Zaradi škrlatne barve oblačil kardinale imenujejo tudi škrlatni princi cerkve. Foto: EPA
Zaradi škrlatne barve oblačil kardinale imenujejo tudi škrlatni princi cerkve. Foto: EPA
Kardinali v baziliki svetega Petra v Rimu
Kardinali imajo pravico do izvolitve novega papeža. Foto: EPA
Kardinal na sprejemu pri papežu
Na zadnje je kardinale še imenoval pokojni papež Janez Pavel II. Foto: EPA
Kardinali diakoni, ki so člani rimske kurije, prebivajo v Vatikanu. Foto: EPA

Prvič naj bi kardinale uvedli po nicejskem koncilu leta 325, ko je ta naziv pripadal duhovnikom, ki so bili vezani na stolno cerkev kjerkoli, nato pa so naziv omejili le na duhovščino iz Rima.

Kardinali prvič v Rimu
Princi cerkve, kot imenujejo kardinale, so se v Rimu pojavili v začetku 6. stoletja, ko je ta naziv pripadal duhovnikom, škofom in diakonom v Rimu in njegovi okolici. Kardinali so takrat postali diakoni sedmih regij v Rimu, visoki duhovniki v župnijskih cerkvah v Rimu in škofje, ki so bili na čelu škofij v predmestju Rima. Iz tega časa se je do danes ohranila delitev kardinalov na tri rodove: škofovski, duhovniški in diakonski.

Vse večja moč in vpliv
Moč in vpliv kardinalov sta se povečevala in do 8. stoletja so že postali privilegiran razred med rimsko duhovščino, z odredbo na sinodi leta 769 pa so že določili, da lahko papež postane le eden izmed kardinalov.

Papež Nikolaj II. je leta 1059 določil, da imajo pravico do izvolite papeža le kardinali, kar je najprej veljalo samo za kardinale škofe, sto let kasneje pa so na tretjem lateranskem koncilu to pravico dobili vsi kardinali. Takrat so jim tudi podelili pravico do vodenja cerkve v času izpraznitve papeškega sedeža in dovolili, da so kardinali lahko postali tudi duhovniki zunaj Rima

Nastanek kardinalskega zbora
Z reformo Urbana II. konec 11. stoletja se je centralizirala Rimskokatoliška cerkev in razširila papeška administracija, iz katere se je razvila vatikanska vlada, poimenovana rimska kurija, in kasneje še sveti kardinalski zbor, ki je temeljil na treh kardinalskih redih. Na čelu kardinalskega zbora je bil dekan, gospodarske zadeve pa je vodil komornik.

Pomoč papežu pri vodenju cerkve
Kardinali so v srednjem veku igrali vse pomembnejšo vlogo ne samo v času izpraznitve papeškega sedeža, ampak so papežu pomagali tudi pri vodenju cerkve v času njegovega pontifikata. Tako so koncile, ki jih je papež sklical, ko je bilo potrebno rešiti pereča vprašanja, v 12. stoletju nadomestili z zasedanji kardinalov, ki se imenujejo konzistoriji, ti pa so postali papežev najpomembnejši svetovalni organ.

Posamezni kardinali pridobili moč
Moč konsistorijev se je v 16. stoletju sicer zmanjšala, ko so se dokončno oblikovale rimske kongregacije, upravni organi pod vodstvom kardinalov, ki so papežu svetovali in pomagali pri vodenju posameznih področij rimske kurije.

S tem se je zmanjšal vpliv kardinalskega zbora kot celote in se povečal vpliv posameznih kardinalov, ki niso delovali v svojih škofijah, ampak prebivali v Rimu, vodili posamezna področja cerkvene uprave in bili papeževi predstavniki v zunanjih zadevah.

Do začetka 20. stoletja se je rimska kurija še razširila, vendar pa so meje med področji posameznih organov postale nejasne, kar sta z reformami poskušala urediti papež Pij X. in papež Benedikt XV.

Povečevanje števila kardinalov
Število kardinalov je bilo v preteklosti točno določeno, vendar se je ta številka spreminjala. V antičnem Rimu so bili kardinali sedem in kasneje 14 regionalnih diakonov, šest palatinskih duhovnikov in sedem suburbikarnih škofov.

Leta 1586 je papež Sixtus V. število kardinalov omejil na 70, in sicer šest kardinalov škofov, 50 kardinalov duhovnikov in 14 kardinalov diakonov. Kardinali škofi so prevzeli nazive škofij v predmestju Rima, kardinali duhovniki, ki so večinoma škofje iz vsega sveta, so dobili nazive po župnijskih cerkvah v Rimu, kardinali diakoni pa so bili povezani s položaji v vatikanski administraciji.

Leta 1958 je papež Janez XXIII. razveljavil omejitev števila kardinalov in z imenovanjem 44 novih kardinalov s strani papeža Janeza Pavla II. leta 2001 se je skupno število kardinalov povečalo na 184. Med njimi se je na 40 odstotkov povečalo število kardinalov iz nerazvitega sveta. Papeža lahko volijo samo kardinali volivci stari manj kot 80 let in njihovo število ne sme preseči 120. Trenutno je vseh kardinalov 178, pravico do volitev papeža pa jih ima 110.

Kardinale imenuje papež
V preteklosti so bili kardinali imenovani na tajnem konsistoriju, ki ga je sklical papež in na njem kardinale obvestil o imenih novih kardinalov. Novi kardinali prejmejo prstan in škrlatno kardinalsko pokrivalo, ki simbolično predstavljata njegovo mesto v konsistoriju, od tukaj pa tudi izhaja poimenovanje kardinalov za škrlatne prince cerkve.