Podobno naj bi se dogajalo še z enim duhovnikom, ki vodi manjšo župnijo. Toda ključno je vprašanje, ali je Cerkev v teh dveh primerih res naredila vse, kar mora.

Zaostrena navodila Svetega sedeža narekujejo, da bi moral (nad)škof vse duhovnike iz svoje (nad)škofije, za katere obstaja utemeljen sum, da so spolno zlorabili mladoletnike, takoj umakniti iz vseh dejavnosti, v okviru katerih bi lahko še naprej prihajali v stik z otroki. Če tega duhovnik ne želi storiti, ga morajo takoj suspendirati ali mu izdati dekret o preselitvi.

Čim hitreje bi morali izpeljati tudi postopek ugotavljanja krivde oziroma nedolžnosti, kot ga predvidevajo cerkvena pravila. V primerih dveh slovenskih duhovnikov se nič od tega ni zgodilo, poroča Dnevnik.

Osumljena duhovnika zgolj premestili
Oba duhovnika sta bila spolnih zlorab mladoletnikov osumljena že v času nadškofa Alojza Urana, a sta bila kot župnika le premeščena. Eden izmed duhovnikov naj bi se po premestitvi v bolj odročno gorenjsko župnijo funkciji vodenja župnije odpovedal in prevzel vodenje še bolj odročnega škofijskega duhovno-izobraževalnega počitniškega doma, v katerem organizirajo tudi duhovne vaje za ministrante in duhovnike, pa tudi tečaje in počitniške programe za šolsko mladino, družine z otroki in upokojence. Drugi duhovnik še vedno vodi manjšo gorenjsko župnijo.

Na nadškofiji so sume zoper oba duhovnika prvič temeljito raziskali v času nadškofa Antona Stresa in z njimi v obeh primerih seznanili tudi rimsko Kongregacijo za nauk vere. Nadškofu so takrat naložili, naj oba postopka nadaljuje. Postopka zoper duhovnika se do danes po poročanju časopisa nista nadaljevala oziroma končala. In čeprav je utemeljenost sumov potrdil tudi Rim, sta oba moža še vedno v duhovni službi, ki jima omogoča tudi stike z mladoletniki.

V Cerkvi glede pojasnil redkobesedni
Andrej Saje, vodja tiskovnega urada SŠK-ja in pobudnik ustanovitve ekspertne skupine za pomoč pri reševanju spolnih zlorab v Cerkvi, razkritih informacij ni zanikal, komentiral pa tudi ne. Pozneje je po elektronski pošti na vprašanje glede odzivanja Cerkve na prijave spolnih zlorab samo ponovil, da prijavitelje spolnih zlorab seznanijo s cerkvenim in civilnim postopkom, na organe pregona pa se obrnejo le, če žrtev oziroma njeni skrbniki to dovolijo. Več informacij ni želel dajati, saj ni pristojen za dajanje informacij o spornih zadevah.

Z vprašanji smo se na MMC-ju obrnili na Tiskovni urad SŠK-ja. Boštjan Prevc, tiskovni predstavnik ljubljanske nadškofije, nam je pojasnil, da je nadškofija na osnovi prijav, da je duhovnik ljubljanske nadškofije storil kaznivo dejanje spolnega napada na mladoletno osebo, začela predkazenski postopek zbiranja in preverjanja informacij poleti 2010. Izsledke te predhodne preiskave je v skladu z navodili Svetega sedeža nadškofija poslala v Rim jeseni 2010. Po dodatnih navodilih se je, kot trdi Prevc, v začetku meseca aprila 2011 nadaljeval kazenski postopek, ki se še ni zaključil, ker teče pritožbeni rok.

"Osumljenemu duhovniku je bilo prepovedano delo z mladimi"
"V začetku leta 2011 je bil osumljeni duhovnik obveščen, da teče proti njemu preiskava. Naloženo mu je bilo, da v skladu z navodili iz Rima zapusti svoje dosedanje delovno mesto, hkrati pa mu je bilo prepovedano pastoralno delo z mladimi. Glede na to, da se osumljeni duhovnik ni popolnoma držal sprejetih ukrepov, mu je bil izrečen opomin in grožnja suspenza, kar pomeni prepoved vsakega duhovniškega delovanja. Na ta opomin je odgovoril pisno, kjer je zatrjeval, da se ukrepov drži," je izpostavil Prevc.

V nadaljevanju je pojasnil, da je bil jeseni 2010 za vodenje doma srečanj imenovan drug duhovnik. Mladinske skupine, ki so prihajale v dom, so po njegovih besedah prišle pod vodstvom svojih duhovnikov, zato je nadškof glede tega, ali so ukrepi dovolj učinkoviti, presodil, da je s prepovedjo približevanja mladim zadoščeno zahtevam po ustrezni preventivi, dokler postopek ni zaključen.

"Namen cerkvenih kazenskih postopkov je zaščititi žrtve"
"Glede vprašanja dolžnosti prijave kaznivih dejanj civilnim organom pregona poudarjamo, da Cerkev ravna v skladu z zahtevami Zakona o kazenskem postopku in Kazenskega zakonika. Skladno z Dopolnilnimi navodili Kongregacije za nauk vere pri reševanju primerov spolnih zlorab, ki so bila objavljena 12. aprila 2010, da mora Katoliška cerkev pri prijavi kaznivih dejanj upoštevati zakonodajo posamezne države, kar v navedenem primeru upošteva. Cerkev žrtve in njihove svojce tudi obvesti o možnosti civilne prijave," je zapisal.

Dodal je še, da je namen cerkvenih kazenskih postopkov v prvi vrsti zaščititi žrtve in jim povrniti pravico. Cerkev po njegovih besedah izloči iz pastoralnega delovanja tiste, ki bi lahko nadaljevali kazniva dejanja, s svojimi kazenskimi sankcijami pa želi doseči, da storilec prepozna moralno nesprejemljivost svojih dejanj in se popravi. "Zato se mu trajno ali začasno prepove opravljanje vseh ali nekaterih duhovniških opravil, naloži pa se mu tudi povrnitev škode," je sklenil.