Med vojno za Slovenijo je bil vpoklican kot rezervni pripadnik teritorialne obrambe, med teritorialci pa je kot eden izmed redkih opravljal popolnoma duhovniško službo. Med vojaki je bil tudi naš radijski sodelavec Sašo Hribar.

Njuna enota je bila med vojno za Slovenijo v bližini Medvedjeka. JLA se je bližala z oklepniki in z njo realnost oboroženega spopada. Hribar je opisal sodelovanje pri vojaški maši, ki so jo doživljali kot zadnjo, saj je bilo verjetno, da bodo nekateri izmed njih padli. "Želja vseh vojakov je bila, da se takrat pripravi maša. Imeli smo srečo, da je bil med nami tak izbranec. Jaz sem bil takrat še profesionalni bralec na RTV Slovenija, in kaj je lepšega kot to, da natančno in lepo prebereš berilo in se, če je treba, posloviš v duhu večnosti ali pa v pričakovanju, da se vse zadeve ne bodo tako banalno končale ..."

Vojaki takrat do zadnjega niso pričakovali oboroženega spopada. Kaj takšnega se dogaja daleč stran in v filmih, so razmišljali. Na stopnjevanje napetosti pa je vplivalo tudi to, da so bili vojaško popolnoma neizkušeni, je opisal Hribar. "Bili smo relativno slabo oboroženi in popolnoma nevešči upravljanja z orožjem. Orožne vaje v Jugoslaviji so bile pravzaprav pijančevanje. Tam so se nekateri prvič srečali z alkoholom ... Zdaj pa se je proti nam valila kolona oklepnikov in mi s tistimi puškami. Res je bilo kritično."

Pri vojakih se je takrat preizkušala trdnost njihove osebnosti in nekateri med njimi so podlegli pritisku, opisuje Plut. "Mnogi, ki so prej dajali vtis močne osebnosti, tako med vojaki kot poveljniki, so v najbolj kritičnih situacijah odpovedali".

Vojakom so se zastavljala temeljna vprašanja: ali je kaj po smrti, kaj bo z mojo družino, ali bom prenesel, če koga ubijem. Po nasvet so se obrnili tudi na Pluta ter od njega pričakovali odgovor duhovnika, ne psihologa. "Zanimivo je, da so se name obračali, ker sem bil duhovnik. Nečesa podobnega se spomnim tudi iz obdobja naše slovenske države. Spomnim se primera, ko je prišel k meni častnik, ki je bil po prepričanju ateist. Sam sem mu iz spoštovanja do njegovega svetovnega nazora začel dajati antropološke, sociološke in psihološke razlage. Pa mi je segel v besedo, češ da je k meni prišel zato, ker sem župnik, ne zato, ker sem psiholog ali kaj drugega. Skratka, ljudje takrat podzavestno iščejo odgovore, ki jih po navadi ne ... Večina jih je prišla k meni, ker so imeli v sebi slutnjo večnosti."

Če grozi smrt, nimaš problemov
Sicer pa, ko se približuje možnost smrti, človek ne razmišlja o običajnih problemih, pravi Hribar. "Ne potrebuješ psihologa tik pred zdajci, nimaš nobenih osebnih problemov. Nobenih travm, nobene zaljubljenosti te ne preganjajo, nobenih problemov z delnicami nimaš ... Gre za to, da se bližaš resnici, ko se moraš posloviti od življenja."

"Ne, streljamo pa ne"
Pluta smo povabili k pogovoru, ker se je pred kratkim poslovil s položaja vodenja vojaškega vikariata in od vojske. Na tem položaju je bil 16 let. Kljub dolgoletnim izkušnjam v vojski ne nosi orožja, tudi strelja ne z njim. "Ne, streljamo pa ne. To je bila vedno naša doktrina in je prav, da se ne usposabljamo, ker priložnost dela tatu. Če ima kdo bokser v roki, ga bo, ko bo prišel v gostilno, verjetno uporabil, če se bo začel pretep. Če ga nima, bo najbrž uporabil pest. Če se bo obvladal in je zrel, pa bo naredil kaj drugega, skušal bo umiriti razmere, pomagal pretepenim in poklical organe, ki te stvari rešujejo."

Prve izkušnje z vojsko je Plut pridobival med specialci v JLA. Je pa že takrat vedel, da bo nekoč postal duhovnik. "Vesel sem bil vseh tistih desantov in protidesantov, poletov s helikopterji Mi8, streljanja, skakanja v popolni vojaški opremi, z mitraljezi in lahkimi topovi ... Sem pa že takrat vedel, da bom duhovnik, in sem na cvetno nedeljo skrivaj šel v Sarajevo k maši in spovedi, da bi se pripravil na veliko noč. Pred cerkvijo pa so me pričakali obveščevalci JLA in me potem malo zaprli, ker sem šel tja."

Ker so vojaški duhovniki javni uslužbenci, se ob njihovem delu zastavlja vprašanje odnosa med državo, Cerkvijo in vojsko. Bili so tudi predlogi, da bi vojake obiskovali navadni duhovniki, če bi vojaki in njihovi svojci izrazili to željo. Tako ne bi bilo treba, da so duhovniki zaposleni v vojski. "V prvih letih po osamosvojitvi, ko smo še imeli naborniško vojsko, so bili taki poskusi, pa se niso obnesli. To so tudi poveljujoči kmalu ugotovili. Nekateri naborniki so to izrabljali, da bi jih malo odpeljali v cerkev, tistim, ki so si tega iskreno želeli, pa duhovnika niso zagotovili, ker so bile v ozadju druge igre."

Plut še pojasnjuje, da zaposlovanje duhovnikov v vojski ni v nasprotju z ločitvijo države in verskih skupnosti. V demokracijah verske skupnosti in država sodelujejo: "Tudi v Franciji, ki jo imamo za zelo laicistično državo, vojaški duhovniki dobivajo plačo. Tam podobno kot pri nas v vojski delujejo še evangeličanski duhovniki, pa tudi judje in v zadnjem času še muslimanski duhovniki."

Delovanje vojaških duhovnikov sega daleč v zgodovino. Navzoči so bili že v starem Egiptu, Perziji, grških državah in rimskem imperiju. V našem bližjem prostoru so bili v obdobju Avstro-Ogrske med verskim osebjem grškokatoliški in pravoslavni duhovniki, rabini in imami. Kot zanimivost velja omeniti, da je med soško fronto v Logu pod Mangartom stala prva džamija ali mošeja v slovenskem prostoru. Zgradili so jo bošnjaški pripadniki avstro-ogrske vojske, ki so bili poslani v boje ob Soči.