"Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?" se je glasilo vprašanje na plebiscitu, na katerega je 95 odstotkov udeležencev, volilna udeležba pa je bila 93,2-odstotna, odgovorilo pritrdilno. Pol leta po plebiscitu - odvijal se je 23. decembra 1990, rezultati pa so bili razglašeni tri dni kasneje -je Slovenija razglasila neodvisnost. Istega dne, 25. junija, je enako storila tudi sosednja Hrvaška. Slovenskemu plebiscitu so sledili številni referendumi o neodvisnosti, na svetovnem zemljevidu pa so se pojavile številne nove države, poleg držav na ozemlju nekdanje Jugoslavije in ZSSR še Češka, Slovaška, Eritreja, Vzhodni Timor ...

Najmlajši med svetovno priznanimi državami je Južni Sudan, kjer so se tamkajšnji prebivalci januarja 2011 za neodvisnost prav tako izrekli na plebiscitu in to z več kot 98 odstotki glasov. Glede neodvisnosti so na splošno priznanih referendumih kasneje glasovali še leta 2012 v Portoriku in letos na Škotskem. V obeh primerih so se volivci odločili za obstoječe stanje oz. proti popolni neodvisnosti.

Letošnje leto bo v svetovno zgodovino vpisano tudi po številnih referendumih, ki jih mednarodna skupnost ne priznava. Trije takšni referendumi so potekali na ozemlju Ukrajine (Krim, Lugansk in Donetsk) ter v Kataloniji. Brez večje pozornosti pa je potekalo glasovanje o morebitni neodvisnosti v Gagauziji.

Gre za avtonomni južni del Moldavije, kjer je večinsko turško govoreče prebivalstvo pravoslavne vere. Na referendumu so se odločili za morebitno neodvisnost oz. za tesnejše povezovanje z Rusijo, če bi se Moldavija odločila za vstop v EU. Poleg naštetih šestih referendumov bi morali o neodvisnosti glasovati tudi iraški Kurdi, vendar so zaradi spopadov z Islamsko državo referendum premaknili v prihodnost. V prihodnjih letih lahko pričakujemo tudi plebiscit o neodvisnosti francoskega otočja Nove Kaledonije, ki naj bi potekal s privoljenjem Francije.

Glede na številne težnje pokrajin ali narodov, tudi po Evropi, bomo v naslednjih letih priča še kakšnemu plebiscitu, kot smo ga doživeli pred 24-imi leti v Sloveniji. Toda kaj je tisto, kar odločitvam o neodvisnosti daje neko globalno legitimnost? To nam je razložil politolog in član centra za politološke raziskave Tomaž Deželan.

Letošnje leto je zaznamovalo, kar nekaj referendumov glede neodvisnosti posameznih regij in dežel (Škotska, Katalonija, Krim …), vendar je imel le škotski referendum neko mednarodno legitimnost oz. bi Škotsko, če bi se večinsko odločila za neodvisnost, priznala mednarodna skupnost. Kaj trenutno daje legitimnost odločitvam posameznih narodov oz. regij za neodvisnost v mednarodni skupnosti?

Lahko bi dejali, da je plebiscit - instrument, ki omogoča vladajoči strukturi države, pokrajine, dežele ipd., da pozove ljudstvo k odločitvi o vprašanju neodvisnosti z da ali ne, - postal ključno pravilo legitimnosti ljudstva. Osnovna premisa se nahaja v spremembi načela vladanja po božji volji z načelom vladanja s pristankom vladanih, kar je pravzaprav ena od najpomembnejših kakovosti moderne države. V osnovi gre za to, da imamo lahko demokratične in nedemokratične plebiscite. Takšne, ki se odvijejo v okoliščinah, kjer so spoštovana osnovna demokratična načela, in takšne, kjer je odsotnost teh načel vnebovpijajoča. Slednjih je bilo v zadnjih dveh stoletjih preko 200 in smo jim bili priča tudi letos. Po drugi strani pa nujni pogoj odsotnosti avtoritarnih ali totalitarnih okoliščin ni dovolj, da se referendum obravnava kot legitimen. Pri tem gre predvsem za to, da nasprotujoče si strani poprej pridejo do dogovora o temeljnih vprašanjih, ki so povezana s samim plebiscitom in ureditvijo po njem. Da se torej poprej pogajajo in dogovorijo o tem, kdo ima sploh pravico glasovanja, kdo organizira plebiscit, kdo izbere vprašanje, kdo prešteje glasovnice in kakšna bo ureditev po plebiscitu. Če o teh vprašanjih ni soglasja ali pa je prisotno soliranje posamezne strani pri posamezni točki plebiscita, potem je zelo verjetno, da plebiscit ne bo označen za legitimnega, saj ga bo gotovo zavračala ena od strani.

Na področju Evrope in Kavkaza je kar nekaj nepriznanih držav (Pridnestrje, Abhazija, Južna Osetija, Gorski Karabah, pa ne nazadnje tudi Kosovo), ki so oz. bi zanesljivo izglasovale neodvisnost. Kakšna je po vašem mnenju usoda teh nepriznanih držav?

Treba je vedeti, da je vprašanje plebiscita temeljno strateško vprašanje. V politični teoriji najdemo precej argumentov za izvedbo tovrstnih referendumov, saj gre v principu za vprašanje samoodločbe naroda, čeprav v tem kontekstu pravzaprav govorimo o nekakšni namišljeni skupnosti, ki je predvsem v vzhodnoevropskih primerih predpolitična, izključevalna in tudi v marsičem neskladna z idejo sodobnih političnih skupnosti. Pri teh izvedenih (npr. Tatarstan, Nagorno-Karabakh oz. Gorski Karabah) ali neizvedenih referendumih gre pravzaprav bolj za simbolično opozarjanje na obstoj in različnost znotraj dominantnih tvorb, ki dušijo te skupnosti. Problem je, da tak idealizem zanemarja strateškost plebiscitov, ki sloni predvsem na volji prevladujočega nosilca interesov v družbi. Ta namreč odločitev o plebiscitu sprejme na podlagi dveh temeljnih predpogojev: če je pod pritiskom oziroma čuti konkurenco in če zastopa stališče, ki je blizu večinskemu delu državljanov. Osnovna determinanta pa je čas oziroma sama priložnost. Plebiscit se torej spelje predvsem takrat, ko prevladujoče strukture ocenijo, da imajo primerno podporo in je primeren čas za to.

V bližnji preteklosti se je zdelo, da so plebisciti o morebitni neodvisnosti pravzaprav le neka potrditev volje prebivalstva po neodvisnosti. Škotski referendum je to zanikal. Ali je morda prišlo do obdobja, ko relativna blaginja znotraj neke države prevladuje nad politični interesi?

Zelo pomemben element uspeha referendumov je tudi obstoj močne nacionalistične stranke ali koalicije takih strank. To navadno prispeva k povečanemu idealizmu oziroma nacionalni samozavesti, ki bodisi temelji na preveliki zapostavljenosti in premajhnem vplivu določene skupnosti bodisi na prevelikem odrekanju v korist ostalih delov države. Ponekod je na delu oboje. Vprašanje pa je, če državljani v to verjamejo, saj take take težnje lahko prav tako prepoznajo kot (individualno) agendo posamezne politične opcije, ki ima lahko tudi negativne posledice na gospodarstvo in blaginjo ljudi. V razvitih demokracijah je ključni premislek prav ta.

Ali lahko v zahodni Evropi v prihodnjih desetletjih po vašem mnenju pride do razpada kakšne države? Pred leti je bilo govora o delitvi Belgije zaradi politične krize, vedno večji pritiski so v Španiji, pa tudi v sosednji Italiji obstajajo pokrajinske težnje po neodvisnosti, denimo v Benečiji.

Čeprav je pričakovati, tudi glede na obstoječe statistike s tega področja, da se bo število poskusov plebiscitov in tudi sicer referendumov povečevalo, pa ni pričakovati resnega deljenja držav znotraj zahodnoevropskega demokratičnega sveta. Tleči nacionalizem bo v teh državah težko presegel gospodarske interese elit, ki so naklonjene povezovanju. Prav tako je jasno, da se vse pomembne regionalne, deželne oziroma nacionalne interese znotraj teh držav skuša naslavljati skozi različne oblike avtonomij, ki pravzaprav omogočajo večji glas posameznih dozdevno zapostavljenih skupnosti. Iz tega razloga plebisciti niti niso smiselni, saj obstoječe oblike integriranja na evropski ravni omogočajo najboljše obeh (oziroma celo treh) svetov. Evropska unija preko svoje institucionalne ureditve to zgolj utrjuje, saj omogoča regijam večjo veljavo. Predvsem preko svoje večravenske ureditve (ang. multi-level governance) namreč omogoča preseganje morebitnih omejitev na nacionalni ravni. V tem pogledu gre gledati tudi razvoj Evropske unije kot ključne tvorbe Evrope. Ta je resnično posebna, sui generis - z unikatno ureditvijo, ki je ni mogoče ustrezno primerjati bodisi s federalnimi državami bodisi mednarodnimi organizacijami. V določenih trenutkih s težnjami po integriranju in posledični slabitvi nacionalnih ravni, v drugih s krepitvijo moči držav članic in procesov re-nacionalizacije. Prihodnost Evrope tako vidim v njeni pestrosti in specifičnosti, kar jo je krasilo že od renesanse dalje.