S starši in šestimi brati ter sestrami je živel na Rodici pri Domžalah, maja 1945, v času revolucionarnega nasilja, pa je z družino zapustil Slovenijo in se iz Avstrije preselil v Argentino.

Leta 1952 je vstopil v misijonski red lazaristov, kasneje pa še v bogoslovje. Študij je nadaljeval v Parizu, kjer je bil leta 1960 posvečen v duhovnika. Leta 1965 se je vrnil v Slovenijo, kjer je kmalu postal ravnatelj bogoslovcev lazaristov in predavatelj na teološki fakulteti. Objavil je veliko publicističnih del, njegovi kritični nastopi do širših družbenih vprašanj pa so večkrat naleteli na oster odziv pri tedanjih oblasteh.

Bleščeča kariera v Cerkvi
Leta 1981 je v Vatikanu prevzel službo v takratnem tajništvu za dialog z neverujočimi, leta 1993 pa je postal tajnik v svetu za kulturo. Tudi v tem obdobju je veliko predaval in objavljal, zlasti v Franciji, pa tudi v Sloveniji. Zaradi zaslug za francoski narod ga je predsednik Jacques Chirac imenoval za viteza državnega reda za zasluge, leta 2005 pa za častnika častne legije. Od leta 2005 je tudi častni doktor newyorške katoliške univerze St. John's University.

Kot nadškof znal razburjati
5. marca 1997 je tedanji papež Janez Pavel II. Franca Rodeta namesto nadškofa Alojzija Šuštarja, ki se je upokojil, imenoval za ljubljanskega nadškofa in metropolita. V času službe v Sloveniji, ki jo je nastopil 7. aprila, je Rode veliko pozornosti posvetil urejanju odnosov med Cerkvijo in državo.

Zavzemal se je za večjo vlogo Cerkve pri izobraževanju in javnem življenju sploh, njegove kritike šolskega sistema in splošnih družbenih vprašanj v Sloveniji pa so predvsem na levem političnem polu naletele na veliko pozornost in ostre odzive.

Kot največje uspehe svoje sedemletne službe na čelu ljubljanske nadškofije je Rode poudaril podpis sporazuma med Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih in izpeljavo prve vseslovenske sinode, ki je sprejela program za delo Cerkve na Slovenskem v prihodnjih letih.

Eden izmed "ministrov" Svetega sedeža
Rode je bil 11. februarja 2004 imenovan za prefekta kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, ki velja za enega največjih in najzahtevnejših uradov rimske kurije. Od 26. februarja 2005 je Rode tudi član kongregacije za škofe, ki je med drugim pristojna za imenovanje novih škofov in usmerjanje delovanja škofovskih konferenc.

Med vodji kongregacij vatikanske kurije je bil poleg ameriškega nadškofa Williama Levade, ki je po imenovanju Josepha Ratzingerja za papeža prevzel vodenje kongregacije za vero, edini, ki še ni bil povzdignjen v kardinala. Njegov novi položaj je dosmrtni, do izpolnjenega 80. leta starosti pa ima pravico sodelovati tudi pri morebitnih volitvah novega papeža. Do zdaj je bilo mlajših od 80 let 110 izmed 168 članov zbora kardinalov.

Rode ni prvi slovenski kardinal
Novoimenovani kardinal Franc Rode ni prvi Slovenec, ki se je povzpel do drugega najpomembnejšega položaja v cerkveni hierarhiji. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je imel to visoko čast goriški škof Jakob Misija, leta 1998 pa je kardinal postal tudi torontski nadškof, danes 76-letni Alojzij Ambrožič, ki je tako kot Rode po drugi svetovni vojni iz Slovenije pobegnil v tujino in leta 1990 prevzel najpomembnejše mesto v hierarhiji kanadske Katoliške cerkve.