bodo sprejemljive za vse, vendar skladno s hierarhijo prioritet.

Premier Golob je glede gradnje suhih zadrževalnikov že napovedal, da se bodo gradili v skladu s stroko, čeprav jim bodo posamezniki ali lokalna skupnost nasprotovali.

Na vsak način bo to nujno potrebno. Problem je v tem, da bo v prihodnosti potrebnih še več takšnih objektov. Pred štirimi ali petimi desetletji so bile potrebe po kontroliranem zadrževanju bistveno manjše kot danes. Že zdaj je treba zavarovati razlivne površine in začeti načrtovati ali vsaj prostorsko opredeliti območja naravnega ali kontroliranega zadrževanja. To ni pomembno samo za območja Spodnje Savinjske doline, ampak tudi na nekaterih drugih poplavno ogroženih območjih. Kot na primer Zgornja Savinjska dolina, dolina Poljanske Sore, ob porečju Kamniške Bistrice, torej na vseh območjih, ki so z vidika poplavne varnosti kritična. Sama izvedba se prepusti prihodnjim generacijam. Upam, da se bo to res zgodilo in da bo stroka tista, ki bo predlagala rešitve. Tu ne gre samo za eno stroko, temveč za več strok, ki se ukvarjajo s prostorom, z urbanizmom, okoljem, geologijo ter kmetijstvom in gozdarstvom. Upam, da bo stroka uslišana in da v prihodnje lahko pričakujemo boljšo varnost. To so projekti, ki se ne izvedejo v pol leta ali v enem letu, temveč po navadi traja od zasnove do izvedbe nekaj desetletij. Upam, da se bodo v prihodnje bolj upoštevale ugotovitve in opozorila stroke, kot so se do zdaj.

Pravite, da je sanacija dolgotrajen proces, na drugi strani pa se pojavljajo očitki, da sanacija poteka prepočasi.

Takšna mnenja niso nastala v strokovnih krogih. Trenutno se zaključuje faza intervencij. Narejeno je bilo izjemno veliko delo. Država prehaja počasi v fazo sanacije. Sprva bo mogoče izvesti preprostejša sanacijska dela. Pri izvedbi zahtevnejših sanacij bo treba opraviti številne analize, postopke pri umeščanju v prostor in samo načrtovanje z izvedbo. Ti postopki pa bodo trajali kar nekaj let. Državni prostorski načrti, ki se izvajajo danes, so bili načrtovani že pred 10, 15 leti. To so realno časovni okviri v normalnih razmerah. Če bodo ti postopki nekoliko pohitreni, je to mogoče narediti recimo v naslednjih petih do desetih letih.

Katere ukrepe pa bi morala država še sprejeti in so po vašem mnenju nujni?

Za vsako od prizadetih območij, to se pravi za Savinjo, za porečje Meže, za Kamniško Bistrico s Savo in za območje ob Poljanski in skupni Sori se zdaj pripravlja nabor nujno potrebnih ukrepov za zmanjšanje poplavne ogroženosti. Te ukrepe je treba zasnovati, izdelati ustrezne hidrološke in hidravlične preveritve in jih potem formalno potrditi. To je okvirni program dela za naslednje obdobje. Vzporedno je treba z vsebino sproti seznanjati prebivalce na prizadetih območjih. Hkrati pa je treba z roko v roki delati z varovanjem okolja. Pri tem je treba upoštevati vse vidike prej naštetih strok.

Kaj pa opozorila inženirske stroke, da je potrebna čimprejšnja izvedba zaščitnih ukrepov in zagotovitev finančnih sredstev za sanacijo. Ali jih je dovolj ali jih ni?

Glede finančnih sredstev bi se težko opredelil, ampak finančna sredstva za zdaj niso ovira pri načrtovanju in izvajanju interventnih del. Izvedeni interventni ukrepi so že večkrat dokazali, kako potrebni so. Če se ne bi izvajali v takšnem obsegu, kot so se, bi bil oktobra in novembra del Zgornje Savinjske doline ponovno poplavljen. Opozarjanje na napake med izvajanjem intervencije je sicer korektno in koristno, vendar so te napake večinoma nebistvene in jih bo mogoče sanirati. Verjetno si nihče ne želi, da bi bila danes cesta med Ljubnim in Lučami ali Mozirjem in Letušem še vedno neprevozna. Ljudje, ki živijo na ogroženih območjih, so bistveno varnejši, kot so bili recimo pred pol leta. Tudi za naprej se pripravljajo prvi sanacijski ukrepi in za te se dovolj natančno ve, kaj se bo izvajalo. Za te ukrepe, kolikor vem, so zagotovljena sredstva. Letos se stroji ne bodo ustavili.

Predsednik inženirske zbornice je opozoril, da so pri zagotavljanju primernih zemljišč za stanovanjsko gradnjo posamezni župani podlegali pritiskom privatnih investitorjev in so bili številni objekti, ki so bili na silo postavljeni na območja, ki bi morala biti razlivna. Takšni so primeri naselij ob Savinji, denimo pri Ljubnem in Braslovčah.

Na območju Braslovč oziroma Letuša v občini Braslovče je tik ob strugi Savinje pred dobre pol stoletja začelo nastajati naselje počitniških hiš, ki je bilo sprva nelegalno. Pozneje so bila ta naselja legalizirana. Na poplavnih območjih Savinje so prav tako nastajala številna nova naselja, kot na primer Letuška gmajna, Roje, Vrbje, Breg, Parižlje in na primer Loke pri Mozirju in Ljubnem ter Prodi na Ljubnem. Tudi Otok v Celju stoji na starih poplavnih območjih Savinje in Ložnice. Nekatera imena dovolj natančno povedo, kje so ta območja in da je imela reka prevladujoč vpliv.

Koliko je takšnih območij po Sloveniji, ki so precej ogrožena?

Območja, ki so najbolj ogrožena, razen Savinje, se rešujejo. Ljubljana je že praktično varna, tudi Celju je zagotovljena bistveno večja varnost, kot je bila pred dobrim desetletjem. Bistveno je izboljšana poplavna varnost Grosuplja, Železnikov, Polhovega Gradca, Poljan, tudi Kamnika do normalno pričakovanih visokih vod. Načrtujejo se ukrepi na območju Kopra, postopoma se vseeno po majhnih korakih izboljšujejo razmere na območju Laškega. Še vedno je zelo ogrožena Škofja Loka na širšem območju sotočja obeh Sor. Med ogrožena območja v primeru intenzivnih hudourniških poplav sodijo tudi kraji v Zasavju. V obdobju med letoma 1960 in 1990 so se urbanizirale največje poplavne površine. Po letu 1990 pa se je družba začela zavedati, da so bili ti posegi napačni. V zadnjih 10, 15 letih pa veljajo novi predpisi, ki zelo omejujejo gradnjo na takšnih območjih.

Kaj pa sporna uredba o pogojih in omejitvah za izvajanje dejavnosti in posegov v prostor na območjih, ogroženih zaradi poplav iz leta 2008?

Uredba iz leta 2008 je zelo omejila zidavo na poplavnih območjih. Ta uredba je morda malo preveč ohlapna ravno pri pozidavi individualnih objektov. Te je bilo še vedno mogoče umeščati na poplavna območja. Zdaj se pripravlja nova uredba, ki je v zaključni fazi. Upam, da bo dejansko dodatno omejevala gradnjo na poplavnih območjih, oziroma predvsem, da se bo pri posegih na ta območja zahtevala bistveno večja odpornost pred poplavami in erozijo. Prav tako je treba zagotoviti primerno odpornost pri infrastrukturnih objektih.

V Savinjski dolini je bil problem, ker je bila tudi industrija čisto blizu vode.

Na območju Nazarij in Ljubnega ter na območju Polzele in Prebolda se je industrija načrtovala na poplavnih območjih s predhodno izvedbo varovalnih nasipov. Žal se je uresničila bojazen, da pasivna zaščita z nasipi, ki zagotavljajo omejeno varnost le do pretokov, na katere so bili dimenzionirani, ni zadostna. Če so pretoki višji, takšna zaščita z nasipi enostavno odpove. Voda nasipe prelije ali jih poruši. Prav povečevanju odpornosti obstoječih objektov na naštetih ogroženih območjih bo treba še marsikaj dodati.

Veliko objektov je bilo prizadetih ali ogroženih tudi zaradi zemeljskih plazov, ki so se sprožili po obilnem deževju. Kakšna je ogroženost glede zemeljskih plazov?

Zemeljski plazovi so na večini območij nastali zaradi intenzivnosti pojava, ne toliko zaradi človekovih posegov v prostor. Sicer je ponekod opazen človekov vpliv, vendar ni bil bistven. Do aktiviranja številnih plazov bi vseeno prišlo. Če bi bile padavine manj intenzivne ob enaki količini, ne bi prišlo do tako intenzivnih procesov plazenja. Plazovi, razen na Javorniku pri Jesenicah in v Strugah ter na območjih manjših zaselkov, ne ogrožajo večjega števila objektov. Nekatere plazove bo mogoče sanirati v celoti, nekatere delno, nekateri bodo pa ostali nesanirani, vendar se bodo povsod načrtovali in izvedli ukrepi za zmanjšanje ogroženosti.