"Grafiti so samo ulična resnica dogajanja v širši družbi. Po eni strani je to neki znak upora, po drugi strani pa znajo biti grafiti, tako kot humor in šale, tudi sredstvo zatiranja."

Tako o svoji veliki poklicni strasti razmišlja predavatelj in predstojnik Centra za preučevanje kulture in religije na Fakulteti za družbene vede (FDV) Univerze v Ljubljani Mitja Velikonja.

V 20 letih je namreč vztrajno zbiral in fotografiral skupaj 25.000 grafitov po Sloveniji in drugih delih nekdanje Jugoslavije, pa tudi širše po svetu. Objavil jih je v knjigi Podobe nestrinjanja, ki je leta 2020 izšla v angleščini, nato še v albanščini, srbščini in makedonščini, pred kratkim pa so jo v Mladinski knjigi prevedli tudi v slovenščino. To soboto je Mitja Velikonja gost v oddaji NaGlas!, ki se začne ob 12.35 na TV SLO 1. Vabljeni tudi k branju!

V zadnjih 20 letih ste zbrali kar 25.000 grafitov, združili ste jih v knjigi Podobe nestrinjanja. Zakaj vas zanimajo grafiti, kaj nam sporočajo?
Mislim, da je to ena izmed tipičnih kulturoloških tem. Kulturologija se torej kot nova humanistična znanost ukvarja z natančno tistimi spregledanimi kulturnimi in umetniškimi produkcijami, ki imajo še kako veliko vrednost v našem vsakdanjem življenju, kot so moda, šale, in ena izmed teh je/so tudi grafiti. O tem pravzaprav še ni bilo narejenih nekih temeljitih študij – teoretskih, metodoloških – in svoj prispevek sem videl ravno v tem, da napolnim ta manko, da nekako izpolnim to, kar mislim, da bi moralo biti že zdavnaj narejeno.

Pogled od spodaj navzgor?
Natančno to. Pogledamo tisto, kar nam v drugih medijih ni predstavljeno. Torej to je eden izmed medijev politične estetske komunikacije, tako kot elektronski, tiskani, digitalni medij, ki je na neki način spregledan; mislim pa, da popolnoma neupravičeno.

V Sloveniji je verjetno najbolj znan grafit Čefurji raus iz 90. let. V Celju ste pred desetimi leti odkrili grafit Nisem tvoj rob. V podpisu "bosanski delavec". Kaj nam to govori o tranziciji v Sloveniji ali pa o slovenski družbi?
Teh grafitov je še dosti več, ni samo eden, žal, kar kaže natančno to, kar se pravzaprav dogaja v slovenski družbi, in to je neka izključljivost do drugih skupin – etničnih, verskih, spolnih itn. Mislim, da gre pri grafitih vedno za neki kazalnik nestrinjanja z obstoječo družbeno situacijo in za odziv ulice na neka pereča družbena dogajanja. Za nekatere je očitno ta naša družba še preveč multikulturna, za druge pa, vidimo, precej krivična.

Slovensko tranzicijo lahko ponazori grafit Rojen v Jugoslaviji, šolan v Sloveniji, nezaposlen v EU. Se strinjate?
Da, žal je nekdo to dobro detektiral. Torej, kot sem rekel, je ta produkcija političnih grafitov neki termometer družbene situacije in se takoj odziva na kar koli, kar je za avtorje in avtorice narobe v tej družbi. Denimo, ravno ko sem se vozil sem, v vaš studio, so me spremljali grafiti proti gentrifikaciji Ljubljane, proti temu, da Ljubljana postaja mesto za bogate, kjer Ljubljančani praktično ne bodo mogli več živeti, če ne bodo imeli določenega socialnega statusa. Glede spolnih manjšin, glede etničnih manjšin in glede novega rasizma, pa tudi glede raznih avtoritarnih prijemov, kot smo jih poznali v nedavni preteklosti.

Zelo duhovit je tudi grafit, ki vsebuje sporočilo: Tu je Slovenija. S pripisom kletvice JBG, i mi smo tu. V knjigi namreč navajate poročilo Warrena Zimmermana, zadnjega ameriškega veleposlanika v SFRJ-ju – ta je govoril o "garbo nacionalizmu", ki naj bi bil po njegovem mnenju specifičen za Slovenijo, torej je "lep", "fin", "skrit". Je res?
Je grob na drug način, zaradi tega še na nekakšen način perverznejši. Če pogledamo zgodovino nacionalizmov – obstajajo različni: poznamo nebeške narode, zgodovinske narode, najstarejše narode itn. Tipična značilnost slovenskega nacionalizma je, da govori skozi kulturo, skozi jezik, kar pa ne pomeni, da bi bil zaradi tega manj izključljiv. Poglejmo samo balkanofobijo, nestrpnost do ljudi iz nekdanje Jugoslavije, diskurz v času begunske krize, izbris, ne nazadnje, torej ta zločin, ki se je zgodil. Tako da to ne pomeni, če je kulturni, da je zaradi tega manj izključljiv. Mogoče je zaradi tega še bolj problematičen, ker je bolj subtilen in bolj neviden.

Zanimiv je tudi grafit Multikulti je genocid. Zakaj se ljudje bojijo večkulturnosti?
Mislim, da moramo to pogledati malo širše: če v postsocializmu zmagata dve komplementarni ideologiji, neoliberalizem in etnonacionalizem, je tak diskurz praktično prisoten povsod. Grafiti so samo ulična resnica tega, kar se dogaja širše v neki družbi. Prej ste omenili, kako je to neki znak upora, po drugi strani pa znajo biti grafiti, tako kot humor in šale, tudi sredstvo zatiranja. In ta multikulturalizem kot nekaj problematičnega ni samo neki krik uličnega nestrpneža na ulici, ampak to zasledimo tudi v dominantnih političnih, medijskih diskurzih. Tako da poglejmo neko širšo sliko. Preden govorimo o problematičnosti grafitov, si poglejmo problematičnost političnega diskurza na splošno v Sloveniji in tudi v Evropi.

Kaj je sicer skupna značilnost grafitarskega izražanja na območju nekdanje Jugoslavije? V primerjavi z drugimi deli sveta?
Ogromno je podobnosti, ogromno pa je tudi razlik. Ena izmed najočitnejših značilnosti grafitov na tem področju je nanašanje na dve travmatični vojni, tisto v 90. letih in tisto od leta 1941 do 1945. Skratka, nekako se te vojne še danes nadaljujejo. Drugič, ogromno je tudi nekih problematičnih osebnosti iz tega časa. Nikjer drugje na svetu nisem videl toliko nekih znakov nestrpnosti, svastik in podobnih nacističnih ter fašističnih znakov. Na drugi strani imamo spet nekaj, kar je značilno za ta področja – ogromno jugonostalgičnih grafitov vsepovsod, od Kosova do Slovenije. Tretja značilnost je, ne toliko v Sloveniji kot nekje drugje, da je ogromno grafitov, ki so vezani na religijo, spet v navezavi z etničnostjo, o čemer sva prej govorila. In še ena izmed glavnih značilnosti grafitov na tem našem področju Balkana in Srednje Evrope je namreč ta, da so navijaški grafiti, predvsem nogometnih navijačev, izrazito politizirani.

Ne gre toliko za navijanje za neki klub, za neko moštvo, koliko so skozi njih očitni tudi politični, etnični in celo genocidni pozivi. Še ena zadeva, ki sem jo opazil, je ta, da je v tem delu sveta zaradi vseh teh dramatičnih sprememb, ki so se dogajale in se še dogajajo, ta intenzivnost političnih grafitov izredna. Poglejmo samo situacijo v Sloveniji v zadnjih treh letih in v nekaterih drugih delih nekdanje Jugoslavije, ko so volitve, krize, spopadi in konflikti, to pomeni, da narašča tudi ulična reakcija.

Najbolj znan nacionalistični grafit je mural Ratka Mladića v Beogradu, ki ga mirovniški aktivisti poskušajo prebarvati, a jim ne uspeva … Ukrepa tudi policija, ljudje protestirajo … Kako se boriti proti temu?
Žal ni osamljen. Ta je mogoče najbolj v nebo vpijoč, ampak take srečujemo praktično povsod, tudi v Sloveniji na neke druge načine z nekimi drugimi osebnostmi. Kar je zanimivo in kar se dogaja v zadnjem času, to je spet neka specifičnost tega našega prostora, je, da te nezakonite murale in grafite danes ščitijo državne oblasti. Nad te protestnike v Beogradu, pa tudi drugje, recimo na Hrvaškem, ki so skušali spremeniti, oskrunit in prebarvati ta mural oziroma več njih, so šli uradni represivni organi. Država po tihem podpira to, kar pravzaprav počnejo ulični nestrpneži. Ampak seveda ni bilo treba dosti čakati na reakcije, bile so takojšnje. Značilnost političnega grafita je, da takoj izzove reakcijo.

V Bosni ste opazili dva zelo zgovorna grafita Gladan sam na sva tri jezika (Lačen v vseh treh jezikih) pa še ostrejše sporočilo Otpor, stoko (Odpor, ovce). To je pa že na meji žaljivega ali pa grafitar na Balkanu pač mora sneti rokavice, da bi ga kdo sploh slišal?
Povsod pravzaprav. Ampak znova poglejmo širše: ali smo slišali kaj novega, ali smo prebrali kaj novega v grafitih, kar ni že v političnem diskurzu? Danes lahko postaneš vrhunski politik, državnik, najmočnejši človek na svetu in trosiš vulgarnosti, ki so dosti hujše od tega, kar srečujemo v grafitih in čemur rečemo vandalizem. Tako da, žal, gre samo za neko stopnjevanje nekih zelo grobih, vulgarnih besed, za katere pa moramo pogledati, kje so se začele. Če je grafit neke vrste reakcija ulice na to, kar se dogaja v družbi, se moramo vprašati, v kakšnem družbenem okolju to nastaja. Je pa specifičnost grafitov, tako estetskih kot teh političnih, ta, da povejo to, kar imajo povedati, zelo odkrito, zelo hitro. Tako kot bi rekel Rambo Amadeus: "Šakom u glavu!" (S pestjo v glavo!) (Nasmešek.)

Na Kosovu pa ste našli grafit ne v albanščini, ne v srbščini, ampak v angleščini: I dont want to live, I want to leave. (Nočem živeti, želim oditi.) Ogromno ljudi je zapustilo svoje domove …
To je neki nemi krik ulice. Bral sem srhljive podatke popisov v Srbiji in na Hrvaškem. V zadnjih desetih letih se je iz vsake izselilo pol milijona ljudi, verjetno mladih, izobraženih. Skratka, to samo opozarja na nekaj, kar se dogaja ves čas v teh družbah in na kar nismo pozorni, da se Balkan in vse te dežele odpovedujejo lastni prihodnosti v nekem svetu, ki naj bi bil boljši od prejšnjega.

V Sloveniji sicer imamo tudi nekaj pozitivnih primerov – denimo Refugees welcome (Begunci, dobrodošli) in podobne antifašistične grafite. Upanje obstaja torej?
Vsekakor. Saj jih je več, če pogledamo. Mogoče sem kot kulturni kritik pozornejši na tiste, ki so problematični, ampak hkrati ravno nasprotno – politični grafiti so krik tistih, ki nimajo druge moči. In teh je, če pogledamo širše, dosti več. Dosti več je emancipatornih, dosti več je kritičnih, dosti več je tistih, ki napovedujejo neke utopije prihodnosti, boljše od tega, o čemer nas prepričujejo, da je najboljše danes.

Evrovizija je prostor za kreativne ljudi. Ker je tudi pri nas odmevala letošnja zmaga hrvaške skupine Let 3, me zanima, kako vi kot kulturolog razumete hit Mama ŠČ?
Hmm, včasih je treba iti nad nesmisle tega sveta z istim nesmislom. In mislim, da natančno to počne ta skupina, ki ima sicer neko dolgo tradicijo natančno tega – se pravi nad semenj ničevosti, imenovan sodobna popularna kultura, grejo s tem istim, pravzaprav z diskurzom po eni strani, na drugi strani pa tudi nad to absurdno politično situacijo, v kateri smo se zdaj znašli; se pravi vojna dobesedno na našem pragu. Podobno kot so to delali dadaisti sredi 1. svetovne vojne, mislim, da gre v tem primeru za neke vrste popdadaizem na pravem mestu ob pravem času.