Irena Majcen, po izobrazbi inženirka kmetijstva, je bila vrsto let vidna članica SLS-a, med drugim tudi podpredsednica stranke. S podporo SLS-a je postala tudi županja občine Slovenska Bistrica, a se je njen odnos s SLS-om ohladil leta 2010, ko je SLS namesto njene kandidature podprl Ivana Žagarja. Takrat je prestopila v DeSUS in po neuspešni kandidaturi za nov županski mandat kariero nadaljevala na upravni enoti Slovenska Bistrica, kjer je bila vodja oddelka za okolje in prostor ter promet in zveze. Po zadnjih državnozborskih volitvah je kot ministrica iz kvote DeSUS-a prevzela vodenje ministrstva za okolje in prostor.

"Veliko smo že postorili," pove o odpravljanju zaostalih postopkov, ki so se nabrali na ministrstvu, a kljub temu ne želi kritizirati dela svojih predhodnikov. Med odpravljanjem zaostankov so tako v času njenega mandata tudi podelili koncesije za urejanje vodotokov, kjer pa se je, kot smo že večkrat poročali, zapletlo na območju Savinje. Z zapletom ni zadovoljna, a kljub temu meni, da je pri tem treba upoštevati tako prenos koncesije na novega izvajalca kot tudi vselej grozečo nevarnost poplav.

Z ministrico smo se pogovarjali o napovedanih spremembah, ki jih še pripravljajo na ministrstvu, med njimi spremembo zakona o gospodarski javni službi, ki ureja način izvajanja obveznih služb s področja okolja. Na ministrstvu rešujejo tudi zaplet z odvozom odpadne embalaže, pri čemer ministrica ne skriva svojega nezadovoljstva s pooblaščeno družbo, saj odvoza ne opravlja. V pripravi pa so tudi spremembe gradbene zakonodaje, ki pa po odzivu Inženirske zbornice ne prinašajo obljubljenih sprememb. Večjo spremembo bo doživel tudi stanovanjski zakon, a - kot poudarja ministrica - lahko nadzor nad upravniki večstanovanjskih stavb izvajajo samo stanovalci.

Pred nastopom vašega mandata mi je znanec z bogatimi izkušnjami iz državne uprave dejal, da bo, ko pride nov minister, padlo nekaj okostnjakov iz omare, preden bo nov minister prišel do spoznanja, da ne more narediti dramatičnih sprememb - in stvari bodo spet tekle naprej kot do sedaj. Kako po skoraj treh četrtinah svojega mandata gledate na tako stališče? So okostnjaki res padali iz omar?

Sama bi rekla, da je na našem ministrstvu res nekaj okostnjakov v omari, se jih pa veliko sprehaja med nami. To pomeni, da se zadeve in postopki več kot deset let niso odvijali v skladu s pričakovanji, tako da vsako nerešeno zadevo, ki je mlajša od desetih let jemljemo že kot nekaj normalnega, kar seveda ni. Teh nerešenih zadev je res zelo veliko, kar ni dobro niti za državljane, tako posameznike kot podjetja, niti za naše ministrstvo, ki potem nosi oznako organa, kjer se stvari ne rešujejo v skladu s pričakovanji. En segment teh nerešenih zadev so tudi kršitve pri prenosu evropske zakonodaje v naš pravni red. Okolje je poleg ministrstva za finance področje, kjer je teh prenosov zelo veliko, saj gre za področje, ki ga podrobno ureja tudi Evropska komisija. V našem triletnem obdobju je sicer opazno zmanjšanje teh kršitev. Strokovne službe oziroma - kot sama raje rečem - sodelavci, so prepoznali potrebo, da se ti postopki izvajajo drugače. Nekaj dela smo že opravili, ne pa vsega.

Katere so najnujnejše stvari, ki jih še morate opraviti?
Če začnem na področju prostora, kjer je teh stvari najmanj, nas čaka novi stanovanjski zakon, ki ga moramo pripraviti v letošnjem letu. Na Direktoratu za vode in investicije, kjer poteka izvajanje kohezijskih projektov, moramo poskrbeti za njihovo izvajanje skladno z operativnim programom. Potem imamo področje voda, kjer so že podeljene koncesije, je pa po moji oceni nujno potrebno hitrejše sprejemanje in izvajanje uredb o vodovarstvenih območjih. To je še posebej nujno sedaj, po vpisu pravice do vode v ustavo, naša naloga pa je, da poskrbimo za čisto vodo. Na tem direktoratu je bil lani sprejet Načrt upravljanja voda, program protipoplavnih ukrepov pa je ta trenutek v postopku celovite presoje vplivov na okolje. Tretji akt, ki ga moramo sprejeti, je načrt upravljanja morskega okolja, njegova priprava aktivno poteka in je v zadnjih fazah usklajevanja. Na direktoratu okolja pa smo v fazi zaključka priprave prenovljenega zakona o varstvu okolja, kjer poteka prenos še tistih manjkajočih evropskih uredb, ki nam bodo zagotavljale, da imamo ustrezno sprejeto evropsko zakonodajo brez časovnega zamika. Na tem direktoratu je tudi nekaj postopkov, ki so pred tožbami. Sedaj se intenzivno izvajajo postopki, povezani s čiščenjem jame z gumami v Kidričevem, pripravljamo tehnično rešitev za zemljišče Teharje v Celju. Želimo pa dokončno zapreti tudi rudnik Žirovski Vrh, del tega rudnika smo sanirali že predlani, odlagališče Jazbec smo predali upravljavcu Agenciji za radioaktivne odpadke, pri odlagališču Boršt pa je bila izvedena dodatna drenaža. Da se je ta sanacija izkazala kot zelo uspešna, so potrdile tudi meritve in upamo, da bo zaključena do konca leta. Je pa v Sloveniji treba urediti še veliko stvari, predvsem so to stara odlagališča, ki niso bila sanirana pravilno. Gre tudi za odpadke, ki se še vedno pojavljajo v našem okolju. V tem segmenu je treba še veliko postoriti.

Zakon o varstvu okolja, ki ga spreminjate, je eden izmed zakonov, pri katerem je tako rekoč vsak minister pustil svoj odtis. Trenutna različica je označena že s črko I. Je zakon, ki je doživel toliko posegov, sploh še ustrezen, ali pa je potreben celovite prenove?
Strinjam se z vami, da je popravljanje obstoječega zakona končano. Menim, da je pri tej obliki zakona nemogoče uvajati še dodatne popravke. Tudi v času mojega mandata smo že uvedli nekaj manjših popravkov, predvsem vezanih na prenos direktiv EU.ja. Pri nas ima sedaj Zakon o varstvu okolja delovno ime 2, kar pomeni, da bo v celoti prenovljen in ne bo več šlo zgolj za popravke, veliko vsebin pa bomo obdržali. Iz obstoječega zakona bomo izvzeli dimnikarje, saj to področje sedaj ureja Zakon o dimnikarskih storitvah, izvzeli pa bomo tudi meteorologijo, saj na tem področju tudi pripravljamo nov zakon, ki bo kmalu v javni obravnavi. Druge vsebine bodo ostale, jih pa bomo nadgradili oziroma poiskali današnjemu času primernejše rešitve. Ena izmed njih je poenotenje izdaje okoljevarstvenega in gradbenega dovoljenja: tako se bo pri obratih, kjer je okoljevarstveno dovoljenje prevladujoč segment, postopek vodil po Zakonu o varstvu okolja. Pomembna tema so tudi odpadki oziroma ureditev dela služb, ki delajo na tem področju, tako da bodo čim bolj zadovoljile zlasti oskrbo prebivalcev z odvozom komunalnih odpadkov. Na tem področju imamo tudi določene cilje, predvsem želimo zmanjšati količine odpadkov na odlagališčih in povečati recikliranje ter spodbujati krožno gospodarstvo predelave odpadkov. Temu področju namenjamo veliko skrb. Zakon bomo nadgradili tudi glede sanacije odlagališč v postopkih stečaja, v primerih tako imenovanih "starih bremen". To področje je bilo do sedaj preslabo urejeno.

Kakšne izboljšave so potrebne na tem področju in koliko je odlagališč, ki bodo predmet stečajnih postopkov?
To je težko napovedati. Zavezancev za okoljevarstveno dovoljenje je v Sloveniji okoli 200 in seveda ne moremo predvideti, pri kolikih se bo zgodil stečaj. Stečajnih postopkov, kjer je skrb za odlagališča neustrezna ali pa se ne izvaja, pa v Sloveniji ni veliko. Eden večjih je Industrija usnja Vrhnika. Sedanji zakon nalaga urejanje teh odlagališč lastniku zemljišča, potem pa se v stečajnem postopku pojavljajo težave glede tega, kdo in kdaj postane lastnik tega zemljišča. Nam se ne zdi ustrezna rešitev iskanje finančnih virov za sanacijo pri državi, zato ta del dopolnjujemo.

Eden izmed posegov v zakon o varstvu okolja v vašem mandatu je naletel na očitke zaradi uvedbe trajnega okoljevarstvenega dovoljenja in uvedbe možnosti, da vlada odredi določene izjeme glede obremenitev okolja. Vidite v tej spremembi tveganje za okolje na račun gospodarskih interesov?
Glede uporabe izraza trajno okoljevarstveno dovoljenje je najprej treba razložiti spremembo, da ne bo tu dilem. Dikcija zakona do te spremembe je navajala, da je okoljevarstveno dovoljenje treba obnoviti vsakih deset let. Sedanja dikcija 78. člena pa govori, da se okoljevarstveno dovoljenje odpre po uradni dolžnosti v primeru, kadar to dovoljenje v desetih letih ni obnovljeno oziroma spremenjeno v skladu s predpisi. Tu smo tudi, vsaj sama tako mislim, dobro razložili, da bodo v teh desetih letih vsa podjetja morala upoštevati prenos evropske direktive o industrijskih izpustih (IED) in bodo morala dopolniti tehnologijo, da bo izvajanje prenosa te direktive ustrezno. Morali bodo zmanjšati izpust delcev, narediti izhodno poročilo glede kakovosti tal in podobno. V praksi bi se tako lahko zgodilo, da bi nekatera podjetja svoje dovoljenje ustrezno dopolnila leto dni pred iztekom desetletnega obdobja in ga potem že naslednje leto morala ponovno obnaviti. Temu smo se želeli izogniti. Tako se sedaj okoljevarstveno dovoljenje, ki bo ustrezno dopolnjeno, pusti, če ga pa podjetje v desetih letih ne bo ustrezno dopolnilo, pa se ga bo odprlo po uradni dolžnosti. Zato, vsaj zame, termin trajno okoljevarstveno dovoljenje ni ustrezen. Verjamem pa, da so ti očitki, ki so bili namenjeni nam, povezani tudi s tem, da je v nekaterih okoljih zelo visoko nezaupanje prebivalstva do teh obratov. Na ministrstvu to nezaupanje zaznavamo predvsem prek prijav na inšpekcijske službe, ki tako poleg rednega dela, tudi zaradi prijav, te obrate nadzirajo še posebej skrbno.

Kar zadeva dovolitev izjem, da industrija v določenih razmerah ne izvede vseh teh postopkov oziroma da ji je dovoljen večji obseg izpustov, kot so predpisani, pa je teoretična možnost to dodeliti kadarkoli. Sama razumem to predvsem s stališča, da se okoljevarstvena merila močno znižujejo. Industrija je v zadnjih dvajsetih letih močno spremenila tehnologijo, ki sedaj manj obremenjuje okolje, tako da bi morebiti kdaj to določilo lahko prišlo prav, lahko pa se zgodi, da nikoli ne.

Torej ni bojazni, da bi gospodarski interes omogočal zlorabo namena zakona in uveljavil svoj interes na račun okolja?
Prepričana sem, da ne. Je nemogoče.

Je mogoče v tem odmiku od postopkov pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja zaznati kak podton nezaupanja do dela agencije za okolje? Konec koncev je bila deležna številnih kritik glede trajanja postopkov za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja. Ne nazadnje so bila zaradi dolgotrajnosti tega postopka skorajda ogrožena evropska sredstva pri Koroškem centru za ravnanje z odpadki (Kocerod). Tudi v prihajajoči gradbeni zakonodaji pa napovedujete spremembe na tem področju. So te spremembe povezane tudi s tovrstnimi kritikami agencije?
Nikakor ne gre za nezaupanje. Tu gre za prenos direktive EU-ja, ki jo prenašamo tako v gradbeno zakonodajo kot tudi v zakon o varstvu okolja. Pri nas je bilo do sedaj tako, da je neko podjetje najprej pridobilo gradbeno dovoljenje, ki je imelo tudi svojo pritožbeno pot prek ministrstva in upravnega sodišča. Šele ko je bilo to dovoljenje izdano, pa se je šlo v postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ali soglasja, ki je imelo isto pritožbeno pot kot gradbeno dovoljenje. Lahko rečem, da je v praksi pridobitev gradbenega dovoljenja lahko trajala štiri leta, preden je to postalo pravnomočno, potem pa so se ti postopki ponovili še za okoljevarstveno dovoljenje in je tako celoten postopek trajal tudi deset let. Sedaj bosta ta dva postopka, ki se strokovno ne bosta izvajala pri istih službah, združena v enoten postopek, tako da so vse pritožbe ali nadaljnji postopki vezani na en postopek in ne več na dva. Če bo primaren gradbeni del dovoljenja, bo ta postopek potekal prek ministrstva, če pa bo primaren okoljevarstveni vidik oziroma gre za tehnologijo takšnega pomena, da je gradbeni vidik manj pomemben od okoljevarstvenega, pa bo postopek, kar zadeva okolje, potekal prek Agencije RS za okolje.

Dejali ste, da posebno pozornost namenjate odvozu odpadkov. Je to področje potrebno drugačne ureditve, zlasti z vidika, da pooblaščene službe za odvoz odpadne embalaže tega ne počnejo in tako šest tisoč ton odpadkov čaka na odvoz. Kje se je tu zapletlo?
Ta odpadna embalaža je problematična že zadnjih deset let in tudi sama se tega dobro spominjam še iz časov, ko sem bila županja. Konec lanskega leta res ni prišlo do odvoza odpadne embalaže v Ljubljani in sedaj je vsa ta embalaža na enem kupu, kar je res grozljivo. Mi smo predlani z uredbo določili deleže odpadne embalaže za posamezne pooblaščene družbe, nato pa je postala ta uredba predmet tožbe. Zato smo v letu 2016 šli do vseh zavezancev, teh je nekaj čez tisoč, ki so dolžni prijavljati količine odpadne embalaže finančni upravi. Potem pa smo pri zavezancih ugotavljali, s katero od šestih pooblaščenih družb za odvoz embalaže nastajajo težave. Prav zaradi tožbe smo želeli imeti natančne podatke, ker so bila pri podatkih določena odstopanja v višini okoli odstotka, zato je bila ta uredba sprejeta šele decembra. Torej smo vse natančno pregledali in zavezanci so morali odpraviti napake. Se pa med temi šestimi pooblaščenimi družbami za odvoz odpadne embalaže še vedno pojavljajo težave. Pet družb je ta odvoz zagotovilo skladno z uredbo, je pa tu družba, ki tega ni zagotovila.

Torej zgolj ena izmed vseh šestih pooblaščenih družb?
Da, ena. Po predstavitvi teh težav smo se sestali in sama sem to želela urediti na določen način, ampak so inšpekcije želele preveriti vseh šest pooblaščenih družb. Te družbe so znane in se lahko same med seboj dogovorijo in preverijo svoje podatke glede izvajanja. Pri odvozu je namreč embalaža le en segment poleg papirja in stekla in družba, ki odpadne embalaže ne odpelje, se potem vedno sklicuje na celoten odvoz. Letos bomo to rešili na tak način, moramo pa pripraviti tudi celovito rešitev v okviru zakona o varstvu okolja, kar tudi počnemo.

Kakšni pa so cilji ministrstva pri reševanju tega področja?
Želimo zmanjšati število podjetij, ki se s tem odvozom ukvarjajo in jim po kršitvi, se pravi, kadar določene količine ne odpeljejo, odvzeti okoljevarstveno dovoljenje, tako da tega posla ne morejo več opravljati.

Menite, da bi bilo učinkoviteje, če bi družbe to dejavnost izvajale v okviru gospodarske javne službe in ne pooblastila?
Ne.

Bi pa v tem primeru imelo ministrstvo možnost sankcionirati kršitelje z odvzemom pravice do opravljanja dela ...
Sama se s tako rešitvijo strinjam in bi to tudi že naredila, ampak bomo videli, ali bomo s tem uspešni.

Ostaniva pri zakonu o gospodarskih javnih službah. Prvič ste spremembo tega zakona napovedali pred dobrim letom, tudi zaradi stališča, da je sedanji zakon po dvajsetih letih zastarel. V katerih segmentih je zastarel in kaj je treba spremeniti?
Do tega vprašanja se ne bi želela natančno opredeljevati, saj sem sama ta zakon tudi uporabljala pri svojem delu na občini in bi bilo zelo nekorektno, da ga ocenjujem tudi z uporabniškega vidika, ki ga ne morem izključiti. Upam pa si trditi, da je ta zakon nujno potreben prenove, saj je po vseh teh letih prišlo do številnih sprememb tako v vsakdanjem življenju kot tudi pri predpisih, med drugim je vanj močno posegel zakon o javno-zasebnem partnerstvu. Dejstvo je, da je podelitev koncesij tudi del evropske uredbe, ki jo je treba prenesti v naš pravni red. Trenutno vse kaže na to, da bo sam koncesijski sistem v naš pravni red prenašalo ministrstvo za finance. Mi smo glede zakona o gospodarski javni službi pripravili izhodišča, ki so na neki način že potrjena, s pripravljavcem predpisa pa imamo tudi pripravljeno pogodbo o pripravi osnutka zakona. Ta zakon se v novi shemi nanaša na področja, ki so v pristojnosti številnih ministrstev, ne le na naše, smo pa mi dobili nalogo, da ga v začetni fazi pripravljamo tu. Bo pa še veliko usklajevanja med različnimi resorji in težave pri teh usklajevanjih so kar precejšnje.

Kdaj bi bilo to usklajevanje lahko končano?
Na žalost to ni odvisno samo od našega ministrstva, ampak od številnih ministrstev, zato si tega ne upam napovedati.

Je pa iz vaših sporočil za javnost moč razbrati, da bo ministrstvo uporabilo samo še dve obliki javne gospodarske službe: koncesijo in javno podjetje. Je taka interpretacija točna?
Ta obseg načinov izvajanja se bo skrčil, tudi zaradi prenosa evropskega pravnega reda, ki ne pozna vse te pisane palete načinov izvajanja gospodarske javne službe.
Evropski pravni red pa koncesije tudi omejuje in določa, da morajo biti izdane na podlagi javnega razpisa, medtem ko se je na nekaterih področjih vašega ministrstva koncesije več kot desetletje podaljševalo zgolj z aneksi. To prakso je v primeru urejanja vodotokov kot sporno označilo tudi računsko sodišče. Je tu težava zgolj v zakonu ali tudi izvajanju oziroma - ali bo nov zakon dovolj, da tovrstnih ekscesnih podaljševanj z aneksi ne bo več?
In tudi prav ni, da ni pravočasnih razpisov za koncesijo. Glede urejanja vodotokov je bil postopek razpisa ob mojem prihodu že izveden in dejansko je prišlo do izbire izvajalcev. Od devetih območij je osem urejenih, Savinja pa ostaja odprta. Po zadnji informaciji je državna revizijska komisija potrdila našo odločitev, da se ne izbere noben prijavljen ponudnik in se bo tako izvedel nov razpis. Je pa vprašanje, ali se bo tudi v novi zakonodaji obdržala ta oblika koncesije ali pa se bo v tem segmentu kaj spremenilo. Na to vprašanje še ne znam odgovoriti.

Podpisovanje aneksov brez razpisa je bil način podaljševanja koncesij tudi pri dimnikarjih. Je torej težava v zakonu ali pa v izvajanju določb zakona?
Težko komentiram za nazaj. Sem človek, ki sicer pogleda nazaj, ampak rajši gledam naprej. Osebno res zelo težko komentiram delo predhodnikov.

Bom vprašal drugače. Je treba v zakonu določiti tudi varovalke oziroma omejitve glede aneksov?
Sama mislim, da je podaljševanje z aneksi prej izhod v neki zagati kot pa redni postopek, ki se je uporabljal. Razpisi morajo biti po mojem mnenju izvedeni skladno z zakonodajo. Državni razpisi so nujni, aneksi pa so samo izhod v sili, ko razpis ni uspešen.

Torej je to treba vključiti v zakon?
Saj je bilo to vključeno že v obstoječi zakonodaji. Že sedaj zakon ni napeljeval k podaljševanju z aneksi, pa se je to počelo. Prepričana sem, da zakonodaja ne more vsega rešiti, temveč bi morali tudi na ministrstvu nekatere stvari sprocesirati. Po mojih neformalnih poizvedovanjih je bilo marsikdaj vse pripravljeno, pa ni bilo sprocesirano prek ministra. Vsega zakon torej ne bo rešil.
Ostaniva pri Savinji, kjer ste dvakrat izbrali ponudnika, za katerega je državna revizijska komisija ugotovila, da ni oddal popolne ponudbe, medtem pa podpisovali anekse s podjetjem v stečaju ...
Savinja res ni v redu. Škoda res, da tam nismo bili uspešni pri izbiri izvajalca. Na nas v veliki meri letijo očitki, kot ste jih zapisali tudi vi.

V tem primeru je očitek pravzaprav težko ne zapisati.
Seveda. Je pa težko tudi nam izbrati drugega izvajalca v času, ko se postopki še niso zaključili. Porečje Savinje je obsežno in ne nazadnje so bile tam tudi izvedbe protipoplavnih investicij, ki še niso bile prenesene. Prenos poslov koncesionarju na nekem porečju je zapleten proces, in če mi nimamo v ozadju nekih jasnih sporočil, tudi državne revizijske komisije, ga težko izpeljemo. Tako bi recimo sedaj mi, če ne bi želeli aneksa, izbrali, ne vem sicer po kakšnem postopku, nekega drugega koncesionarja in ga pričeli uvajati v to delo, potem pa bi revizijska komisija odločila, da je bil prejšnji koncesionar ustrezen in bi zadevo vrnila nazaj. Hočem povedati, da je pri urejanju porečij težava tudi v samem izvajanju te službe in to ni tako enoznačno, da se to da takoj urediti. Dodatna težava pa je tudi, da ne moremo napovedati, kdaj bodo padavine tako visoke, da bo treba ukrepati. Tu imamo mi tudi bojazni, vsaj jaz osebno jo imam.

O kakšni časovni dimenziji se pogovarjamo pri tem prenosu koncesije?
Pri Savinji je to še toliko teže, ker še ni bilo prenosa novozgrajenih objektov, tako da je to še en dodaten segment. Drugje tega prenosa ni bilo, saj so bili izbrani isti koncesionarji, ki so urejanje opravljali že prej.

Je Zakon o dimnikarskih storitvah, po katerem so nekdanji dimnikarski koncesionarji obtičali nekje »v vicah« med obveznostmi, ki jih prinaša gospodarska javna služba, in tržnim sistemom, a tudi s cenovno omejitvijo, korak v načrtovano smer spreminjanja gospodarske javne službe?
Prepričana sem, da je. Tudi sistem maksimirane cene dimnikarskih storitev je nujen, je pa vprašanje, ali bo ostal. Če se bo v prihodnjih nekaj letih ugotovilo, da ni nobene potrebe po maksimirani ceni, bo odpravljena in v naslednjih letih bodo mnoge dejavnosti lahko rešene teh spon gospodarske javne službe.

Pa vendarle to prinaša s seboj tveganja. Se ne bojite kartelnih dogovorov glede cen ali pa oblikovanja močnega lobija, ki bi lahko tudi izsiljeval ministrstvo?
Pri taki množici izvajalcev, kot jih prinaša dimnikarski zakon, verjetno ne.

Kaj pa tam, kjer je izvajalcev manj?
Tam pa se tem tveganjem verjetno ne da izogniti.

Mar potem ni smiselno zadržati nekaj teh spon, ki jih prinaša obvezna gospodarska javna služba?
Tu mislim predvsem v tej smeri, da bo večji razvoj tehnike tudi na teh področjih, če bodo cene zanimive. V nekem obdobju bo tudi druga področja moč predati tržni dejavnosti. Ampak tu bi vseeno bila mogoče tudi previdna. Vemo, da za ceste skrbi na državni ravni več izvajalcev, v občinah pa eden, pa še to samo v primerih, kjer je. Potem so tu železnice, ki so omrežje, podobno kot so tudi vodotoki omrežja, ki posegajo v številna področja, zato si za vodotoke ne upam napovedati, da bodo šli ven iz sistema koncesij. Naloge, za katere koncesionarji skrbijo, so zmanjšanje poplavne ogroženosti in redno vzdrževanje na takem območju izrednega pomena. Zato je res vprašanje, ali bo to kdaj šlo iz sistema koncesij. Mogoče kdaj, ampak ne upam si trditi, kako hitro se bo to zgodilo.

Ste vi osebno bolj naklonjeni državni ureditvi tovrstnih področij ali pa menite, da je prosti trg učinkovitejši?
Segment okolja je izrazito reguliran tudi z vidika evropskih direktiv. Lani smo poskušali z uredbo o tleh neke stvari zastaviti na nam bolj razumljiv način. Priznam, da so jo strokovnjaki dolgo pripravljali in imeli številne posvete, pa se je kljub temu na koncu izkazalo, da je za mnoge nesprejemljiva. Področja, kot sta hrup in onesnaženost zraka, so zelo regulirana. Če gremo na področje izvajanja dejavnosti, pa je tudi to segment, ki bo tudi ostal reguliran. Oskrba z vodo bo ostala regulirana, na občinski ravni je urejeno tudi čiščenje in odvajanje odpadnih voda, potem je tu področje ravnanja z odpadki. Skratka, obstajajo področja, kjer bo regulacija najverjetneje vedno prisotna.

Vpis pravice do pitne vode v ustavo je s seboj prinesel tudi obveznost za vaše ministrstvo, ki mora pripraviti ustrezne predpise izvajanja te pravice. Kdaj bodo ti predpisi pripravljeni?
Mi smo že v času priprave tega vpisa v ustavo pripravljali zakon o vodah, v katerem je posebna raba vode za oskrbo s pitno vodo postavljena nad pravico do črpanja vode za industrijo oziroma koncesije. Priznam, da se s tem zapisom ukvarjamo, ugotavljamo tudi, da ni samo naša zakonodaja tista, ki bi jo bilo morebiti treba spremeniti. Govorim denimo o zakonu o ustanovitvi občin, kjer bo tudi treba še kaj spremeniti, je pa treba poudariti, da nimajo vse občine oskrbe s pitno vodo prenesene na podjetja v javni lasti. Tudi na teh področjih se bo zgodilo nekaj sprememb.

Ali bodo po teh zakonskih spremembah do oskrbe z vodo upravičeni tudi črnograditelji?
Glede termina črnograditeljstvo imam sama nekaj težav, zato rajši uporabljam termin nelegalne gradnje. Nekatere so že priključene, nekatere pa ne. Mi si v prihajajočem svežnju treh zakonov s področja gradbeništva prizadevamo, da bi se nekatere nelegalne gradnje lahko legalizirale, kar po obstoječi zakonodaji ni možno. Mi si želimo, da bi bilo možno legalizirati stanovanjske ali proizvodne objekte, ki so starejši od 20 let. V tem delu se torej strinjamo s tem, da jim ta pravica pripada, pa tudi, če kdo živi v taki stavbi, je tako ali tako že priključen na vodovod. V prihodnje pa si želimo, da bi število gradenj brez gradbenega dovoljenja čim bolj zmanjšali. Po novi zakonodaji se bo tovrstno gradnjo prijavilo upravni enoti oziroma pristojnim inšpekcijam. Uvajamo tudi projekt eProstor, kjer bo v elektronski obliki mogoče spremljati in ukrepati takrat, ko gradbeno dovoljenje ne bo pridobljeno. Sedaj je praksa na tem področju zelo pestra, tako se včasih zgodi, da pride do prijav šele 20 ali 30 let po koncu gradnje, najpogosteje zaradi nesoglasij s sosedi. Po novem zakonu to ne bi bilo več mogoče, saj uvajamo časovno omejitev možnosti prijave nekoga, ki ima neskladno ali nelegalno gradnjo. Želimo si, da bi ustavili pričetek gradnje, ne pa rušili že zgrajenega objekta.

Ena od možnih rešitev, ki so predlagane, je prisotnost inšpektorja med celotnim potekom gradnje. Je treba okrepiti inšpekcijsko službo?
Da. Tudi predlog predvideva povečanje obsega inšpektorjev.

Po zadnji javni razpravi o gradbeni zakonodaji so bili tako v inženirski zbornici Slovenije razočarani in opozarjajo, da z zadnjim predlogom zakonodaje ni bistvenih razlik pri pridobivanju gradbenega dovoljenja, kjer se mora ponovno dokazovati bistvene zahteve v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja in ne v fazi projektne dokumentacije, kot je bilo predvideno v prejšnji javni razpravi. Zakaj ste naredili ta korak nazaj?
Povsem natančno teh zahtev ne znam pojasniti, saj usklajevanja še potekajo. Sama sem že opravila srečanja z mnogimi deležniki, denimo tudi s skupnostjo občin in obrtno zbornico. Ti deležniki pa nimajo vselej usklajenih oziroma enotnih pripomb. Za nas so sicer pripombe deležnikov dobrodošle in jim skušamo v največji možni meri ustreči, vedno pa to ni mogoče. Moramo pa tudi skrbeti za varnost investitorja in moram reči, da v vseh usklajevanjih pravzaprav nisem srečala niti enega investitorja. Mi moramo poskrbeti, da je investitor varovan in da ne prihaja do tega, da mu nekdo stvari ureja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem.

Veliko pripomb investitorjev v praksi leti na birokratske postopke. Če gradbeno dovoljenje ostane podobno kot sedaj, ali to pomeni, da bodo tudi postopki enako dolgi?
Zagotavljam, da se bodo skrajšali. Saj se že sedaj pri posameznih upravnih enotah ni bilo težav pri izdaji gradbenega dovoljenja, kadar so bila ta ustrezno pripravljena. Največ težav se pojavlja pri izdaji gradbenega dovoljenja, ko projekti ne prinašajo vsega, kar bi moral projekt pridobiti. To z novo zakonodajo rešujemo na način, da se dopolnitev projekta naredi samo enkrat, ne pa da se investitorju projekta ali njegovemu pooblaščencu omogoča, da projekt dopolnjuje večkrat. Elektronsko poslovanje prek eProstora bo omogočalo tudi, da bo projektant z enim samim vnosom podatka, kje se projekt izvaja, lahko obvestil vse mnenjedajalce oziroma soglasodajalce v sedanji ureditvi. Če bo prišlo do nasprotnih mnenj oziroma mnenj, ki ne omogočajo izdaje gradbenega dovoljenja, se bo opravila ustna obravnava, kjer se to mnenje lahko po dodatnih pojasnilih tudi spremeni. Vemo pa tudi, da je postopek izdaje gradbenega dovoljenja možen samo, če imamo ustrezen prostorski akt. Če po novem tudi prostorski akt ne bo omogočal gradbenega dovoljenja, to seveda ne bo izdano in tu ne bo hitrejšega postopka. Če bodo pa prostorski akti to izdajo omogočali, bo dokumentacija, ki jo bo treba priložiti k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja, nekaj povsem drugega, kot je to danes.

Nad birokratskimi postopki so ne nazadnje negodovali tudi izvajalci kohezijskih projektov, ne nazadnje pa so pomanjkljivo črpanje kohezijskih sredstev kritizirali tudi pri računskem sodišču. Med pripombami je bilo pogosto slišati stališče, da je bila priprava dokumentac na ministrstvu prepočasna in tako ni bilo dovolj časa za samo izvedbo. Se bo to spremenilo?
Strinjam se, da je črpanje evropskih sredstev treba izboljšati. Sama sem še kot županja pripravljala dokumentacijo za črpanje evropskih sredstev in vem, da je bilo za to treba vložiti veliko truda in energije, ampak če si to naredil, je bila sama izvedba izvedena v roku. Po podatkih, ki so bili na voljo za leto 2015, je bila izplačana polovica vseh evropskih sredstev, ki so bila na voljo, kar pomeni, da je prišlo do zamika v izvedbi, kar se nam tudi v določenem delu še obeta. V operativnem programu med letoma 2014 in 2020 je, kar zadeva občine, še 11 projektov, ki so bili pripravljeni še v prejšnjem obdobju, in takrat niso bili potrjeni oz. so bili še na čakanju, ker ni bilo dovolj sredstev. Se pa od teh 11 projektov 9 že izvaja, kar pomeni, da se bodo v tem delu sredstva dobro izkoristila. Finančno največji ljubljanski projekt je še na pregledu in nanj še čakamo. Imamo pa na našem ministrstvu še kar nekaj projektov v delu, zlasti gre za projekte s področja protipoplavne varnosti. Tu je vloga za ljubljanski projekt že v zaključni fazi pregledovanja, nestrpno pa pričakujemo še vlogi za Železnike in reko Dravo. Na reki Savinji pa je bila že naročena hidrološka študija, pa je bila žal njena priprava neuspešna, tako da moramo iti v ponovni razpis. Potem so tu projekti s področja ohranjanja narave, kjer so prvi projekti tudi v pregledovanju, in želimo si, da bi do črpanja evropskih sredstev prišlo že letos. Potem pa še projekti v okviru t. i. celostnih teritorialnih naložb, ki so že težko pričakovani in z mestnimi občinami smo že imeli kar nekaj koordinacij in srečanj, sedaj pa morajo mestne občine oz. Združenje mestnih občin Slovenije pripraviti povabilo za črpanje teh sredstev.

Pripravljate tudi spremembo Stanovanjskega zakona. V zadnji javni obravnavi je veliko razburjenja povzročilo določilo, ki omogoča vpogled v finančno stanje najemnikov. Je število najemnikov, ki do neprofitne najemnine ne bi bili več upravičeni, veliko?
Pri izpolnitvi te naloge, ki jo je podalo ustavno sodišče, se je ugotavljalo, da številni najemniki neprofitnih stanovanj, ki so bili vseljeni pred letom 2003 ne izpolnjujejo pogojev za neprofitno najemnino. Koliko je takih najemnikov, ne vemo, saj ta trenutek nimamo nikakršne možnosti to ugotavljati. Če bi se pri pregledu finančnega stanja teh najemnikov ugotovilo, da ne izpolnjujejo pogojev za neprofitno najemnino, bi se jim zaračunavala profitna najemnina. Te preglede pa bi dopuščal šele novi zakon, ki bi občinam omogočal, da bi z morebitno zvišano najemnino pridobile nekaj sredstev za nove gradnje.

V zadnji javni razpravi je upravnike najbolj zmotila zahteva ločenega računa in rezervnega sklada za vsak večstanovanjski objekt ...
Moram priznati, da so na to rešitev, da bi imela vsaka stavba ločen račun za rezervni sklad, pripombe podali tudi lastniki stanovanj oziroma stanovalci, zato smo od te rešitve odstopili.
Po drugi strani pa se z upravniki očitno pojavljajo tudi težave, kot kaže celjski primer, kjer so stanovalci kljub plačanim položnicam ostali z grožnjo odklopa elektrike. Je nadzor nad upravniki tudi potreben sprememb?
Mi ugotavljamo, da ni mogoče izvesti rešitve, pri kateri bi nadzor nad porabo opravljal nekdo drug in ne lastniki, saj to področje ureja Obligacijski zakonik. Se pa intenzivno razmišlja v smeri rešitve, da bi se lastniki deležev stavbe lahko organizirali na tak način, da bi bili skrbniki nad upravljanjem stavbe. Vendar tega ni mogoče rešiti, če med lastniki ni večjega soglasja. V večstanovanjskih stavbah je namreč izjemnega pomena, da so lastniki deležev med seboj povezani. Tako bi si lahko vsako leto izbrali nekega predstavnika, ki bo enkrat mesečno nadzoroval upravnika. Če lastniki dosežejo to soglasje, potem ni pričakovati, da bi upravnik nekaj mesecev ne plačeval računov. Tak nadzor je več kot dovolj, da se ugotovi, ali je upravnik dober.

Bi bila lahko rešitev, da bi ta nadzor opravljala stanovanjska inšpekcija?
Mislim, da je to nemogoče urediti tudi z vidika varovanja osebnih podatkov in drugih pravic. Nemogoče je tudi zagotoviti zadostno število inšpektorjev, ki bi lahko mesečno nadzorovali upravnike, kar je z vidika porabe sredstev upravnika nujno.

Je nadzor lastnikov nad upravniki res lahko dovolj učinkovit?
Mislim, da bi morali lastniki stanovanj sam nadzor nad upravniki procesirati drugače, kot to počno. So seveda lastniki v nekaterih stavbah zelo povezani, delovni in nadzor opravljajo redno mesečno. So pa stavbe, kjer so že med lastniki nesoglasja in se ta nadzor ne izvaja. Na žalost je takih stavb v Sloveniji precej. Je pa težko to reševati brez soglasja lastnikov.

Kot ministrica morate veliko sodelovati tudi z župani. Kako zahtevno je to sodelovanje pa je ne nazadnje pokazal primer prekmurskega vodovoda, ki je izgrajen in čaka na dogovor vseh vpletenih županov. So zgodbe takega iskanja soglasja pogoste in koliko vam v tem primeru pomagajo vaše izkušnje, ko ste še bili županja?
Župani, kot sem bila tudi sama, smo vsak svoj človek s svojim obsegom želja, potreb, hotenj in ambicij. Pri mojem sodelovanju z župani se včasih zgodi, da se na neki temi z župani ne strinjamo, bodisi z moje bodisi z njihove strani, ampak potem ugotovimo tudi, da je število teh, s katerimi se strinjamo, visoko. To pomeni, da to sodelovanje poteka uspešno. Kar se tiče prekmurskega vodovoda sama menim, da je bil posluh države v času, ko je ta vodovod nastajal, na visoki stopnji. Ta projekt se je glede na preostale občine sofinanciral z evropskimi in državnimi sredstvi v znatno večjem deležu. Po izvedbi investicije pa župani ne izvajajo dogovorov, ki so jih že prej sami med seboj sprejeli. Gre za enotno ceno in enotno upravljanje tega sistema vodovoda. Je pa res, da jim tudi mi ne znamo ponuditi rešitve, s katero bi bili zadovoljni, ker so zelo individualno usmerjeni v to, kaj pričakujejo od že izgrajenega vodovoda. Sama največjo težavo pri tem vodovodu vidim predvsem v tem, da se je v določene kraje pravzaprav prvič pripeljala pitna voda prek vodovoda, sedaj pa se gospodinjstev ne priključi nanj, kar je zelo nesmotrno. Čudim se županom, da pristajajo na to, saj so ti ljudje ne nazadnje tudi njihovi volivci. Če torej vzamemo pomurski primer kot nekaj vzorčnega, je pri županih res treba poiskati tisto smelost, da se k dogovoru pristopi, pa kakršenkoli ta dogovor že je, in upam, da jim bo v tem primeru uspelo.

Ste tudi vi kot županja kdaj povzročili skrbi kateremu od ministrov?
Verjetno sem. Si ne delam utvar, da nisem. Ne nazadnje smo v letih 2005 do 2010 res intenzivno pripravljali tri kohezijske projekte, vodooskrbo, gradnjo čistilnih naprav in Regijski center za ravnanje z odpadki Slovenska Bistrica. Naša skrb takrat je bila v tem, da smo v Slovenski Bistrici projekt vodooskrbe pripeljali do višje ravni kot v drugih občinah in potem je bila moja glavna ambicija, da se naši občini dovoli ta postopek peljati posebej, drugim občinam pa šele takrat, ko bodo te projekte pripravili. To mi je tudi uspelo in sem prepričana, da so naši občani bili s tem zadovoljni.