MMC je pripravil krajši pregled nekaterih najodmevnejših notranjepolitičnih dogodkov in zgodb leta 2017. Vabljeni k ogledu galerije.

1. Razsodba arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško *** Slabo desetletje pričakovani dan je prišel. Pet arbitrov Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu se je usedlo in več ur bralo svojo odločitev o novi meji med Slovenijo in Hrvaško. Sloveniji je pripadla večina Piranskega zaliva, dobila je svojevrstno rešitev "dimnika" čez hrvaško morje do mednarodnih voda. Na tem prehodnem območju velja hrvaško pravo, a tudi prost prehod do slovenskih pristanišč. Meja na kopnem se je na določenih odsekih spremenila v korist Slovenije, drugje Hrvaške. Znani Joško Joras je ostal na drugi strani skupaj s še nekaj ducati drugih državljanov Slovenije in vlada jim je obljubila različne oblike pomoči. A zadeva je vse prej kot rešena. Hrvaška odločitve arbitražnega sodišča ne priznava. Od nje je odstopila, ko je na dan prišla afera o prepovedanih stikih med slovenskim arbitrom in zastopnico slovenske države pri sodišču. Sodišče je kršitev obravnavalo in odločilo, da ni bila takšne narave, da bi lahko ogrozila nepristransko odločitev. Zdaj poteka diplomatska bitka med državama, iskanje podpore v mednarodni skupnosti za (ne)uveljavitev. Ker je bil arbitražni sporazum sprejet pod pokroviteljstvom Evropske unije, v sporu posreduje podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans. Upa na dialog. Uveljavljanje odločitve na terenu, torej s fizično dejavnostjo (in po potrebi tudi silo, kar je državna izključna pravica na njenem ozemlju), lahko privede do incidentov ali še česa hujšega. Foto: BoBo
2. Pahor izvoljen za predsednika države *** Šeste volitve za predsednika Republike Slovenije so ohranile četrtega predsednika. Borut Pahor je v drugem krogu prejel 53,09 odstotka glasov, Marjan Šarec pa 46,91 odstotka. Tako tesnega izida analitiki in politiki niso pričakovali, saj so ankete večino predvolilnega leta kazale na Pahorjevo zmago celo v prvem krogu. Šarec je bil z izidom zadovoljen in napovedal vstop v strankarsko politiko. Pahor pa je rezultat vzel kot potrditev pravilne smeri njegovega dozdajšnjega predsedovanja, na znanje pa je vzel tudi kritike, ki so največkrat letele na račun javnega izražanja predsedniških stališč. Slednje bo počel pogosteje, je napovedal. Volitve je zaznamovala nizka udeležba kot del dolgoročnega trenda. Zaradi njih je predsednik največje opozicijske stranke SDS Janez Janša opozoril na nižjo stopnjo legitimnosti. Kandidatka njegove stranke Romana Tomc je v prvem krogu prejela 13,7 odstotka glasov in pristala na tretjem mestu, dvakrat več od četrtouvrščene Ljudmile Novak (NSi), kar je dalo delen odgovor na rivalstva desnice. Analitiki so si edini, da je stranka SMC največja poraženka teh volitev, saj je s kandidatko Majo Makovec Brenčič zbrala le 1,7 odstotka. Naslednje predsedniške volitve bodo leta 2022. Foto: BoBo
3. Referendum o zakonu o drugem tiru *** SMC je dvignjene obrvi analitikov doživel tudi na referendumu o zakonu o drugem tiru. Podporniki vladnega projekta izgradnje drugega tira železnice Koper-Divača so sicer zmagali, a s precej manjšo razliko od pričakovane (53,5 % ZA, 46,5 % PROTI), in to ob nizki volilni (petinski) volilni udeležbi. Nasprotniki zakona niso nasprotovali sami izgradnji drugega tira, temveč so trdili, da je vladna različica predraga, manj smiselna in tudi prežeta s korupcijskimi tveganji. Pobudnik referenduma, vodja društva Davkoplačevalci se ne damo Vili Kovačič, je po referendumu tudi vložil pritožbo na vrhovnem sodišču, zato zakon še ni začel veljati. Pripravljalna dela tečejo naprej, izveden je bil namreč razpis o gradnji dovoznih cest do gradbišč. Še trenutek preverbe: za resnična se niso izkazala svarila sekretarja Jureta Lebna, da bo Slovenija v primeru referenduma izgubila nepovratna evropska sredstva. Foto: BoBo
4. Požara odpadkov v Kemisu in Zalogu *** Leto sta zaznamovala dva obsežna požara odpadkov. Prvi je izbruhnil v podjetju za skladiščenje nevarnih odpadkov Kemis na Vrhniki. Povzročil je večje onesnaženje okolice, še najbolj bližnjega potoka Tojnica (na fotografiji desno). Med požarom so se namreč sproščali plini in s kemikalijami pomešane tekočine. Po mnenju policije je požar sprožil samovžig v enem od zabojnikov. Vrhničani so na več zborih in javnih shodih zahtevali odhod podjetja, Kemis pa po sanaciji namerava vztrajati. Dogodek je sprožil tudi več vprašanj o uspešnosti državne koordinacije ob okoljskih nesrečah in o vlogi Arsa pri podeljevanju dovoljenj. Ta so se še poglobila kmalu za tem, julija, ko je zagorelo na deponiji nenevarnih odpadkov podjetja Ekosistemi v Zalogu pri Novem mestu (fotografija levo). Dim se je valil daleč naokoli in onesnažil ozračje ter rastline. Občina je deponiji odrekla gostoljubje, Arso pa odvzel okoljevarstveno dovoljenje. Foto: Manfred von Richthofen/BoBo
5. Investicija Magne Steyr v Hočah *** Precej okoljskih pomislekov je zbudila investicija avstrijskega podjetja Magna Steyr. Vlada napoveduje, da gre za največjo "greenfield" investicijo v samostojni Sloveniji, ki bo na delovnotržno podhranjeno Štajersko prinesla nekaj tisoč delovnih mest. Okoljevarstvene organizacije so opozarjale, da bo država pripeljala okoljsko sporno lakirnico in tudi širšo proizvodnjo na prvovrstne kmetijske površine. Nekateri poznavalci polpretekle zgodovine so celo zatrdili, da bi lahko pod posekanim bližnjim gozdom našli več tisoč trupel povojnih pobojev. Za investicijo se je bila bitka s časom; Magna je zatrjevala, da mora izpolniti pogodbene obveznosti - če ji to ne bo uspelo v Sloveniji (začenši z dovolj hitro pridobitvijo gradbenega dovoljenja), bi odšla drugam. Država ji je ustregla s sprejetjem posebnega zakona, ki je predvideval tudi razlastitve. Okoljske organizacije so napovedale pritožbe na Arsovo okoljevarstveno dovoljenje, kar je sprožilo proteste Hočanov in prebivalcev bližnjih vasi. Na koncu je podjetje dalo dovolj javnih zagotovil, da so se postopki izpeljali, gradnja pa že poteka. In ko smo že pri investicijah: odmevna so tudi letošnja vlaganja Japoncev. Yaskawa je na Kočevskem položila temeljni kamen za tovarno robotov, ki bo proizvajala za celo Evropo. Vlada ima v delu nov zakon o sistemskem spodbujanju naložb, ki naj bi povečalo predvidljivost poslovnega okolja in "Slovenijo naredilo primerljivo s konkurenčnimi državami". Foto: BoBo
6. Saga o NLB-ju *** Osrednja slovenska banka še kar buri duhove politike, kriminalistov in zdaj tudi (mednarodne) javnosti. Osrednji vzrok je iranski državljan Farrokh, ki naj bi med letoma 2009 in 2011 v Novi Ljubljanski banki opral milijardo dolarjev. S tem se zdaj ukvarjata kar dve parlamentarni preiskovalni komisiji, ki menita, da se kriminalisti - in drugi pristojni državni organi - ne dovolj. O zadevi so razpravljali tudi v Evropskem parlamentu, v opozicijskem SDS-u pa se sprašujejo, kje je končalo nekaj sto milijonov dolarjev domnevnih provizij. Vlada medtem išče možnost, kako se izogniti pred leti dani obljubi Evropski komisiji in ne prodati banke, čemur v Bruslju redno odkimavajo. Med razlogi za odlašanje so vse večji dobiček banke, vložene milijarde davkoplačevalskih evrov in tveganja, ki jih povzročajo sodni postopki na Hrvaškem, tisti, ki jih po memorandumu iz Mokric ne bi smelo biti. Foto: BoBo
7. Visoka gospodarska rast in vse več zaposlenih *** Kriza, stečaj, varčevanje, krčenje. Besede, ki so prevladovale med letoma 2008 in 2014. Slovenija je iz različnih razlogov imela precej daljšo krizo od večine drugih razvitih držav. Šele pred tremi leti se je začela pobirati, vsaj z vidika gospodarske rasti. In od takrat naprej gre samo navzgor, letos še posebej. Naša država ima eno najvišjih stopenj gospodarske rasti v EU-ju, na začetku leta je že presegla petodstotno, zdaj se premika med 4,5 in 4,9 odstotka. To so dobre novice za gospodarstvo in posledično tudi za splošno blaginjo. Rast tudi ni nerealna, večina indikatorjev ne kaže, da bi šlo za pregrevanje. Z višjim BDP-jem, čeravno še ni na predkrizni ravni, ima tudi država na voljo več denarja za financiranje svojih dejavnosti, kar so začutili sindikati, ki zahtevajo večji kos pogače in ga tudi dobivajo; sploh ob oceni Umarja, da višjo rast zavira "pomanjkanje delovne sile", kar pomeni, da imajo delavci na trgu večjo pogajalsko moč kot prej. Registrirana brezposelnost bo kmalu padla celo pod 80.000, kakor je bilo nazadnje na začetku leta 2009, zaposlenost pa je po podatkih statističnega urada spet dosegla 810.000 ljudi, kar smo zadnjič videli konec leta 2009. Visoko rast kot vedno poganja močen izvozni sektor, domače povpraševanje precej manj, kar pomeni, da Slovenija ostaja zelo odvisna od gospodarskega stanja v tujini, predvsem v največji trgovinski partnerici Nemčiji. In če držijo napovedi, da se krize ciklično ponavljajo na približno deset let, do naslednje ni več daleč in Slovenija ob zdajšnji visoki zadolženosti ter neustvarjanju rezerv, na kar neuspešno opozarja fiskalni svet, ne bo imela manevrskega prostora za obrambo. Zelo verjetno je, da bomo najpozneje do leta 2020 spet videli krčenje BDP-ja. Foto: Radio Koper
8. Teran tudi hrvaški *** V povezavi s sosednjo državo je odmevala zgodba o teranu. Teran je zaščitena geografska označba, ki jo na ozemlju Evropske unije lahko uporabljajo samo slovenski vinarji. Toda Evropska komisija je z delegiranim aktom podelila izjemo istrskim pridelovalcem vina, v veliko nezadovoljstvo praktično celotne slovenske politike in tudi vinarjev. Za Slovenijo spornih točk je bilo več. Prva je strokovna argumentacija. V Sloveniji se namreč vino teran prideluje iz sorte refošk v naravnih danostih Krasa. Hrvaška pa istrski teran utemeljuje s tem, da ga prideluje iz sorte trte - teran. A izsledki študije več slovenskih in hrvaških znanstvenikov kažejo, da je trta teran pravzaprav navaden refošk, saj ima isti genotip. Druga za Slovenijo sporna točka: izjeme so se doslej v Evropski uniji podeljevale izključno v okviru pristopnih pogajanj, ta je edina, ki je bila podeljena pozneje, in to z delegiranim aktom. V zadevi je prišlo do nekonsistentnosti stališč različnih sestav Evropske komisije. Pod predsednikom Josejem Barrosom je leta 2013 poudarjala, da je teran zaščiten kot slovenski in da nobeno hrvaško vino ne more na trg pod tem imenom; še več, Hrvaška ni izrazila nasprotovanja. A prišla je nova sestava Evropske komisije in stališče se je spremenilo, pod komisarjem Philom Hoganom so se odločili, da vprašanje med pristopnimi pogajanji ni bilo rešeno, zato je bilo treba vanj zagristi po vstopu Hrvaške v EU. Kmetijski minister Dejan Židan je Hogana obtožil zavajanja in nezakonitega delovanja, a to zadeve ni spremenilo. Hrvaška ima danes podeljeno izjemo, Slovenija pa je vložila tožbo na Sodišču Evropske unije. Foto: BoBo
9. Pokop žrtev iz Hude Jame in osrednji spomenik *** Leta 2009 so delavci v rudniku Huda Jama prebili 11 betonskih pregrad in naleteli na osem plasti mumificiranih trupel, deloma razpadlih, deloma ohranjenih in prekritih s plesnijo. Prizor je pretresel javnost. A to je bilo dolga časa vse, kar se je zgodilo. Vsebina je bila za državo prehuda: skoraj 1.500 trupel iz Barbara rova je na grob čakalo razpadajoč v zabojih za sadje in plastičnih vrečkah. Dostojen pokop so dočakala letos, po osmih letih, v Spominskem parku Dobrava pri Mariboru. Prisotni so bili predstavniki slovenske ter hrvaške države, saj naj bi bil pretežni del po vojni pomorjenih prihajal z juga. Tudi grobišče Barbara rov je bilo oktobra letos dokončno urejeno. Ostaja pa še okoli 600 znanih grobišč, ki so večinoma neurejena ali neoznačena, veliko pa jih odhaja v pozabo ali podlega naravnim silam. Vladna komisija za reševanje vprašanja prikritih grobišč nadaljuje delo in je samo letos izkopala več kot 1.000 dodatnih trupel. Medtem je država v središču Ljubljane postavila osrednji spomenik vsem žrtvam vojn in z vojno povezanim žrtvam, neuradno poimenovan tudi spomenik sprave. A vseh deležnikov ni dosegel, saj ga je med drugim bojkotirala Zveza društev za vrednote NOB-ja. Foto: Borut Živulović/BoBo
10. Šami in ustavna obtožba *** Sirec Ahmad Šami je februarja leta 2016 prišel v Slovenijo s takratnim prebežniškim valom. Želel je naprej, a ga je avstrijska mejna kontrola zavrnila, zato je ostal v Sloveniji, kjer je zaprosil za azil. Najbrž ni vedel, da bodo sledeči pravni postopki pripeljali vse do ustavne obtožbe proti predsedniku slovenske vlade. Kako? Slovenija se je izrekla, da po Dublinski uredbi ni pristojna za obravnavo te prošnje, saj je bila Šamijeva prva država vstopa v Evropsko unijo Hrvaška, to pa so potrdili tudi v evropskem okviru. Slovenija bi ga torej morala deportirati na Hrvaško, ta bi morala prošnjo za azil obravnavati. Ker prihaja iz vojne države (Sirije), bi azil zelo verjetno dobil, nakar bi se lahko prosto gibal - tudi po Sloveniji. Deportacijo sta poskušala preprečiti poslanca SD-ja in Levice, ki sta ga odpeljala v državni zbor. Del politike in civilne družbe je vlado pozival, naj stori vse, da lahko Šami ostane v državi. Cerar je o tej nameri spregovoril v izjavi novinarjem, Šami pa je ostal. Nezadovoljstvo nad dogajanjem je izrazila notranja ministrica, ki je navrgla obtožbe o lažni solidarnosti; predvsem na račun ravnanja dela poslancev. Opozicijska stranka SDS je ocenila, da je sam premier povozil odločitve cele serije sodišč in preprečil izvršitev pravnomočne odločbe, s tem kršil zakonodajo, storil kaznivo dejanje zlorabe položaja, kršil pa da je tudi ustavo. SDS je zato proti Cerarju vložil ustavno obtožbo. Nanjo premier še ni vsebinsko odgovoril, zagotovil pa je, da obtožbe ne držijo. Šami, ki se je sicer aktivno vključil v lokalno skupnost ter priučil jezika, ta čas ostaja v državi in je vložil novo prošnjo za azil. Medtem novela zakona o tujcih, ki je skoraj povzročila razkol v SMC-ju, še čaka na obravnavo na ustavnem sodišču. Foto: BoBo
11. Težave v zdravstvu so se letos odrazile tako na finančni kot na kadrovski ravni. V največji državni zdravstveni ustanovi, ljubljanskem univerzitetnem kliničnem centru (UKC), so je to manifestiralo v najmanj stabilnem kadrovanju na vodstvene položaje. Zadeva se vleče še iz prejšnjih let, letos pa so sprva kanili krivdno razrešiti strokovnega direktorja pediatrične klinike Rajka Kendo zaradi stanja na oddelku za kardiologijo. Ta se je odločil braniti dobro ime in je naposled ostal, afere pa so se nadaljevale na otroški srčni kirurgiji, ki je skorajda razpadla. Ko so na dan prišli izidi analize smrti dojenčka iz leta 2015, so javni prostor napolnila medsebojna obtoževanja o odgovornosti. Kirurga, ki sta takrat sodelovala, se z analizo nista strinjala. Pred mesecem dni sta tako zaradi slabih odnosov program otroške kardiologije zapustila še zadnja dva domača kirurga, zdaj pa ga držijo skupaj z obiski tujih strokovnjakov. To je završalo v politiki, v kateri so kot krivca po objektivni odgovornosti določili Andraža Kopača in ga krivdno zamenjali po le dobrem letu na položaju generalnega direktorja UKC-ja. Strokovni direktorici Mariji Pfeifer so pustili, da odide ob upokojitvi. Vlada je ustanovila samostojno središče za zdravljenje ljudi s prirojenimi srčnimi napakami, istočasno pa še zamenjala svoje predstavnike v svetu UKC-ja. Ali bo to rešilo težave, bo pokazal čas, predvsem pa stanje na tekočem računu, saj ima UKC Ljubljana najvišjo akumulirano izgubo v državi: sto milijonov evrov. V mariborskem UKC-ju se še naprej spopadajo s pomanjkanjem anesteziologov (kljub "uvozu" iz Hrvaške) in pomanjkanjem investicij, ki je z dotrajano opremo prispevalo tudi k letošnji poplavi, z visokimi rdečimi številkami se pravzaprav borijo v skoraj vseh slovenskih bolnišnicah. Slednje trdijo, da razlog tiči v Zavodu za zdravstveno zavarovanje, ki prenizko ceni njihove storitve. Vsekakor je vlada za reševanje bolnišnic letos namenila stotine milijonov evrov, za nadaljnje krajšanje čakalnih vrst pa še okoli 60 milijonov evrov. Zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc medtem pelje naprej svojo zdravstveno reformo, ki se je pripravljala (in se še) praktično celoten mandat, razburjala pa tako koalicijo kot opozicijo. Člani prve so jo celo obtoževali laganja, drugi pa so ji predočili interpelacijo, ki jo je uspešno prestala. Vprašanje je, kako bo prestala preiskavo nenavadnega dogajanja okoli pričanja pred preiskovalno komisijo DZ-ja o žilnih opornicah in zaplete glede njenega zdravstvenega opravičila za odsotnost. Foto: BoBo
12. Koroška dečka in jeseniška deklica *** Med zgodbami, ki so pretresle Slovenijo, je bila tudi smrt dveletne deklice z Jesenic. Kranjsko sodišče je kot odgovorna septembra letos obsodilo mamo pokojne deklice Sando Alibabić in njenega partnerja Mirzana Jakupija, in sicer na 23 oz. 21 let zapora. Sodba še ni pravnomočna. Tako Jakupi kot Alibabićeva imata iz svojih prejšnjih zvez več otrok, ki živijo pri njunih nekdanjih partnerjih. Alibabićeva pa je v času pripora marca letos rodila dečka, ki naj bi bil njun skupni otrok. Jeseniški center za socialno delo je otroka zaradi njegove varnosti že v porodnišnici začasno odvzel. Zadeva je zdaj na sodišču zaradi upravnega spora, ki ga je sprožila Alibabićeva, in sproža vprašanja o vlogi in ravnanju centrov za socialno delo (CSD). Podobno kot v primeru t. i. koroških dečkov. Letos je odmevala sodba vrhovnega sodišča, da je bil odvzem dečkov iz vrtca marca 2016 nezakonit ter da so bile njuni babici, pri kateri sta živela do odhoda k rejnikom, kršene ustavne pravice. Ministrstvo za socialne zadeve se je odzvalo tudi tako, da je z družinskim zakonikom preneslo odločanje o ukrepih za varstvo koristi otroka s CSD-jev na okrožna sodišča. Foto: BoBo