"V tem primeru ne bodo prišli v poštev nikakršni izgovori," je še poudarila. Mustafa Kurić in Ana Mezga, dva izmed šestih izbrisanih, ki so uspeli v tožbi proti Sloveniji na evropskem sodišču za človekove pravice, sta javnosti predstavila svoji zgodbi.

"Dvajset let sem živel v 'getu'"
Kurić, ki je v Slovenijo prišel leta 1964 in desetletja delal kot čevljar v Kopru, je dejal, da je izbris dolgo skrival pred drugimi ljudmi. "Nisem hotel, da vedo," je dejal in dodal, da se je ves čas izbrisa čudil manjvrednega in da se mu zdi, da je 20 dolgih let "živel kakor v getu".

"Težki časi so bili. Poniževali in maltretirali so me policisti, češ da moji dokumenti ne veljajo," se je s solzami v očeh spomnil Kurić. Dodal je, da državi ne zaupa več in je prepričan, da bodo s procesom zaključka zgodbe o izbrisanih "zavlačevali do maksimuma".

"Žal mi je, če bodo davkoplačevalci morali plačati to ogromno škodo," je dejal in dodal, da bi "morali plačati tisti, ki so to naredili". Kurić je še opozoril, da se "s temi 20 tisoči ne bo končalo", saj bodo odškodnine zahtevali tudi drugi izbrisani, ki imajo do tega pravico. "Upam, da je bil s sodbo storjen prvi korak, da bo pravici zadoščeno," je še dodal.

"Ni mi za denar, naj ga imajo otroci, hočem zadoščenje"
Žalostna je tudi zgodba Ane Mezge, Hrvatice, ki jo je izbris doletel sredi porodniškega dopusta kljub prijavljenemu stalnemu bivališču. V Slovenijo je prišla leta 1979, ko je bila stara 14 let, delala je v gostinstvu. Vidno prizadeta Mezgova je povedala, da je čez noč ostala brez stanovanja, prihodkov in celo brez obeh otrok, ki jih je hrvaška država nato dala v rejo.

Mezgova je vztrajal v Sloveniji, delala na črno in dva druga otroka rodila ne da bi imela zdravstveno zavarovanje. Za njo je najhujše breme očitek, da je zapustila svoja otroka in stalno samoizpraševanje, ali je sama kriva za izbris. Na vprašanje, zakaj si ni uredila statusa, je dejala, da ji tega nihče ni povedal, hkrati pa poudarila, da je imela prijavljeno stalno bivališče v Ljubljani, zato ne razume, zakaj bi sploh morala vzeti slovensko državljanstvo.

Mezgova je še dejala, da bi kljub dolgotrajnemu procesu na sodišču (od vložitve tožbe do razsodbe je minilo šest let) "še enkrat šla čez vse, samo da bi dokazala, da nisem zapustila otrok". Starejša otroka, ki so ju vzgojili tuji ljudje, zdaj mater razumeta. Mezgova je poudarila, da ji ni do denarja, ampak "želi zadoščenje", saj jo je "država uničila" in prikrajšala do tega, da bi starejšima otrokoma dala pravo otroštvo. "Naj imajo odškodnino otroci," je dejala.

"Izbrisani dolgo grešni kozli za vse mogoče politične probleme"
Uršula Lipovec Čebron, ki je ves čas sodelovala pri pripravi tožbe, je dejala, da so izbrisane zaradi strahu, prepričanja o neuspehu in mnenja, da gre za preveč politično zadevo, zavrnili vsi slovenski odvetniki, s katerimi so se sešli. Na posluh so naleteli v Rimu, in ob pomoči rimskih odvetnikov izbrali 11 zgodb izbrisanih, ki so se jim zgodile najhujše kršitve, prevedli vse dokumente v italijanščino in v letu dni pripravili tožbo.

V letih 2004 in 2005, ko so dokumentacijo pripravljali, je bilo ozračje do problematike izbrisanih v Sloveniji zelo napeto, bilo je zelo veliko sovražnega govora, je še dejala Lipovec Čebronova, sicer antropologinja.

Čeprav je slovenska javnost danes izbrisanim nekoliko bolj naklonjena in razumevajoča, pa se še vedno zelo malo ve o samem izbrisu in njegovem poteku. Glede polemike v povezavi z odškodninami je Lipovec Čebronova opozorila, da so bili izbrisani dolgo "grešni kozli za vse mogoče notranjepolitične probleme" in s tem predmet manipulacije, "čeprav je šlo za eno največjih kršitev človekovih pravic".