31. oktobra praznujemo dan reformacije. Letos je praznik še posebej slovesen, saj mineva natanko 500 let, odkar je Martin Luter oznanil (po splošnem prepričanju naj bi jih nabil na vrata wittenberške cerkve, a Lutrovi poznavalci zadnja leta temu oporekajo in trdijo, da jih je "le" poslal tedanjemu mainškemu nadškofu Albertu) svojih znamenitih 95 tez, s katerimi je pozival k spremembi, reformaciji tedanje zahodne Cerkve.

Svoje teze je utemeljil zgolj s Svetim pismom in tako zavrnil številne tedanje interpretacije predvsem dela o odpuščanju grehov in - po njegovem najspornejše - dela o odpustkovni politiki. Kot poudarja škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi Geza Filo, ki omenjeno Cerkev vodi zadnja štiri leta, je Luter s "svežino evangelija" tedanje akademske kroge pozval k razmisleku. K razmisleku v vsakem trenutku. Zato, poudarja Filo, reformacija ni končana, pred 500 leti se je zgolj začela in še vedno traja, v vsakem trenutku. Duh reformacije, ki traja vse do danes, namreč ljudi spodbuja, "da razmislimo o svojem življenju, o svoji veri, o svojem odnosu do človeka, o svojem odnosu do Boga, o svojem odnosu do celotnega Božjega stvarstva, torej tudi do okolja, do zemlje, na kateri živimo".

Ideje, ki jih je zagovarjal Luter, so se zelo hitro razširile po srednjeveški Evropi, tudi do današnje Slovenije, kjer so med drugimi prepričale danes najslavnejšega slovenskega reformatorja Primoža Trubarja, ki je simbol tako protestantizma v Sloveniji kot samega slovenstva, slovenske narodne identitete. Za Gezo Fila ni dvoma: "Primož Trubar je oče slovenskega naroda in slovenske narodne zavesti, saj nas je takrat prvi naslovil ne samo s Slovenci, ampak je rekel 'Vsem Slovencem', v tem združevalnem smislu. Brez Trubarja ne bi bilo naše samostojnosti, narodne identitete."

"Vedno sem ponosen, da je ta majhna Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi preživela kljub težkim časom od Primoža Trubarja pa vse do današnjih dni. To je naše sporočilo: da smo del te družbe, slovenske družbe. In da skušamo svojo vero na protestantski način izpovedovati tako, da bomo v tej naši družbi koristen sogovornik oz. njen sotvorec. Kajti le na ta način bomo upravičili veliko delo Primoža Trubarja ter ostalih slovenskih in prekmurskih reformatorjev," pa gleda na vlogo evangeličanske cerkve danes. Več pa v spodnjem intervjuju.

Mineva 500 let, odkar je Luter s svojimi tezami zahteval razmislek, reformacijo Cerkve, ko je zahteval, da se ta znova obrne sama vase in znova odkrije svoje bistvo. Kaj pa je bistvo reformacije danes?
Danes obhajamo 500-letnico začetka reformacije, za začetek razumemo 31. oktober 1517. Namenoma sem dejal 500 let od začetka, kajti reformacija traja, je proces, h kateremu bi morali tudi v današnjem svetu bolj stremeti. Ne samo v Cerkvi, ampak na vseh področjih življenja. Lutru je takrat šlo, da spremeni takratno Cerkev in s tem tudi takratno družbo ...

Življenje na splošno.
Da, življenje na splošno. Da se vrne nazaj k viru, torej nazaj k Svetemu pismu. Spoznal je, da ljudje spremembe - temu v teologiji pravimo spreobrnitev - potrebujemo v vsakem času. Vedno potrebujemo spreobrnitev, kajti težimo k odrešenju, da bi bili v življenju in - kot kristjani verujemo - tudi v večnem življenju srečni. K temu spoznanju je prišel, ker se je takratni srednjeveški človek zavedal svoje grešnosti, bolj kot se danes ljudje zavedamo svoje grešnosti. Takratni vernik je iskal odrešenje tam , kjer so mu ga pač ponujali. V Cerkvi. In takratna Cerkev je šla celo tako daleč, da mu je odrešenje prodajala. Danes bi temu rekli odpustkovna kuhinja. Ljudje so, ker niso razumeli Svetega pisma, ker niso razumeli bogoslužja, temu odrešenju sledili. Torej, so verjeli, da jih bodo odrešila dobra dela in plačevanje odpustkov.

Luter je iz Svetega pisma izpeljal vseh svojih 95 tez in že iz prve izhaja, da mora biti celo življenje kristjana pokora, torej spreobrnitev, sprememba.

Ne gre tako, da grešiš in se nato pokesaš, pa je vse v redu.
Tako, ja. Ne gre tako, da grešiš in greš potem na romanje ali pa celo plačaš. Ali pa si kako drugače z dobrimi deli zaslužiš odrešenje. Luter spozna, da Bog človeku odpušča iz ljubezni, ker je milostljiv. In človek ne more narediti nič drugega, kot da v to veruje, da se nasloni na vero, torej na Sveto pismo, da to Božjo milost - Bog se je enkrat za vselej žrtvoval za vse grehe sveta - sprejme in da to vero tudi živi.

To ponovno odkritje evangelija - to svežino evangelija - je obelodanil v svojih tezah in s tem, ko jih je javno objavil, je pozval akademske kroge k razmisleku. To je potem tudi ta duh reformacije, ki traja vse do danes. Da razmislimo o svojem življenju, o svoji veri, o svojem odnosu do človeka, o svojem odnosu do Boga, o svojem odnosu do celotnega Božjega stvarstva, torej tudi do okolja, do zemlje, na kateri živimo. In na tem naj bi bil po sklepu Svetovne luteranske zveze tudi poudarek 500-letnice začetka reformacije. Da nas vse - verujoče in neverujoče - ob obletnici te spremembe na neki način nagovorijo.

Ta Lutrov razmislek, ki je s temi tezami postal tudi javen, se je zelo hitro razširil, prijel v takratni Evropi. Ne smemo pozabiti, da so bili tudi pred Lutrom ljudje, od Jana Husa in podobnih (t. i. predreformatorji), ki so opozarjali na to. Ampak Luter je takrat zbral pogum - in to je bilo v takratnih razmerah zelo pogumno dejanje, saj je bil katoliški menih, profesor, duhovnik -, da je na to opozoril in to spremenil. Zato so se teze tako hitro razširile, kar pomeni, da je imel Luter res prav in je takratni čas res klical po spremembah.

Ljudje so bili neučakani. Oziroma čakali so, da kdo stori prvi korak, kajne?
Natančno tako. In da ga naredi tako, kot ga je naredil Luter, torej na osnovi edinega vira in berila, Svetega pisma. Proti kateremu pa seveda noben kristjan, noben vernik, noben teolog nima česa povedati. Ko so kasneje, preden so Lutra izobčili iz takratne Katoliške cerkve, od njega zahtevali, naj prekliče svoje teze, jim je povedal: 'Če mi pokažete in utemeljite to na podlagi Svetega pisma, bom to storil. Če ne, tu stojim, drugače ne morem. Bog mi pomagaj!' To kaže na tisto Lutrovo odločnost, na njegov pogum.

Protestantizem je v ospredje postavil tudi človekovo svobodo, tudi svobodo izbire. Danes pa se zdi, da je izbire pravzaprav preveč oziroma da sploh ne znamo poiskati poti, po kateri bi šli. Ali tako tudi danes potrebujemo nekoga, ki nas bo usmeril, ki bo storil ta prvi korak?
Zelo lepo ste povedali, ko ste omenili svobodo. Torej, s tem, kar sem prej povedal, je Luter osvobodil človeka pred komer koli. Človek postane središče vsega, obenem pa človek postane neposredno odgovoren do Boga (pokaže s prstom v strop, op. a.). Tam zgoraj ga največkrat iščemo (smeh). In to je tisto, zaradi česar se je Lutrova reformatorska ideja razširila na vsa področja življenja. Tudi v ekonomijo, v politiko, na področje književnosti. Človek je postal središče. "Tu imaš Sveto pismo, beri ga, razumi ga." Če ga hočeš brati in razumeti, se moraš tega tudi naučiti, kar pomeni vznik šolstva ipd.

Kaj pa danes? Prav gotovo čas, v katerem živimo, ni lahek. Na vseh področjih. Edino, kar nam ostane v Cerkvi - in to je tudi klic Svetovne luteranske zveze -, je, da opozorimo, da tudi danes ljudje kupujemo odpustke za odrešenje. Tudi danes smo ljudje tako rekoč sužnji marsičesa. Tudi danes imamo ljudje na izbiro vse. Ampak to, česar nam danes primanjkuje, je podobno kot v Lutrovem času - osebna vera, osebni razmislek, kako naprej. Sporočilo te obletnice je tudi, da na to opozarjamo. Ta obletnica postaja priložnost, da na to opozorimo, da namreč ljudje potrebujemo spremembe. Luter je nekoč zapisal: "Človek je svobodno bitje. Vse mu je dovoljeno, ampak vse mu ne koristi." In tu je potem naš evangelij, da spoznamo, kaj meni, mojemu sočloveku, družbi, okolici, okolju koristi in kaj škoduje. Gre za klic po samodisciplini. Zato sta reformacija in njen duh tako globoko zarezala tudi v gospodarstvo, v politiko, v šolstvo. Posameznik, kot celota, je del stvarstva, s katerim je dolžan ravnati tako, kot je prav - za njega in za ljudi, ki bodo prišli za nami.

Lani sta Katoliška in Evangeličanska cerkev s skupnim ekumenskim bogoslužjem zaznamovali začetek praznovanja te 500-letnice, tudi slovenski Cerkvi sta to storili. Za kako pomemben korak je šlo?
To je po mojem prepričanju in po prepričanju mnogih največji korak, ki sta ga Cerkvi po 500 letih zmogli. In za to sta potrebovali 500 let, pa tudi 50 let dialoga, ki se je, kot vemo, začel po Drugem vatikanskem koncilu, ki je sploh dal Katoliški cerkvi možnost k vrnitvi na prvi steber krščanske vere, kot je to zahteval Luter že v 16. stoletju. Plod tega dialoga je, da sta Svetovna luteranska zveza in Rimskokatoliška cerkev 31. oktobra 2016 skupaj v katedrali v Lundu na Švedskem vodili ekumensko bogoslužje ob dnevu reformacije. Podlaga za ta največji dosežek ekumenskih pogovorov je bil dokument Od konflikta do skupnosti, ki sta ga pripravili obe strani in sta ga na tem bogoslužju tudi najvišja predstavnika obeh Cerkva podpisala in se s tem zavezala, da se bo ta dokument, njegovo ekumensko sporočilo udejanjilo po vsem svetu na lokalni ravni. Podlaga za ta dokument je, kot sem omenil, 50 let dolg ekumenski dialog. Pa tudi dokument, ki sta ga obe strani na najvišji ravni podpisali leta 1999 na reformaciji v Augsburgu: Izjava o opravičenju. To je bila podlaga, da lahko nastane tudi Od konflikta do skupnosti.

Ravno vprašanje - kot sva govorila uvodoma -, kaj človeka opravičuje, je tisto težko teološko vprašanje, pri katerem se obe Cerkvi teološko razlikujeta. Obenem pa je to tudi kazalnik, kako sta obe Cerkvi 500 let gledali na reformacijo. Katoliška cerkev je reformacijo imela za neki boleči dogodek ločitve Cerkve, Evangeličanska oz. Luteranska cerkev pa je to imela za edino pravo pot. Dokument Od konflikta do skupnosti pa je spodbudil to, da obe strani pogledata na preteklost, na dogodke, da obe strani priznata napake, medsebojne obtožbe in da se obe strani zavežeta, da bosta v ekumenskem duhu naprej zaživeli v dialogu do drugih odprtih vprašanj. To je bil velik spravni trenutek, katerega namen pa je bil tudi širši: da je med dvema Cerkvama, ki sta bili 500 let obrnjeni ena proti drugi in sta se medsebojno obtoževali, možna sprava, če pride do dialoga. In da je sodelovanje mogoče, če pride do sprave. To je tudi velik problem sodobnega sveta: nespravljene družbe. Enostranski dialogi. Torej zagovarjanje samo svojega stališča in s tem avtomatsko nepriznavanje vseh preostalih.

Sam sem se tega bogoslužja v Lundu udeležil in doživel ta zgodovinski trenutek, ki mi bo ostal v spominu. Obe Cerkvi sta se na bogoslužju zavezali, da to spravita tudi na lokalno raven. Vrh slovenske Katoliške cerkve mi je hitro prisluhnil, tako da smo že 6. novembra, torej nekaj dni pozneje, ta spravni dogodek obeležili v luteranski cerkvi v Murski Soboti ob navzočnosti najvišjih predstavnikov in vernikov obeh Cerkva. Tudi pri nas vemo, kako je bilo z reformacijo.

Tudi to je precej boleča tema.
Tako je, boleča tema. Prva Trubarjeva evangeličanska cerkev je trajala le 49 let, preden je bila prepovedana. Dokončno zatrta.

Mislim, da smo bili tudi mi pogumni in s tem dejanjem pokazali slovenski družbi, da je sprava mogoča. Da je sprava na katerem koli področju človekovega delovanja mogoča, če pogled usmerimo naprej.

Se vam zdi, da se je ta korak zgodil tudi zato, ker je bila Katoliška cerkev končno pripravljena priznati, da je mogoča tudi kakšna druga resnica, na primer Lutrova?
Prav gotovo je že Drugi vatikanski koncil delno priznal Lutrove želje po reformi do takrat enotne zahodne krščanske Cerkve. Jaz verjamem, da bo Rimskokatoliška cerkev po tej poti šla naprej. Vsaka Cerkev je namreč grešna, ker smo Cerkev ljudje, ki smo že v osnovi grešni. Prav gotovo je to priznanje oz. vrnitev k osnovam. Vendar vsepovsod je potreben čas, treba je ljudem, vernikom, te stvari pravilno interpretirati na razumljiv način, ker v Cerkvi - tako kot vsepovsod, kjer so ljudje - delujejo tudi človeška čustva. To je zelo občutljivo vprašanje. Na nas je, da to ljudem povemo tako, da bodo razumeli. In potem počasi, korak za korakom tudi tako živeli.

Zato so dobra ta medsebojna ekumenska srečanja, ki prav gotovo razbijajo predsodke. Predsodki so najhujši. Ta čustveni naboj. Najbolj mi je pomembno to pri mladih ljudeh. Kako mi, ki smo ta trenutek najbolj odgovorni za ta svet, za sožitje na njem, to interpretiramo svojim zanamcem - svojim otrokom in njihovim otrokom. To je naša odgovornost, da to sprejmemo kot potrebo, brez katere je prihodnost vprašljiva.

Omenili ste mlade. Že pred štirimi leti, ko ste prevzeli položaj evangeličanskega škofa, ste v ospredje postavili delo z mladimi. Zakaj ravno mladi? Ste imeli občutek, da se jim v preteklosti ni dovolj posvečalo ali je to za vas izjemno pomembna tema?
Delo z mladimi - če se uokvirim v cerkvenem smislu - se mi zdi v današnjem svetu področje, ki zahteva največjo skrb. Zakaj? Ker je današnjemu mlademu človeku na trgu ponujenih veliko "bogov", poleg tega pa je od mladega človeka odvisna prihodnost tega planeta. Ne samo v naši Cerkvi, ampak tudi po drugih, večjih Cerkvah po Evropi in svetu je težava, da izgubljamo mlade ljudi. In potem videvamo, kako prazni se mladi počutijo in kam vse se zatekajo. Ker enostavno premalo vidijo srečno prihodnost. Recepta, kako nagovoriti mlade, ni. Je pa od nas odvisno, ali nagovorimo mlade in na kakšen način. Ali smo sploh sposobni v tem danes močno sekulariziranem svetu mladega človeka nagovoriti, da se bo zavedal vrednot?

Predvsem nagovoriti. Mladih se niti ne nagovarja, ampak se jih dostikrat samo vleče v religije.
Treba jih je nagovarjati. Pa ne samo to. Mladi človek išče vzornike. Pomembno je, kako jih s svojimi življenjskimi nazori nagovarjamo. Danes, v tem globalnem, hitro se razvijajočem okolju - tudi v tehnološkem, tehničnem smislu -, je mladim svet na dlani. Splet, Facebook, mediji. Tudi mediji so zelo pomembni. Pomembno je, kako poročajo, ali poročajo o pozitivnih vrednotah, koliko se sploh poroča o pozitivnih vrednotah, ki lahko potegnejo mladega človeka naprej, ali pa, da se samo poroča o nekih škandalih, o zgodovinsko preživetih trenjih, nesporazumih. V Cerkvi je to težko.

Verjetno tudi zaradi zgodovinske pogojenosti oziroma tradicije, na kateri sloni? Najbrž je težko mladim predstavljati neko tematiko, ki izvira iz povsem drugega časa?
Tako. Vedno, ko nagovarjam - tudi pri verouku - mladega človeka, želim nekoliko razširiti ta ozki konfesionalni del v to, da je naloga Cerkve nekaj več. Cerkev pomaga umestiti človeka v družbo. To je ta protestantska etika, če hočete temu tako reči. Da stopiš na svoje lastne noge, da vidiš eno perspektivo pred seboj. Če to vidiš, si bolj zadovoljen, laže funkcioniraš. Da imaš službo, da si lahko ustvariš družino. Da ni vse - kljub zelo težkemu socialnemu stanju mnogih - vse tako črno, kot se to morda na prvi pogled zdi. Da se obrneš k upanju. Če mladi človek ne vidi svetle točke pred sabo, pred svojim življenjem, začne delovati drugače, kar pa seveda ni v našem interesu.

Mislim, da smo vse Cerkve pred zelo veliko nalogo, kako jim to približati na razumljiv način. Takoj ti lahko očitajo tradicijo, tradicionalizem. Ker smo v preteklosti vse Cerkve bolj ali manj vzgajale na enak način - bilo je pač tako: vsi otroci morajo hoditi v cerkev, ker je to pač del družinske tradicije, ker so to počeli tudi babice in dedki. Ampak današnji hitro spreminjajoči se svet tega ne zdrži in na drugi strani zahteva toliko večjo pozornost pri tem vprašanju.

Pa se vam osebno zdi, da vam uspeva mlade motivirati?
Mislim, da se da. Se da. Ne smemo pa tu pričakovati, da se bo kaj zgodilo čez noč, ker to enostavno ne gre. Če se spomnimo kakšnih 30, 40 let nazaj, morda tudi več, kako se je spremenil naš odnos do okolja. Do čistega okolja, do zdravega okolja. Pa odnos do prehrane, do zdrave prehrane. Takrat nismo oz. niso starejši od nas razmišljali, kakšna škropiva uporabljati, kakšne aditive oz. primesi uporabljati v prehranski verigi. Ko pa začutimo podnebne spremembe, se začnemo spraševati, kaj smo s tem planetom naredili. In to je naše bistvo, že v strogo bibličnem smislu. Že od začetka stvarjenja, od začetka sveta, je to naša naloga, to je naše stvarstvo. Na ta svet smo bili ustvarjeni in ta svet smo dolžni spoštovati. Ne za vsako ceno izkoriščati. Pretirano izkoriščanje narave, naravnih virov … in potem se čudimo, ko nas narava udari in se sprašujemo, zakaj.

Mislim, da je prav, da v tem duhu, na reformatorski način, nagovorimo ljudi. Ker smo vsi del celote. Poglejte, znan je podatek, da ima osem najbogatejših ljudi več premoženja kot tretjina najrevnejših. Kam to pelje? Težave v državi, družbi se deloma rešujejo s socialno pomočjo, s socialnimi transferji - kar je prav -, na drugi strani pa so nova delovna mesta, okolju in človeku prijazna delovna mesta tista pot, ki odpira upanje.

Na mednarodni ravni vidimo, da živimo v zelo nevarnem svetu, svetu nenehnih strahov pred terorističnimi dejanji. Po eni strani smo kot v srednjem veku, živimo v strahu pred "Če ne boš plačal odpustka, te bo Bog kaznoval". To je tisti strah. Imamo peščico multinacionalk, ki obvladujejo skoraj vse. Po drugi strani imamo še mahanje z atomskimi raketami …

Reformacija ima v Sloveniji posebno mesto tudi zaradi Primoža Trubarja in drugih reformatorjev - namreč njihove vloge pri razvoju slovenskega jezika, slovenstva kot takega. Pa ga - Trubarja - danes cenimo dovolj ali nanj kot družba prepogosto pozabljamo?
Primož Trubar je brez dvoma oče slovenskega naroda in slovenske narodne zavesti, saj nas je takrat prvi naslovil ne samo s Slovenci, ampak je rekel "Vsem Slovencem", v tem združevalnem smislu. Brez Trubarja ne bi bilo naše samostojnosti, narodne identitete. Mislim, da se še vedno premalo zavedamo tega velikega dela Primoža Trubarja. Vendar se ta odnos spreminja. Predvsem se je začel spreminjati po letu 2008, po Trubarjevem letu, ko smo obhajali Trubarjevo veliko obletnico, 500-letnico.

Če se spomnim sebe: mene so v šoli učili, da je bil Primož Trubar prvi slovenski pisatelj. In pika. To je bilo vse. Potem smo predvsem v naši Cerkvi, kjer smo na neki način zavezani, dolžni Primožu Trubarju, začeli opozarjati na njegov pomen in njegovo delo. Ne samo na delo duhovnika, protestantskega reformatorja itd., ampak celotno njegovo delo. Dela reformatorjev ne moremo deliti na primarno in sekundarno, ker je človek celota. In človek potrebuje jezik, da lahko slavi Boga. Zdaj se v nekaterih krščanskih krogih govori, da je bilo primarno Trubarjevo delo sprememba Cerkve, vse ostalo pa nekako ni tako pomembno. Po mojem prepričanju je treba na to gledati kot na celoto. Sem pa vesel, da je to slovenska družba spoznala in razglasila dan reformacije kot državni praznik. To je bil velik pogum in velika zahvala Primožu Trubarju za njegovo delo.

Tega so prej bolj slavili na tujem kot pa pri nas. Primož Trubar je velik del življenja, 35 let, kot begunec preživel v današnji Nemčiji, predvsem v Tübingenu in na Württemberškem, kjer mu je tamkajšnja deželna cerkev nudila zatočišče in mu dala na razpolago vse, da je lahko iz tujine svoje ljube Slovence izobraževal, jih nagovarjal. Ne smemo pa pozabiti niti na Jurija Dalmatina, ki je avtor 12. celotnega prevoda Svetega pisma sploh. Neverjetno, kaj je dosegel ta mali narod.

Vesel sem, da je to spoznala tudi naša politična oblast, slovenska vlada, ki je že lani poleti razglasila leto 2017 kot leto reformacije. In da se je v tem letu - od lanskega praznika reformacije do zdaj - na Slovenskem zvrstilo toliko dogodkov. Na ta način ne samo, da ohranjamo zgodovinski spomin na preteklost, ampak obenem - kot že ves čas opozarjam - pogled usmerjamo naprej. To od nas danes pričakuje družba. V tistem času je samo reformacijo tvorilo veliko dejavnikov, veliko ljudi jo je gonilo naprej. Tudi današnjo družbo tvorimo različni deležniki in bolj, kot bomo stopili skupaj, močnejše bo sporočilo današnjega časa.

Sem pa sem vedno ponosen, da je ta mala evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi preživela kljub težkim časom od Primoža Trubarja pa vse do današnjih dni. To je naše sporočilo: da smo del te družbe, slovenske družbe. In da skušamo svojo vero na protestantski način izpovedovati tako, da bomo v tej naši družbi koristen sogovornik oz. njen sotvorec. Kajti le na ta način bomo upravičili veliko delo Primoža Trubarja ter preostalih slovenskih in prekmurskih reformatorjev.

Če malo zgodovinsko pogledamo: kako velik pogum, koliko volje, koliko upanja so imeli ljudje, ko so morali svojo deželo zapustiti zaradi vere. Pa so jo raje zapustili, kot da bi vero spremenili. Ali v Prekmurju, kjer se je evangeličanska vera in Cerkev ohranila zahvaljujoč zgodovinskim okoliščinam … Kako so jo - tudi na skriven način - gojili, negovali, da bi to vero obdržali. To je tisto Trubarjevo sporočilo: Stati inu obstati.

Omenili ste, da je Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi na Slovenskem veliko prestala. Zdaj pa se ji obetajo lepši časi, menda ste ena redkih Cerkva, ki pridobiva nove člane. To drži?
Prav gotovo. Predvsem zunaj Prekmurja, tu v Ljubljani in okolici, se evangeličanstvo rahlo širi in na to smo zelo ponosni. Naš način, evangeličansko-luteranski način nagovarjanja vernikov je demokratičen, nihče nikogar k ničemur ne sili, pri nas ni proselitizma (spreobračanja, op. a.). Ljudje, mislim, to vidijo in pridejo. To je naš način nagovarjanja. Tudi zato smo v tem letu reformacije pred zelo velikim izzivom in odgovornostjo - kako vse to obdržati v tem pisanem svetu. In to na strpen, demokratičen, za družbo koristen način.