Slovenski državni zbor v ponedeljek uradno začenja parlamentarne počitnice, a bodo poslanke in poslanci pred dejanskim poletnim odmorom opravili še zadnjo izredno sejo. Na dnevnem redu je nekaj vladnih predlogov zakonov, med drugim so povezani z delom upravnih enot, pa tudi s popravki intervencijskih ukrepov zaradi lanske avgustovske ujme.

Po načrtih naj bi obravnavali tudi spremenjeni zakon o parlamentarni preiskavi, ki je v preteklih dneh povzročil burno razpravo – opozicija je predlagala celo posvetovalni referendum, ki pa je bil zavrnjen.

O aktualnem dogajanju tako doma kot v svetu se je voditeljica oddaje Tanja Gobec pogovarjala s predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič.

Seveda morava začeti z zadnjim, najbolj aktualnim dogodkom v Združenih državah Amerike, kjer se je zgodil poskus atentata na predsedniškega kandidata Donalda Trumpa. Kakšen je vaš pogled?

Seveda obsojam vsako nasilje in tudi ta dogodek. Se je pa treba zavedati, da so to posledice sovražne retorike, ki se vedno bolj širi, in res je skrajni čas, da pazimo, kaj govorimo, kako govorimo, ker to pušča posledice na ljudeh, in potem smo priča takšnim strašnim dogodkom.

Te razdvojenosti je veliko, ne le v združenih državah Amerike, ampak po večini evropskih držav, tudi pri nas.

Tako je in politika jo tudi izkorišča, ker pritiska na čustva ljudi, manipulira s čustvi ljudi in to lahko privede do res tragičnih posledic, zato se moramo zavedati, kaj govorimo in kakšen vpliv ima to lahko na ljudi.

Ste političarka, po položaju druga po vrsti za predsednico republike – se počutite varno doma ali ko greste v tujino?

Moram povedati, da se počutim zelo varno. Pa ne zato, ker sem varovana oseba, ampak zato, ker se vsaj med večino ljudi počutim sprejeta.

Greva k domačim zadevam. Pri predlogu novele zakona o parlamentarni preiskavi, ki bo najverjetneje v ponedeljek obravnavana v državnem zboru, vam v opoziciji očitajo, da z njo v bistvu branite predsednika vlade, na to je opozorila tudi nekdanja poslanka Svobode. Kakšen je vaš odgovor?

Večkrat je že bilo rečeno, da novela zakona o parlamentarni preiskavi ne bo imela učinka oziroma vpliva na katero koli ustanovljeno in že delujočo preiskovalno komisijo, tako da je ta očitek popolnoma brezpredmeten.

V zadnjih 30 letih smo videli več preiskovalnih komisij, ki so obravnavale nekatere teme, ki so bile zelo pomembne za javnost – od Teša, bančne luknje do nabave srčnih opornic –, epilogov pa skoraj ni bilo, nič se ni v bistvu spremenilo. Ali si lahko obetamo, da kdaj dobimo preiskovalne komisije, ki bodo res targetirale to, kar bi po zakonu morale, in da ne bodo zloraba za politično obračunavanje?

Upam, da. Predvsem bi si želela, da so preiskovalne komisije omejene, da so njihove pristojnosti točno določene, omejene pravno, ustavno in z zakoni. In temu je tudi namenjena novela zakona o parlamentarni preiskavi. Želim si, da bi bile preiskovalne komisije tudi učinkovite, da bi privedle do epiloga in da bi sledili, če bi bilo to potrebno, kazenski postopki, ki bi stekli glede na ugotovitve parlamentarnih komisij. Vsekakor pa se moramo ogibati tega, da bi bile parlamentarne komisije, ki so izredno pomemben inštitut parlamentarne demokracije, sredstvo za politično obračunavanje med posameznimi strankami.

V zadnjem času smo bili priča kopici predlogov za posvetovalne referendume. O posvetovalnem referendumu glasuje parlament in opozicijski predlogi, ker ta nima večine, ne dobijo potrebne podpore. Medtem je koalicija skozi sito parlamenta spravila tri, na katere smo šli junija. Lahko na primeru posvetovalnega referenduma, predlaganega o priznanju Palestine, poveste, zakaj ste 30-dnevni rok skrajšali?

Zato, ker poslovniška določba okrog tega 30-dnevnega roka resnično omogoča različne interpretacije. Do zdaj je bila parlamentarna praksa takšna, da se je s predlogom za posvetovalni referendum čakalo 30 dni, preden se je o njem odločalo. Zakaj je bilo tako, nekega dobrega argumenta nisem slišala. Dejstvo pa je, da 30-dnevno čakanje omogoča številne zlorabe, in največja je oteževanje oziroma podaljševanje zakonodajnega postopka. In s tem pravzaprav posvetovalni referendum ni bil več namenjen temu, čemur je bil namenjen – da se preveri volja ljudi.

Koalicija, ki ima v parlamentu večino, seveda lahko spravi skozi sito vse posvetovalne referendume, ki jih predlaga. Nekateri pravniki menijo, da tudi to ni dobra popotnica, če bi bilo tega preveč.

Seveda se strinjam. Posvetovalni referendum mora biti premišljen, vprašanje, ki je zastavljeno volivkam in volivcem, mora imeti pomen za volivke in volivce in resnično mora potem tudi nekaj slediti iz posvetovalnega referenduma. Po njem mora biti sprejet neki določen zakon oziroma se mora pravilno upoštevati volja, ki jo ljudje izrazijo na posvetovalnem referendumu.

Nekoliko je potihnilo priznanje Palestine, o katerem je bilo veliko govora pred potrditvijo v parlamentu. Kakšen je bil odziv v tujini?

Odziv v tujini je bil precejšen. Moram reči, da sem bila kar presenečena, koliko intervjujev sem dala za različne televizije, v glavnem za Al Džaziro, ampak tudi za različne arabske države.

Kaj sledi?

Zdaj moramo razmisliti oziroma se moramo vprašati, kako bomo nadaljevali politiko, ki jo vodimo glede bližnjevzhodne krize – ali bodo zdaj sprejeti kakšni ukrepi oziroma kako bomo zdaj delovali kot država ter tudi v okviru Evropske unije in Varnostnega sveta OZN-a. Ne konča se s priznanjem Palestine – moramo vedeti, da gre zdaj za nas za nasilje oziroma agresijo ene suverene države na drugo suvereno državo. Bodimo torej konsistentni in nadaljujmo politiko, ki smo si jo zastavili.

Bližnjevzhodna kriza se velikokrat primerja z napadom na Ukrajino. Prav v času, ko je bil predsednik vlade na konferenci o pomoči Ukrajini, ste vi v državnem zboru sprejeli mirovnike, intelektualce, med njimi recimo Spomenko Hribar – oni so proti stališču vlade, ki brezpogojno podpira Ukrajino. Na kateri strani ste? Kaj je izkupiček tega pogovora?

Sama nisem trenutno na nobeni strani, ampak poslušam vse in poslušam tudi ljudi, tako imenovane mirovnike, ki imajo nekoliko drugačen pogled v povezavi s tem, kako naj bi se naša država vedla glede ukrajinske krize in kako bo najučinkoviteje branila tudi naše nacionalne interese. In mislim, da je prav, da poslušam te ljudi, ki pridejo spoštljivo in spoštljivo povedo svoje mnenje. Navsezadnje sem tudi poslanka, to se pravi nekdo, ki predstavlja volivke in volivce, in bom v tej vlogi delovala še naprej – vsakogar bom poslušala in si potem poskušala ustvariti čim bolj objektivno mnenje, da bom lahko imela potem tudi dobro stališče.

Ampak kakšno pa je vaše osebno stališče do vladnega odločanja na to temo in do brezpogojne podpore Ukrajini?

Dejstvo je, da je Rusija napadla Ukrajino. Dejstvo je, da smo to obsodili. Ali je zdaj prav, da pošiljamo tja orožje, medtem ko Nato nekako tudi napoveduje širitev zunaj svojih geostrateških meja, pa je vprašanje, ki je težko. Kar si želim, pa je, da svet ne bi z nepremišljenimi odločitvami kogar koli, lahko tudi Nata, zdrsnil v kakšno večjo vojno.

Tri koalicijske stranke so pred dnevi predstavile novelo zakona, ki bi kaznoval poveličevanje nacizma in fašizma. Slišali smo kritike in tudi vprašanja, ali ni to že zdaj sankcionirano in kaznivo. Zakaj je bila potrebna novela?

Zakaj? Zato, ker mi smo pred časom videli neonacistični shod v Ljubljani. Menim, da sta nacizem in fašizem zavržni ideologiji, ki sta zahtevali milijone življenj, in kakršno koli poveličevanje simbolov fašizma in nacizma mora biti ostro obsojano in kaznovano. In zato sem za to, da se sprejme novela zakona o javnem redu in miru in da se to še posebej določi.

In v koaliciji ste glede tega enotni?

Kolikor je meni znano, pomislekov ni.

V vlogi predsednice parlamenta ste imeli nekaj kratkih stikov z vlado. Kako bi na polovici mandata na splošno ocenili odnos vlade do poslancev, do sprejemanja zakonodaje?

Skoraj raje bi ocenila odnos parlamenta do vlade, ker ga lažje ocenjujem. Menim, da je parlament učinkovito in tekoče obravnaval vse vladne predloge, in sicer tako na rednih kot na izrednih sejah, tako da bi s tega vidika sodelovanje med vlado in parlamentom ocenila kot zelo dobro.

Ampak bili ste pa kritični do premierja Goloba, ko nazadnje ni prišel na junijsko državno proslavo v parlament?

Ne bi rekla, da sem bila kritična. Rekla sem, da mi je žal, da ni prišel, in upam, da bo v prihodnje našel čas in se bo slavnostnih sej udeležil.

Za posebno izdajo Mladine ste med drugim rekli: "Lagala bi, če bi rekla, da ne razmišljam, kaj bom čez dve leti, služba zunaj me ne čaka." Ali to pomeni, da ne verjamete, da bo Svoboda dobila še en mandat?

Ne, kje pa. Ampak seveda vsakdo razmišlja o tem, kaj bo v prihodnosti. Sama bi si želela ostati v politiki in delovati tako, kot delujem – neposredno, malo odločneje in, kot morda rečejo nekateri novinarji, nekoliko nekonvencionalno.

Ali se nekdanja pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan res seli v vaš kabinet, kjer bo vaša sodelavka?

Ne, v moj kabinet ne prihaja, ne bo se zaposlila v kabinetu, jo pa zelo spoštujem kot strokovnjakinjo na področju mednarodnega prava. In ker se sama zdaj vsebinsko veliko ukvarjam s predlogi zakonov, med drugim tudi takšnimi, kjer bi njeno strokovno znanje prišlo zelo prav, bom seveda v okviru svojih pristojnosti in možnosti vesela tudi njenega mnenja.

Posnetek celotnega pogovora si lahko ogledate spodaj.