"Pred enim letom se je zdelo, da Slovenija potrebuje nekaj političnega miru, da opravi tisto, kar je bilo nujno: finančno konsolidacijo. Da se na trgu zadolži normalno in ne v politični stiski," je podpis nove koalicijske pogodbe slabo leto stare koalicije za MMC komentiral predavatelj na Fakulteti za družbene vede Samo Uhan.

Tisto, kar si je naložila kot največjo ambicijo – politika in ne vladna koalicija – je oblikovanje artikulirane alternative in razvojne paradigme, kar je po Uhanovih besedah "naloga, ki verjetno čaka marsikatero koalicijo".

Razvoj šele z novo koalicijo?
Na vprašanje, ali nove razvojne paradigme ne moremo pričakovati od sedanje koalicije, Uhan odgovarja, da lahko pričakujemo samo nastavke za tovrstno opredelitev. "Kar so bile zahteve lanskoletnih protestov, je vendarle samo po sebi neartikulirano, rudimentarno, surovo, neizraženo. Če hočemo, da bo politika nekonfliktna, da bo upoštevala civilno družbo, je treba razvojno usmeritev nastaviti na pet, deset, 20 let, da ne bo vezana samo na mandat vlade," pojasnjuje Uhan in dodaja, da soglasje okrog tega, kam bo šla ta Slovenija, ne more biti samo stvar vladne koalicije.

S kom izmed vstajnikov pa naj se vlada pogovarja?
Dejstvo, da dialoga med civilno družbo in vlado Alenke Bratušek ni bilo, pa pojasnjuje z znano prispodobo o tem, kako Amerika ne ve, s kom se pogovarjati v Evropski uniji - podobno vlada ne ve, s katero vstajniško stranko naj se pogovarja, ko se želi pogovarjati o prihodnosti Slovenije.

Pet, šest vstajniških strank
"Imamo že pet, šest strank iz vstajniškega gibanja, kar pomeni, da ni veliko potenciala, želje in zahtev. Del vstajniškega gibanja se mora politično formalizirati – in ta bo angažiran in motiviran – ker bo prevzel del te klasične politike nase. Drug dela vstajniškega gibanja pa je cilj dosegel s tem, ko se je odstranila politika, ki je bila močno skorumpirana, agresivna, problematična. Del cilja je že bil dosežen. Del ki ni bil dosežen – se pa ne more narediti v enem letu, kar tudi ne bi bilo dobro," pojasnjuje Uhan naravo parlamentarne demokracije.
"Na eni strani se bomo morali sprijazniti, da se politika predvsem dogaja v uradni politiki. Civilna družba pa je tista, ki mora to vladno politiko spodbujati, jo nadzirati, jo kritizirati."

Zdaj smo v fazi oblikovanja ciljev
Sprememba razvojne paradigme z zahtevami, kot so večja participacija zaposlenih pri ustvarjanju vrednosti in delitvi dobička, večja stopnja politične kulture, ekološka zavest – to so globalni cilji, pomembno je, da smo jih prepoznali, sovpadli so z razdiralnimi procesi, korupcijo, seštelo se je vse, smo v krizi. Zdaj smo v občutljivi fazi, ko je treba cilje definirati in se odločiti za njihovo realizacijo, ocenjuje Uhan.

Pragmatična pogodba
Po njegovem mnenju je koalicijska pogodba predvsem pragmatična pogodba, najmanjši skupni imenovalec, ki ga je mogoče doseči. S tem smo lahko zadovoljni ali ne. Osebno je prepričan, da bi bili cilji v tej pogodbi, če bi jih lahko oblikovala vsaka partnerica po svoje, drugačni. "Verjetno so predstave predsednice vlade o tem, kaj vse je treba doseči, drugačne od predstav drugih koalicijskih partnerjev. Če se prestavim v kožo predsednice vlade, je bila njena najhujša frustracija prihod trojke – javnost se premalo zaveda, kaj bi to v resnici pomenilo. To bi pomenilo, da prioritete politike, gospodarstva, vsakdanjega življenja določa kdo drug. Lahko da bi bile prioritete v redu – ampak to, da jih nimaš možnosti sam določiti, je resna frustracija vsake politike."

Je cena stabilnosti poštena?
Ali je Slovenija za stabilnost plačala pošteno ceno? "V danih okoliščinah je to nekaj, kar je najbrž ugodnejši scenarij kot permanentna politična kriza. Nič ni narobe s politično krizo v globalno stabilnih razmerah, ampak zdaj pač niso takšni časi," sklene Uhan.

Bolj pomembno je to, kar govori Čufer
Bolj kot koalicijska pogodba se novinarju Dela Petru Jančiču zdijo realne besede, ki jih je ta teden na zajtrku v Ameriški gospodarski zbornici izrekel finančni minister Uroš Čufer (govoril je o rezih v pokojnine in javni sektor).

"Ko je minister Čufer pojasnjeval, kaj bi morala vlada narediti, je to delal za tujo javnost, od katere smo zelo odvisni in od katere bomo v naslednjih letih nujno potrebovali posojila za financiranje funkcioniranja države. Težava, ki jo ima ne samo ta vlada, ampak tudi prejšnje in prihodnje, je, da tega ne more izvesti," je realen v razgovoru za MMC Jančič.

Ne pričakujmo preveč!
"Koalicijska pogodba ni dokument, od katerega bi pričakovali več od tega, kar je napisano; pomembno je, kaj bo vlada naredila. Je pa res, da imajo samo še dve leti mandata, kar pomeni, da je dejanski čas samo še pol leta, potem so predvolilni boji. Pa še letos so dvojne volitve," formalne ovire za realizacijo koalicijskih ciljev – med drugim 60.000 novih delovnih mest - našteva Jančič.

Kdo pa nima prtljage?
Kot poznavalcu slovenske notranjepolitične scene se mu "prtljaga" kandidata za gospodarskega ministra Metode Dragonje ne zdi problematična. "Financiranje kampanje Lekove delavske direktorice je iz 90. let, iz drugih časov, ko je o financiranju kampanj v javnost prišlo več informacij kot v naslednjih letih. Z afero so skušali podnesti Marjana Podobnika, prtljaga ni nova, ob zdajšnji kandidaturi so jo najbrž upoštevali. Gre za prekršek, za katerega je danes treba plačati globo. To je procesirano s spremembo zakonodaje. Takrat so bili hujši primeri: ko so ministri iz vlade nakazovali denar podjetjem, ki so potem denar nakazal volilnemu štabu, ki ga je vodil isti minister. Treba je določiti, kaj je tak greh, da minister ne more opravljati funkcije. Politika pa je tak posel, da se vse pogleda, kar je prav, vsi pa smo ljudje in imamo neko zgodovino."

Vladati je vedno mogoče
Jančič je tudi pred enim letom verjel, da bo vlada Alenke Bratušek, ki je prisegla 27. februarja, preživela in dočakala konec mandata. Zdelo se mu je verjetno - takrat in zdaj -, da je vladati mogoče. "Sploh ni druge izbire, če gledamo funkcioniranje oblasti z vidika teh, ki so bili izvoljeni. Nobeden ni bil izvoljen zato, da bi šel na predčasne volitve in izgubil mandat, tudi državi bi to škodilo. S tem je vlada na začetku imela velik dejavnik stabilnosti, vprašanje je, koliko ga je izkoristila. Koliko se je položaj - javnofinančni - zaradi njenega dela izboljšal. To je glavno vprašanje, ki daje dolgoročno težo - kako bomo živeli v prihodnosti."

Stranke niso razpoložene za volitve
Ali se je stabilnost za vsako ceno izplačala? "Stranke takrat niso bile najbolj razpoložene za predčasne volitve, tudi opozicija ni razpoložena zanje. Na področjih, kjer je bilo treba veliko narediti, pa koalicija, sestavljena iz štirih strank, težko kaj premakne – pokojninski sistem, zdravstveni sistem. Težave so. Glavni problem je tisto, kar je bilo jasno že prejšnjemu finančnemu ministru Šušteršiču. V manjšem delu je vlada njegovo pot nadaljevala; deloma pa se zdaj s temi dilemami sooča na novo. To je izgubljeno leto, vprašanje pa je, ali bodo izpeljali stvari, ki bi jih pripeljale do stvari, ki so jih zapisali v pogodbi. Lepo zveni, ampak priti do tega je zelo težko – ne da bi se spet dramatično zadolžili."

Zadolževanje. Do kdaj?
Po drugi strani Jančič priznava, da smo sicer lahko kritični do povečanja zadolženosti, a bi se ta po njegovem mnenju zvišala, tudi če ne bi reševali bank. "Vprašanje je, kaj je kdo naredil po petih letih od izbruha krize leta 2009, kar ni bilo lani ali predlanskim. Reševanje bank je bil prvi resen velik ukrep, ki rešuje težave. Ali je dober, bomo šele videli. Je pa res, da javnofinančnega preboja ni, država še naprej dela velikanske neumnosti, dolgove bo treba odplačati. Zadnja leta so bila za državo boljša od tistih, ki prihajajo," je črnogled Jančič.