Duhovnik, ki je pred skoraj 30 leti v Ljubljano prišel iz Prekmurja, tukaj utrdil temelje evangeličanske cerkvene skupnosti ter jo od takrat tudi vodi, je bil poleti izvoljen za novega škofa. Po 18 letih se dozdajšnji škof Geza Erniša poslavlja od te funkcije, urad pa se iz Prekmurja seli v Ljubljano.

"Malo bomo morali preurediti pisarno," se nasmeje Geza Filo, ko stopiva v skromno opremljeno evangeličansko župnišče v središču Ljubljane. Na steni visi preprost lesen križ, na omari sta podobi Martina Lutra in Primoža Trubarja, na obešalniku preprosta črna mašniška obleka. Skromnost in dobra volja sta lastnosti, ki pri novoizvoljenem škofu takoj prideta na površje, saj pred uradnim prevzemom položaja ne želi govoriti o aktualnih družbenopolitičnih težavah kot vodja evangeličanov, ker to še mesec dni ostaja njegov soimenjak Erniša. Po Gezi pa pride Geza, se nasmehne.

Načrtov, kako bo usmerjal Evangeličansko cerkev v Sloveniji, je veliko. Predvsem ne želi, da bi bili potisnjeni na obrobje. V naši državi je sicer 14 cerkvenih gmajn oziroma občin, 11 jih je v Prekmurju, tri pa so na drugi strani Mure, in sicer v Ljubljani, Apačah pri Gornji Radgoni in v Mariboru. A čeprav so protestanti navzoči v majhnem številu, so v zgodovini slovenskega prostora pustili pomemben in neizbrisen pečat.

Kaj je po vašem mnenju največja zapuščina oziroma dediščina časa reformacije?
Največja zapuščina obdobja reformacije za Slovence so tri velike stvari – slovenska cerkev, prva slovenska knjiga in ime Slovenci. Reformacija je bila na začetku versko gibanje, ki pa se je zelo hitro razvila tudi v kulturno in politično gibanje. Cilj reformacije je bila preureditev takratne Rimske cerkve. Iz klica po preureditvi Cerkve vznikne vse preostalo. Reformacija v širšem pomenu pomeni obnovo, vrnitev prvotnega stanja. To ni bil klic po nečem novem, temveč vrnitev iz nevzdržnega stanja v prvotno. Martinu Lutru kot začetniku reformacijskega gibanja ni šlo za nastanek ali odcepitev od takratne Rimskokatoliške cerkve, tudi našemu Trubarju ne. Ti možje so bili duhovniki, ki so delovali znotraj takratne Cerkve. Začelo se je v obliki reforme, do nastanka protestantskih cerkva pa pride zaradi izločitve iz Katoliške cerkve. V javnosti se večkrat pojavlja napačna trditev, da so reformatorji želeli novo vejo znotraj takratne, sicer že razdeljene Cerkve. A dejansko jih je papež izobčil. Protestantom se očita razkol. Protestantske cerkve so krščanska cerkve, ki pa so šle skozi reformacijo in so sprejele prenovo, medtem ko Rimskokatoliška cerkev ni šla skozi reformacijo.

Najpomembnejše zahteve protestantov so bile – neposredni stik med verniki in Bogom, proti celibatu, osebni spovedi, češčenju svetnikov, nepriznavanje papeža, zahteva po odpravi samostanov, opravljanje bogoslužja v ljudskem jeziku, prevod Biblije in drugih spisov v materne jezike, proti izkoriščanju preprostih ljudi, proti prodaji odpustkov, proti gradnji bogatih cerkva. Te zahteve je Martin Luter strnil v 95 tez in jih 31. oktobra 1517 pribil na vrata Wittenberške cerkve.

To dejanje samo po sebi sicer ni bilo strašno revolucionarno, saj je bilo v tistih časih v navadi, da so na vrata cerkve nabijali obvestila in so delovala kot oglasna deska.
(smeh) Da, ni bilo drugega medija, prek katerega bi lahko širili sporočila. V šali rečemo, da je bil to prvi Facebook, saj so tudi na ta način klicali po spremembah.

Omenili ste, da je protestantizem postal posebna veja krščanstva, ker je papež izločil duhovnike, ki so želeli spremembe in prenovo Cerkve. Kmalu nato se je začela protireformacija, protestanti so se morali umikati, tudi Primož Trubar je moral oditi v Nemčijo. Težko obdobje se je nadaljevalo. Po 2. svetovni vojni je bila protestantska cerkev v Ljubljani na primer zaplenjena in spremenjena v mizarsko delavnico. Se je to vtisnilo v spomin evangeličanom, so tudi danes morda zato bolj občutljivi za kratenje pravic in svoboščin?
Prav gotovo. Vera je pri človeku način življenja. Ko so v 16. stoletju ljudje protestirali, kerniso smeli izražati svojih verskih idej, se je to ukoreninilo v zavest protestantov. Gre za svobodo, človek je pred Bogom svoboden in zato tudi odgovoren. Protestantizem se je na današnjem slovenskem ozemlju razvil zelo hitro in tako hitro je tudi propadel. Po 23. decembru 1600 in znamenitem sežigu protestantskih knjig pred ljubljanskim magistratom je bil prepovedan. Protestanti so imeli dve možnosti, ali vero zapustiti ali pa oditi iz dežele. Večina se je odločila za drugo možnost in so se odselili, predvsem v nemške dežele. Protestantizem pa se je obdržal v Prekmurju, ki je spadalo pod Ogrsko in kjer protireformacija ni bila tako močna. V Ljubljano so protestanti ponovno prišli v prvi polovici 19. stoletja, ko so se sem priseljevali obrtniki iz protestantskih nemških, avstrijskih, švicarskih in francoskih krajev. Želeli so se organizirati kot cerkvena občina, a so imeli pri tem velike težave, saj jim pred 160 leti niso dovolili, da bi lahko kupili zemljišče in si zgradili cerkev. Zbirali so se na tajnih krajih, pogosto v kavarnah, kjer so bili evangeličani lastniki. Nato so le dobili dovoljenje za nakup zemljišče ob Gosposvetski cesti in si leta 1852 zgradili cerkev. Večina je bila torej tujcev iz nemško govorečih krajev, zato so se bogoslužja opravljala v nemškem jeziku.

Zato je po drugi svetovni vojni ponovno prišlo do pregona evangeličanov iz Ljubljane. Cerkev je bila zaprta, odstranili so ves inventar, tudi cerkvene klopi, ter uredili delavnico, kjer so izdelovali kulise za ljubljansko Dramo. V 60. letih pa so se v Ljubljano in okolico začeli priseljevati evangeličani iz Prekmurja, ki so iskali službe. Nekateri so želeli svojo versko prakso izvajati v okviru Cerkve in takratna oblast jim je leta 1953 dala v najem prostore v cerkvi, tako da so se lahko svobodno zbirali pri bogoslužju. Večja težava je bila z župniščem, saj je bilo tudi to zaplenjeno in spremenjeno v stanovanjske namene. Niso imeli svojega duhovnika, ampak so jih oskrbovali duhovniki iz Prekmurja. Ker je evangeličansko občestvo v Ljubljani postajalo vse bolj živo, so zahtevali od Evangeličanske cerkve svojega duhovnika. Sam sem tako leta 1985 prevzel to cerkveno občino.

Kakšni so bili vaši začetki tukaj v Ljubljani?
Začetki so bili težki, saj če ni stalnega duhovnika, potem določene stvari težje delujejo. Tudi danes je to številčno majhna cerkvena občina, a edina, kjer število vernikov raste.

Zaradi priseljevanja ali tudi pristopov?
Zaradi obojega. Med mladimi je kar nekaj prestopov iz Katoliške cerkve. Prihajajo ljudje, ki izhajajo iz krščanskih družin in želijo živeti krščanstvo znotraj organizirane Cerkve. Če je nekdo že krščen, se krst prizna, opravi se le krajši, skromenobred, v katerem posameznik prizna, da se je sam odločil za to.

Decembra prevzemate mandat škofa, kamor so vas pred meseci izvolili. Prvič po Primožu Trubarju se torej središče slovenske Evangeličanske cerkve znova seli v Ljubljano.
Res je. Protestanti smo skromni in racionalni, zato je naše pravilo, da je škofovski urad tam, od koder je izvoljen duhovnik, ki opravlja škofovsko poslanstvo. Škofovski urad se torej seli. V Ljubljani bo urad zdaj prvič po letu 1562, ko je prvi superintendent slovenske Evangeličanske cerkve postal Trubar. Vsi dozdajšnji škofi oziroma seniorji so bili na območju Prekmurja.

Kaj to prinaša – gre za veliko spremembo ali predvsem papirologijo?
Več ali manj gre za papirologijo, saj nimamo škofije, temveč škofovski urad. Nanj se obračajo ljudje, obiski, opravlja se birokracija. A sedež v Ljubljani ima globok simbolni pomen, saj se Evangeličanska cerkev zaradi največje navzočnosti v Prekmurju v javnosti večkrat imenuje celo prekmurska cerkev in se potiska na obrobje. Zato je prav, da je vsaj ena mandat škofovski urad v Ljubljani, ki je glavno mesto, kulturno in univerzitetno središče, in mislim, da bo za Cerkev to ena dodatna vrednost. Sicer pa ni najpomembneje, kje je sedež, temveč kako Cerkev funkcionira, kaj imajo od nje člani in družba, da je strpna, povezovalna, da ljudem pomaga.

Pravite, da je Evangeličanska cerkev pogosto potisnjena na obrobje. Je pa res, da je tudi sama manj glasna. Katoliška cerkev pogosto govori v imenu vernikov in se odziva na aktualne politične dogodke ter zakonodajne spremembe v državi. Evangeličanska cerkev pa ne.
Cerkev ni institucija, Evangeličansko cerkev tvorijo vsi njeni člani: od škofa, duhovnikov do vernikov. Tudi odločanje v naši Cerkvi je na sinodi, člani so predstavniki posameznih cerkvenih občin in oni odločajo o vseh stvareh. Slovensko Evangeličansko cerkev vodi predsedstvo, ki je sestavljeno iz dveh članov – škof in cerkveni inšpektor, ki je iz vrst laikov. Škof skrbi za duhovno in moralno plat, inšpektor pa za finančno in upravno plat. Oba sta predsedstvo, enega brez drugega ni, sta enakopravna. Drugi organi pa delujejo na drugih področjih.

Protestantizem je precej močen v skandinavskih deželah, ki jih pogosto dajemo za zgled dobrega delovanja države. Se vam zdi, da sta reformacija in protestantizem uveljavila tudi večjo mero odgovornosti?
Absolutno. Ekonomsko najbolj bogate države z najboljšo odgovornostjo do sociale so tiste države, kjer je večinska vera protestantizem. Protestantizem je namreč človeku vrnil svobodo, postavil ga je v središče dogajanja, odprl mu je Sveto pismo, božjo besedo, po kateri se naj ravna. Protestantizem ni odvisen od neke institucije, ki zahteva svoje, temveč gre za protestantski individualizem, da je človek svoboden in zato sem odgovoren do svojega Boga in sočloveka, brez posredovanja Cerkve kot institucije, brez svetnikov in tako dalje. Demokracija se več krat predstavlja kot svoboda, a svoboda prinaša odgovornost. Nobena institucija nima pravice niti moči, da te usmerja.

Kaj torej vi osebno v tem času, ko je tempo življenja vse hitrejši in vsak dan govorimo o krizi, najbolj pogrešate v slovenski družbi?
Gre za mlado demokracijo in ob političnih spremembah pred več kot 20 leti se čez noč ni dalo vsega spremeniti. Demokracija je proces, živeti jo je težko. Kot mlada država smo jo morali vzpostaviti zelo hitro, normalno je, da smo nekoliko zašli. Najbolj pa pogrešam medsebojno soglasje med različnimi možnostmi, da ne moremo preseči zgodovinskih razlik in da bi vložili več energije v hitrejši razvoj Slovenije. Ekonomska kriza se vse bolj izraža v skrajnosti, kot so nedavni umori. Vsi si moramo prizadevati, da s skupnimi močmi izplavamo iz tega obdobja sedmih suhih krav. Pomemben je strpen dialog, povsod, kjer je to vrednota, družba lažje funkcionira.

V tem procesu se spreminja tudi naša družba. Evangeličanski škof v odhajanju Geza Erniša je v enem od naših intervjujev izpostavil, da vaša Cerkev sledi smernicam časa. Vi poudarjate, da so Cerkev ljudje. Sprejemate v tem razvoju tudi različne oblike družinskega življenja, partnerskih skupnosti?
Absolutno. Cerkev ne sme stopicati na mestu, slediti mora družbenemu razvoju. Le tako lahko postane koristna v družbi. Čeprav sta pri nas Cerkev in država ločeni, kar je prav, pa sleherna Cerkev in verska skupnost opravljata tudi družbenokoristna dejanja. O stvareh, ki zadevajo naše skupne cilje in skupno dobro, pa se je tudi Cerkev dolžna oglasiti in iskati tiste smernice, ki so dobre za ljudi.

Protestantski duhovniki ste se odpovedali celibatu, duhovniško službo lahko opravljajo tudi ženske. Tudi vi imate svojo družino. Se vam zdi, da to vpliva na vaše delo, da lahko morda kakšne stvari razumete ali dojemate drugače, kot bi jih sicer?
Evangeličani se nismo odpovedali celibatu, temveč ga nismo sprejeli. Celibat je namreč kot zahteva v Cerkev prišel pozno, nikjer v Svetem pismu ne najdemo podlage zanj. Dejstvo, da smo duhovniki lahko poročeni in da lahko duhovniško službo opravljajo tudi ženske, ki so lahko prav tako omožene, mislim, da je samo dobro. Duhovniško delo ni le oznanjevanje božje besede, opravljanje zakramentov in verskih obredov, ampak pogovor z ljudmi, svetovanje. Ljudje se na duhovnike obračajo z raznimi težavami, mi pa si moramo prizadevati, da jim znamo pomagati, svetovati in jih tolažiti. Kot človek, ki ima družino – ženo in dve hčerki –, v določenih stvareh lažje razumem drugega človeka z družinskimi težavami, ki jih je vse več. Družinsko življenje prinaša tudi težave in skozi vse gre tudi duhovnik. Vse več ljudi se na nas v zadnjem času obrača, da jim pomagamo pri premagovanju psihosocialnih težav, ki jih prinaša tudi ekonomska kriza. Da bi le bilo čim prej konec krize.

Martin Luter se je za predlog prenove Cerkve odločil tudi zaradi velike razlike med položajem bogatega klera in revnih vernikov, pa zato, ker so cerkveni možje za svoje osnovno poslanstvo – dajanje odveze – zahtevali plačilo. Tudi danes se hitro povečuje razlika med manjšim bogatim delom prebivalstva in vse večjim deležem ljudi s težavami. Se vam zdi, da bi bila znova potrebna reformacija, morda še v širšem smislu?
Reformacija ni gibanje, ki se je končalo. Gre za kontinuiteto, človek se mora reformirati in spreminjati. Prenovo ves čas potrebujemo. Zato v Cerkvi oznanjujemo božjo besedo in pozivamo ljudi, da živijo po evangeliju, v ljubezni do Boga in sočloveka. To je vedno povezano. Sodobni kapitalizem je ušel iz vajeti, prihaja do velikih razlik. Na eni strani imamo bogataše, multinacionalke, ki jemljejo dobiček delavskemu sloju, ki dejansko ustvarja. Dobrin je dovolj, a so nepravično porazdeljene. Zato se mora tudi Cerkev vpeti - ne le, da pomaga, temveč da ozavešča javnost in kliče po večji enakopravnosti.

Na kakšen način se financira vaša Evangeličanska cerkev?
Financiramo se iz prostovoljnih prispevkov vernikov, smo majhna Cerkev in nimamo pridobitne dejavnosti. Tudi za nas v teh časih ni preprosto - vzdrževati takšen objekt v središču Ljubljane, kot je ta naša cerkev in župnišče, ni lahek zalogaj. Nekaj sredstev za večje obnove objektov dobimo od svojih partnerskih cerkva iz Nemčije, Švice, nekaj pa tudi od mesta in kulturnega ministrstva, saj je cerkev kulturni objekt. A sofinanciranja so zdaj zaradi krize ustavljena, saj so sredstva nujna za delovanje drugih nujnih stvari. V svoji humanitarni organizaciji zadnja leta vse bolj opažamo, da je finančna stiska ljudi vse večja.

V vašem mandatu, ki ga prevzemate, bo Evangeličanska cerkev praznovala nekaj velikih obletnic – prihodnje leto je obletnica prvega prevoda Biblije v slovenščino, izida Trubarjevega Cerkvenega reda, čez štiri leta pa je 500. obletnica začetka reformacije.
V moj mandat, ki traja šest let, je res padlo kar nekaj pomembnih okroglih obletnic in tega sem vesel. Čaka me veliko dela, upam, da bo tudi sodelavcev več. 500. obletnica reformacije je velikega pomena tudi za slovenski narod. Dan reformacije je pri nas državni praznik, Primož Trubar ni le oče slovenskega protestantizma, temveč tudi slovenske književnosti. A kot sem že omenil, Cerkev mora skrbeti tudi za napredek in ne sme ostati le na zgodovinskih temeljih, ki so sicer izrednega, tudi narodnega pomena, a na njih moramo graditi in se razvijati. Graditi tako, da bosta sodoben evangeličan in družba, v kateri živi, od tega čim več imela. Pomembno je tudi to, da skupaj z drugimi krščanskimi Cerkvami gradimo temelje za strpno skupno prihodnost. Gre za skupno dobro in Evangeličanska cerkev je eden pomembnih kamenčkov v tem mozaiku.

Kako boste zaznamovali današnji praznik dneva reformacije?
Delovno. Duhovniki smo med prazniki in ob nedeljah najbolj zaposleni. Imamo bogoslužje, popoldne pa se bomo z družino podali v Prekmurje na grobove svojcev. Tudi mediji nas za praznike po navadi ne pustite pri miru. (smeh)