Pogovoru s predsednikom vlade, ki ga je vodila Tanja Gobec, je na TV Slovenija 1 sledil še pogovor z opozicijo.

Kot je poudaril Golob, si bo Slovenija zaradi zamenjave kandidata Tomaža Vesela s še vedno neuradno kandidatko Marto Kos izborila resor, ki je za Slovenijo najpomembnejši. Uradno ga bo sporočila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen.

"Ena od naših osnovnih zunanjepolitičnih zavez, ki jih zasledujemo tako v Združenih narodih, kjer predsedujemo Varnostnemu svetu, pa tudi na vseh razpravah v Svetu EU-ja, sta bila vedno stabilnost in mir. Pri teh naših prizadevanjih nas ves svet prepoznava kot poštenega posrednika. Tistega, ki nima lastnih interesov, ampak lahko dejansko prispeva k iskanju rešitev za mir in stabilnost na svetu. Resor, za katerega se potegujemo, je ravno ta, kako zagotoviti stabilnost in mir v naši neposredni soseščini, pa tudi širše. In kako prispevati k temu, da bo evropska ideja v resnici pomagala, da se stabilizira tako Zahodni Balkan kot Vzhodna Evropa," je povedal Golob.

Premier je govoril tudi o tem, ali bo plačna reforma zaživela 1. januarja, ali bodo zdravniki izbirali med javnim in zasebnim delom, pa tudi o tem, da na mestu za obrambnega ministra hoče politika, ne strokovnjaka. Kandidata bo koaliciji predstavil v torek.

Spregovoril je še o popoplavni obnovi, reševanju nekaterih romskih vprašanj in o očitkih, da ima Slovenija dvojna merila do Rusije in Izraela. Več preberite spodaj.

Celoten pogovor si lahko ogledate v spodnjem videu:

Pogovor z Robertom Golobom

Intenzivna pogajanja za plačni sistem v javnem sektorju naj bi se končala tako, da bi nov plačni sistem lahko začel veljati s prihodnjim letom. Koliko je možnosti, da res z novim letom začne veljati pravičnejši plačni sistem? Rekli ste, da je to tudi namen reforme.
Prejšnji teden smo imeli vrh koalicije, kjer smo se poenotili, kaj so prioritete do konca tega mandata. Med temi prioritetami je poleg drugih tudi pravičen plačni sistem za javni sektor. Res je, da pogajanja počasi prehajajo v sklepno fazo, ker želimo, da se spremembe uveljavijo s 1. januarjem prihodnje leto. Zakaj? Ker želimo tudi to, da od 1. januarja prihodnje leto nihče več ne prejema plače, ki je manjša od minimalne. To je eden od tistih higienskih minimumov, ki jih moramo v tej državi doseči, zato nam je tako v interesu, da ta pogajanja zdaj končamo in da imajo ljudje končno tudi v javnem sektorju lahko dostojne plače.

Ali je sploh realno, da se pogajanja končajo in začne veljati nov plačni sistem?
Po informacijah, ki jih imam sam, se obe strani zavedata pomembnosti tega, da bi pogajanja končali v teh rokih, res sem prepričan, da si prizadevajo za to.

Vmes bo konec sindikalnega miru. Dogovorili ste se, da v času, ko se pogajate s sindikati, ne sklicujejo stavk. To se izteka, tudi s tega stališča se morajo pogajanja nekako končati. Mnogo poklicnih skupin je prišlo z zahtevami, vendar ste rekli, da dokler ni vse končano, nobena ne bo dobila nič.
Še vedno drži, da se pogajamo z vsemi v celoti, ker se sicer vedno pojavijo krivice. Prepričan sem, da so te plačne spremembe, ki jih uvajamo, tako pomembne tudi za drugo stran, v tem primeru za sindikalno stran, da bodo tudi oni naredili vse, da se takšne spremembe zgodijo. Oni bi lahko seveda stavkali, pa nihče ne stavka. Zakaj ne? Zato ker se vsi zavedamo pomembnosti trenutka in bi kakršna koli stavka samo podaljševala ter odlašala s temi nujnimi spremembami, ki si jih vsi želimo. Verjamem, da bomo ta trenutek res znali izkoristiti na pravi način.

Imamo najdaljšo zdravniško stavko, nekako seveda tudi stebrna pogajanja, plačna reforma bo veljala tudi zanje. Ali je bila vaša izjava posrečena, ko ste rekli, da so nekateri zdravniki v javnem sektorju, ki ne delajo nič ali pa zelo malo, potem pa bolnike, paciente, vozijo v zasebne ambulante. Zdravniška zbornica je protestirala proti tej izjavi.
Najprej bi rad povedal, da zdravstvo ostaja naša prva prioriteta in neizmerno cenim zdravnike in zdravnice, ki se trudijo, da javni zdravstveni sistem očuvajo, ohranijo in da ga nam v resnici zavida marsikdo po svetu. Žal pa je ta moja izjava, o kateri govorite, resnična. Ne zato, ker bi imel tako mnenje, ampak ker smo dobili od zveze organizacij pacientov številne primere, ki govorijo natančno o tem. Mogoče en manjši izziv v zdravniški zbornici. Če želijo temu res priti do dna, potem so po mojih informacijah pacienti pripravljeni zdravniški zbornici, če bo obravnava javna, te primere tudi predstaviti. Ampak z enim samim namenom, da se razčistijo do točke, da tisti, ki je kršil moralo, etiko in tudi zakone, zanje odgovarja. Sicer se pacienti ne bodo želeli izpostavljati, kar tudi razumem. Žal pa obstajajo preštevilni primeri, ki potrjujejo to mojo izjavo.

Sorodna novica Zakon, ki dodatno razmejuje javno in zasebno zdravstvo, v javni obravnavi

V javno obravnavo je šel zakon o zdravniški dejavnosti. Oprostite za izraz dvoživka, nekateri pravijo, naj ga ne uporabljamo, ampak gre za te dvojne prakse v javnem sektorju in zasebnem sektorju. Vi bi želeli, takšna je namera vlade, če smo prav razumeli, da naj tisti, ki želijo iti v zasebno zdravstvo, gredo v zasebno. Kaj je tukaj s koncesionarji, jim dajete več, jim dajete manj? Nekateri v civilni družbi, ki so tudi oz. bodo vložili svoj zakon, pravijo, da gre pravzaprav vse skupaj, ta sprememba, v prid koncesionarjem.
Najprej bi rad povedal, da mi je žal, da se uporablja izraz dvoživka, ker je to slabšalni izraz. S tem po nepotrebnem večino zdravnikov, ki deluje tudi skozi dvojno prakso, povsem legitimno in moralno, spravlja v neko stisko. Zakon, ki je predstavljen, želi doseči, da se razmeji, loči javna zdravstvena mreža od zasebnih izvajalcev in da postavimo jasna pravila, pod kakšnimi pogoji zasebniki lahko delajo v zdravstveni dejavnosti. Prvi namen je, da so take prakse, kot smo jih pokazali, škodljive. Ko je nekdo zaposlen v javnem sektorju in se dejansko vozijo pacienti v zasebno ambulanto, da se to enkrat za zmeraj prepove in s tem tudi prekine. To je eden od takih primerov. Drugi primer pa je, da se tudi na področju koncesij stvari regulirajo. Da tudi koncesionarji, med katerimi jih večina deluje popolnoma zakonito, še naprej opravljajo enako svojo dejavnost. Obstajajo pa tudi med koncesionarji, ki nimajo niti enega zaposlenega, pa kljub temu na veliko izvajajo storitve za javno zdravstveno mrežo, spet z najemom kadrov iz javnih zdravstvenih zavodov. Tudi take prakse se bodo prenehale. Zdaj je mogoče s koncesijami trgovati, danes se koncesije preprodajajo, po novem to ne bo več mogoče. Tako bomo tudi ta, če hočete, pohlep, ki ga včasih lahko opažamo, nekako zamejili. Mislim, da bodo te tri spremembe pomembno vplivale, kako bo vsak od zdravnikov razmišljal o svoji nadaljnji profesionalni poti. Na nas je, da ustvarimo take pogoje, da se jih bo večina našla v javnih zavodih. Sliši se na neki način paradoksalno, ampak javnim zavodom omogočamo tudi s tem zakonom, da bodo lahko svoje zaposlene, ki bodo želeli delati prek rednega delovnega časa, ustrezno nagradili. Če nam uspe najti to kombinacijo, se pravi nagrajevanje tistih, ki želijo delati v javnih zavodih, omejitev škodljivih praks, hkrati pa preprečiti trgovanje s koncesijami, mislim, da bo to velikanski korak v smeri krepitve javne zdravstvene mreže.

Komisarska zgodba je zelo vroča. Ali to, da ste morali zamenjati kandidata Tomaža Vesela za kandidatko Marto Kos, jemljete kot pritisk predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen? Ali mislite, da so to pravzaprav njene pristojnosti, da si sama sestavi ekipo in tudi koga zavrne?
Najprej moram povedati, da je Tomaž Vesel sam odstopil od svoje kandidature in mi smo bili pač prisiljeni potem iskati alternativnega kandidata, v tem primeru kandidatko. Moje prepričanje je, da kdor koli se želi pridružiti ekipi, bo moral v to ekipo na neki način soditi. Če je Tomaž Vesel ocenil, da se razhajanja v pogledih nad ekipo med njim in eventualno vodjo razhajata, da so razhajanja prevelika, se mi zdi, da je potegnil logično potezo. Vsak vodja ima vedno pravico postaviti merila, kdo naj bo v njegovi ekipi, da bo ta ekipa dejansko delovala. Ne nazadnje jo imam tudi jaz pri ministrih na primer. Tako da se mi to ne zdi nič posebnega. Slovenija ni bila niti približno edina država, kjer so se dogajale menjave komisarskih kandidatov. Ne nazadnje se je ravno danes to zgodilo celo v Franciji, tako da mogoče se pripisuje prevelik pomen temu, da je bil tukaj neki politični pritisk. Gre za politični premislek na vseh straneh, tudi od gospoda Vesela. Mislim, da se bo na koncu ta zgodba uspešno končala predvsem za Slovenijo.

Če ostaneva pri francoskem komisarju Thierryju Bretonu, ki je v ponedeljek odstopil. Pet let je bil komisar, zdaj je bil kandidat za nov mandat, ampak on pa ni imel pri odstopu takšnih težav povedati, da je, citiral ga je Euronews, von der Leyen zahtevala od Francije drugo ime in ga bo tudi dobila. Zakaj je pri nas to težko povedati, če se pojavi takšna zahteva?
Ne bom se spuščal v komentarje posameznih kandidatov, vsak pove svojo zgodbo in tudi prav je tako.

Pri Tomažu Veselu pravite, da je odstopil, ampak potem bi to pomenilo, da ste slabo izbrali pred štirimi meseci. On je bil edini kandidat, vi ste ga tri dni pred tem, ko je odstopil, še enkrat na vladi potrdili, češ da je edini kandidat. Videti je bilo, da se ne strinjate s tem, da se v zadnjem hipu zamenjuje z neko žensko. Velikokrat se je ugibalo, kako je lahko neki kandidat štiri mesece kandidat, potem pa, ko pride na sestanek s predsednico komisije, ugotovita, da nima prave vizije, ki jo je predstavil parlamentu in vam.
Mislim, da razhajanje ni bilo pri viziji. Razhajanje je bilo pri konceptu delovanja komisije. Ne bom se spuščal v detajle, ker me na tem intervjuju ni bilo. Naš kandidat je to svojo odločitev sprejel prejšnji teden, francoski danes, nekateri drugi kandidati, jih ne bom imenoval, so jih sprejeli pred dvema tednoma ali tremi tedni. Tako pač je v politiki. Včasih se je treba tudi prilagoditi situaciji. To, da smo imeli mi kandidata znanega vnaprej, je bilo v resnici zame pravilno. Tudi Francija ga je imela vnaprej znanega in tudi na račun tega si je Francija izborila resor. Verjamem, da si bo tudi Slovenija na račun točno tega, kar vi pravite, da je komisarska saga, na koncu lahko izborila resor, ki je za nas najpomembnejši.

Ali že veste, kateri resor bo dobila Slovenija? Jutri naj bi von der Leyen predstavila razrez komisije. Mi imena kandidatke uradno nismo poslali.
Ne gre za to, ali vem. Pravilno je, da to o tem javnost obvesti predsednica Evropske komisije. Ena od naših osnovnih zunanjepolitičnih zavez, ki jih zasledujemo na vseh področjih, od Združenih narodov, kjer predsedujemo Varnostnemu svetu, pa tudi do vseh razprav na Svetu EU-ja, je bila vedno stabilnost in mir. Mi si želimo pri teh naših prizadevanjih, da nas celoten svet prepoznava kot poštenega posrednika. Kot tistega, ki nima lastnih interesov, ampak lahko dejansko prispeva k iskanju rešitev za mir in stabilnost po svetu. Resor, za katerega se mi potegujemo, je ravno to. Kako zagotoviti stabilnost in mir v naši neposredni soseščini, pa tudi širše, in kako prispevati k temu, da bo evropska ideja v resnici pomagala, da se stabilizirata tako Zahodni Balkan kot tudi Vzhodna Evropa.

Torej naj v okviru tega odgovora dela domišljija okrog resorja. Več bomo izvedeli v torek?
Za zdaj je tako predvideno. Vse pa je še mogoče, tudi zaradi proceduralnih zapletov, nekateri od njih izhajajo tudi iz Slovenije. Prepričan sem, da bi morala državotvornost premagati v tem primeru, da nekdo, ki ve, da ne more odločati o ničemer, ne izkorišča pravnih procedur zato, da zavlačuje z odločitvijo, na katero v resnici ne more vplivati. Tega ne ocenjujem niti kot državotvorno niti ne kot pogajalsko. Zaradi tega, ker bo na koncu odločitev enaka, samo sprejeta bo bistveno pozneje.

Tukaj govorite o opoziciji in ne o sklicu seje odbora za evropske zadeve. V kakšnih odnosih sta s predsednico republike Natašo Pirc Musar okrog kandidature Tomaža Vesela in glede tega, da Slovenija ni dala kandidatke, zaradi česar je bila na Bledu še pred desetimi dnevi precej kritična?
Priznam, da nisem zasledil tega, tako da nisva imela nikoli te debate o komisarjih, ne nazadnje tudi predsednica nima nobenih pristojnosti na tem področju, tako da nisem čutil potrebe, da bi se glede tega z njo posvetoval.

Torej je vse normalno v odnosih med uradoma?
Mislim, da.

Kar nekaj odstopov je bilo takih, pri katerih ozadja nismo izvedeli. Konec koncev je tudi Marta Kos izstopila iz predsedniške kampanje, pa Danijel Bešič Loredan, nekako tudi Tatjana Bobnar, pa kmetijska ministrica Irena Šinko, pa okoljski minister Uroš Brežan, pa izključitev poslanke. Zakaj toliko skrivnosti? Kaj je v ozadju? Glede na to, da se išče tudi obrambni minister, ali je kratka klop posledica tudi takih odnosov oziroma nekih odstopov, za katere ne vemo, ali so to osebne narave, ker pravzaprav javnost formalnih razlogov ne izve?
Nekateri od teh naštetih so bili zelo glasni pri razlagi njihove različice odnosov, tako da bi se težko strinjal, da obstajajo neke velike skrivnosti. Res je, da smo takrat, ko smo dobili mandat za sestavo vlade, morali zelo hitro poiskati predvsem ministrske kandidate. Verjamem, da se za marsikoga, ki je danes lahko priznan strokovnjak na univerzi in za katerega verjamemo, da bo dober politik, pozneje izkaže, da pač to ni. Tako da sam v tem ne vidim nobene velike tragedije. Upal bi si trditi nekaj drugega. Če pogledate preostale koalicijske stranke, pa nič slabega o njih, mislim, da so imeli še večje pretrese, kot jih je imela Svoboda, pa se danes govori samo o ministrskih menjavah, ki jih je Svoboda izpeljala na podlagi konkretnih potreb ali pa zahtev tako javnosti kot zunanjih deležnikov. Mislim, da je ta zgodba nekoliko pretirana, ampak nič zato.

Ime novega obrambnega ministra bo znano jutri?
Kot sem napovedal, ker sem bil večkrat kritiziran, da koalicija prepozno sliši o mojih idejah, zato bom najprej ime obrambnega ministra in svoj predlog predstavil koaliciji, potem pa naprej – in to je jutri.

Pri iskanju ministrov niste kakšna izjema. Predsedniki vlad zadnjih dvajset let pravijo, da je za ministrska mesta krajša vrsta, da bi si vsak želel biti vodja kakšnega državnega podjetja, kjer ima politika vpliv, tako da v tem smislu iskanja ministrov, to se iz leta v leto ponavlja.
Odločil sem se, da bom pri iskanju kandidatov dal prednost političnim obrazom, zato ker verjamem, da sem se to naučil v dveh letih, da so ministri primarno politiki in morajo obvladati to obrt, medtem ko so strokovnjaki tisti, ki delajo na nižjih ravneh.

Kar se pa tiče poslanskih vrst?
Bomo videli. Kar se pa tiče tega, kje si nekateri ljudje raje iščejo službo, je pa to stvar tudi plačne politike, ki je taka, da plače v javni upravi v resnici niso prav posebej motivirajoče. Ampak to ima tudi dobro plat, da se nam tukaj tudi na političnih funkcijah pridružijo predvsem ljudje, ki želijo izpolniti svoje poslanstvo do slovenskega naroda in države. Kar pomeni, tisti, ki v tem vidi svoje poslanstvo, je vedno dobrodošel.

Romska vprašanja so precej zaostrena tema. Kakšen je vaš pogled na vso to problematiko? Kaj se vam zdi, ko poslušate tudi predstavnike lokalnih skupnosti, župane, ljudi na tistem območju, največja težava, ki jo bo treba obravnavati, morda skozi zakonodajo, skozi kaj drugega?
Romska problematika ni od včeraj. Praktično se vleče skozi stoletja, zagotovo skozi vsa desetletja naše države. Sam vidim mogoče situacijo, ki se je po varnostni tematiki zaostrila v nekaterih naseljih, zato je pristop, ki ga zdaj vpeljujemo prek vlade, da se jasno fokusiramo, koncentriramo na tista naselja, kjer je kriminal najbolj izrazit in v teh naseljih in občinah smo izrazito povečali prisotnost policije. Medtem ko v preostali veliki večini naselij, kjer nimamo opravka s skorajda organiziranim kriminalom, dejansko pospešujemo ukrepe integracije Romov v običajno življenje. V četrtek, ko se sestane medresorska komisija v Škocjanu, bo delovala dvotirno, takrat bomo prvič imenovali varnostno podskupino. Pridružil se nam je priznani strokovnjak Peter Kotar, ki je bil načelnik policije tako v Kočevju kot v Ribnici. Kar pomeni, da zelo dobro operativno pozna stanje na terenu, zdaj pa je predavatelj v Tacnu. On je tisti, ki bo vodil varnostno skupino z namenom, kako zamejiti kriminal znotraj romske skupnosti. To pa nas ne odvezuje, da preostanku romske skupnosti pomagamo čim bolj z ukrepi za njihovo integracijo. Lahko povem, da dejavno delamo pri projektu romskega pomočnika. To je novo delovno mesto, ki bo tudi sistemizirano v sistemu javne uprave, s katerim želimo doseči, da bo vsako romsko naselje imelo zaupnika, ki bo skrbel tudi za to, da bodo otroci hodili v šolo, pa tudi zato, da če se pojavijo kratki stiki z lokalno skupnostjo, da imajo neko točko, prek katere lahko težave z lokalno skupnostjo in tudi državo rešujejo na enem mestu. Verjamem, da bomo s tem omogočili bistveno manj zapletov na terenu.

Kakšen je vaš pogled na predlog opozicijske stranke, ki bi zaostril kaznovalno politiko, da bi bilo mogoče v pripor, v zapor dati tudi mlajše. Stroka je svoje že rekla, čeprav zakon še ni pripravljen.
Popolnoma se strinjam s stroko. Mislim, da moramo res ločiti med posameznimi primeri, ki jih morajo policija in pravosodje hitro in ustrezno obravnavati, in med, ne bom rekel temu drakonskimi ukrepi, ki se včasih pripravijo zaradi enega ali dveh primerov.

Poznate kritike popoplavne obnove. Veliko se dela tudi pri sanaciji tistega, kar naj bi zdržalo morebitne prihodnje ujme, ampak nekatere obljube okrog tega, kaj bo vse že zgrajeno, so bile preuranjene. To ste najbrž takrat tudi vedeli, in sicer zaradi birokratskih ovir.
Vsi vidimo katastrofo, ki se danes pred našimi očmi dogaja v srednji Evropi. Zato je bil naš motiv pri sanaciji vedno odpornost in vedno smo govorili, da moramo zgraditi novo infrastrukturo, vodno, cestno, ki bo čim odpornejša proti prihodnjim poplavam. Ne moremo vsega preprečiti, to je prvi del in večina naših dejavnosti gre v to smer. Kar se pa tiče stanovanjske problematike, kako reševati stanovanjsko stisko teh, ki so izgubili svoje domove, pa moram povedati, da glede tega kroži toliko dezinformacij, da bom namenoma zelo specifičen. Mi smo pripravili sistem, po katerem ljudje lahko sami izbirajo. Prisluhnili smo njihovim potrebam, da lahko sami izbirajo, ali želijo hišo, ki jo bo zgradila država, ali želijo odškodnino in si bodo svoj dom po svojih potrebah lahko zgradili sami. Od prvih 170 primerov, ki smo jih to vprašali, so se za hišo odločili samo trije. Od vseh poplavljencev so le trije taki, ki si želijo, da bi jim hišo neposredno zgradila država. Zato smo odstopili od napovedi, da smo v stanju zgraditi hiše, ker smo ugotovili, da si jih poplavljenci v resnici ne želijo. Namenoma bom dal primer iz Slovenj Gradca. Tam je družina, ki je bila tudi izbrana za ta objekt, pred ujmo je bivala v eni hiši skupaj s še dvema družinama. Zdaj pa si bodo z odškodnino, ki jo bodo dobili, omogočili tri domove. In to je ta odpornost. Ljudem, ne samo, da jim prisluhnemo, kaj želijo, omogočimo jim, da si zgradijo boljše življenje. Sami pravijo, če moramo za to počakati tri mesece, bomo z veseljem počakali, s to družino sem tudi v stiku in vem, kako razmišljajo o tem.

Pri popoplavni obnovi gre za velik denar. Vemo, kako je z velikimi projekti, z velikimi proračuni. Ali zagotavljate nadzor nad porabo tega denarja?
Včasih slišim, tudi od županov, da je ta nadzor preveč podroben in da to ustavlja ali pa upočasnjuje obnovo. Oboje je res. Nadzor je res zelo podroben in res je, da zaradi tega mogoče trpi kakšna manjša investicija, cesta, pločnik. Obljubili smo javnosti, da bo denar transparentno porabljen in celotni zneski, ki so porabljeni, so tudi javno dostopni na spletu. Kako najti ravnotežje med željo po hitrosti in željo po nadzoru, pa je umetnost, s katero se vsak dan srečujemo.

Prejšnji teden ste na Brdu, ko se je sešla koalicija, dejali, da morda niste vsega obljubljenega še naredili, ampak vaše vrednote ostajajo enake in se boste trudili za ohranitev pravne države in demokracije. Ali koalicija poskuša spomniti volivce, da je pred dvema letoma in pol zmagala zaradi obljub o pravni državi in demokraciji?
Mislim, da je to stvar, ki je nikoli nihče ne sme pozabiti. Danes se prelahkotno koketira, simpatizira z ideologijami sovraštva v novih preoblekah in mislim, da moramo tukaj postaviti črto, ker te ideologije sovraštva, kakršne koli, imajo v resnici samo en namen. Najprej narod razdvojiti zato, da mu pozneje lažje vladaš. Mi ne želimo razdvajati na sovraštvu. Sam res verjamem, da je naša moč v tem, da kljub razlikam iščemo skupne vrednote, ki so zagotovo v Sloveniji demokracija, pravna država, sožitje in svoboda, okoli teh vrednot želimo delovati tudi danes. Včasih deluje, da smo prepočasni, zato ker je ravno spoštovanje pravne države tisto, ki zahteva svoj čas.

Sorodna novica Tonin: Spomenik neučinkovitosti. Janša: Čim so kamere ugasnile, se je stvar ustavila.

Govorite o pravni državi. Opozicijska SDS in NSi še posebej predsednici parlamenta očitata, pa tudi vaši koaliciji, da tepta poslovnik, da tepta ustavo. Gre seveda za preiskovalne komisije, za vse zaplete okrog ustanovitve, ali bo ena ali bosta dve, kdo jo bo vodil. Kaj pravite na ovadbo predsednice parlamenta?
Upam si trditi, da je predsednica državnega zbora v resnici branik demokracije in pravne države, glede tega smo imeli v koaliciji dosti razprav, tudi z ustavnimi strokovnjaki. Vsi smo bili enotni, da gre za izrazit in očiten poskus zlorabe od opozicije in da je take zlorabe treba v resnici zavrniti.

In očitek, da vam pomaga s tem, ko ne ustanovi preiskovalne komisije?
Še vedno vztrajamo pri oceni, da gre za zlorabo. V resnici ne bi preiskovali samo mene, mene preiskujejo že na 16 ravneh. Namen tega je, da se onemogoči celotna poslanska skupina Gibanja Svoboda s predsednico državnega zbora na čelu, zato je ta enotnost v zavrnitvi, ker ne gre za preiskovanje nobenih konkretnih dejanj, ampak preiskovanje kar tako, vsakega in vseh počez. To zagotovo ne more biti na noben način ne demokratično, še manj pa pravno.

Vloga Slovenije v mednarodni skupnosti. Predsedujemo Varnostnemu svetu Združenih narodov, čez nekaj dni boste imeli nagovor v New Yorku. Glavni temi oziroma pozornosti Slovenije v času predsedovanja sta vojna v Ukrajini in bližnjevzhodni spor. Kako odgovarjate domačim kritikom, ki nenehno poudarjajo, da ima Slovenija dvojna merila za odnos do Rusije ali do Izraela, čeprav je Slovenija po veliko letih priznala Palestino?
Upam si trditi, da je ravno nasprotno. Ves svet, vključno z generalnim sekretarjem Združenih narodov, nam priznava, da je Slovenija ena redkih držav iz zahodnega sveta, ki ima enotne standarde za pristop do vseh kriznih žarišč. To se je že večkrat v medsebojnih stikih potrdilo dobesedno s predstavniki in voditelji držav tako iz Azije kot Latinske Amerike in ravno zaradi tega uživamo tako velik ugled, da bomo lahko prihodnji teden predsedovali Varnostnemu svetu. Tudi določene ideje, kako izboljšati delovanje Varnostnega sveta smo predstavili Združenim narodom. Naše osnovno vodilo je, da mora imeti mednarodno pravo vedno prioriteto pred ozemeljskimi ali kakršnimi koli drugimi apetiti velikih in močnih. Tako Izrael kot tudi Rusija zelo jasno kršita mednarodno pravo, to je ta enotni standard, o katerem govorimo. Priznanje Palestine je bil eden od logičnih ukrepov. Po 30 letih je ta vlada to zmogla. S tem nismo nagradili kogar koli, ampak smo jasno pokazali, da so kršitve mednarodnega prava nekaj, česar ne moremo zamižati. Ampak moramo narodu, v tem primeru palestinskemu, priznati pravico do samoodločbe, to je pa ne nazadnje tista samoodločba, na kateri smo tudi mi kot narod dobili svojo državo. Mislim, da noben Slovenec ali Slovenka ne bi smel razmišljati drugače. To, kar nam je bilo priznano od celotnega sveta, je naša dolžnost, da poskrbimo, da bo priznano tudi drugim narodom.

Še beseda o turbulentni ameriški predsedniški kampanji. Kamalo Harris, če prav vem, ste srečali. Zdaj znova poročajo o domnevnem poskusu atentata na predsedniškega kandidata Donalda Trumpa. Kakšen je vpliv predsedniških volitev ne le na Slovenijo, ampak na Evropo, na širšo mednarodno skupnost?
Danes ves svet čaka na te volitve zato, ker verjame, da se bo tudi na teh volitvah odločalo znova o istih temah, o demokraciji in pravni državi. Vsi, ki kršijo mednarodno pravo, resno računajo na enega kandidata. Verjamem, da celoten svobodomiseln svet računa na kandidatko. Kaj bo, pa bo pokazal čas. Bomo videli.