Ob prazniku dela so namreč pogostejši obiski svojcev v zaporih, kar pomeni dodatno delovno obremenitev za pravosodne policiste, saj je prav na tovrstnih obiskih pogosto prisotno tudi tihotapljenje nedovoljenih predmetov, pravi dolgoletni pravosodni policist in predsednik sindikata državnih organov Slovenije Frančišek Verk. Zato zaradi same narave dela za pravosodne policiste prvi maj nima večjega simbolnega pomena. "Ko se nekdo na prvomajsko jutro odpravlja v službo v arest, medtem ko gredo vsi ostali na piknik ali izlet, se praznika pač ne more veseliti." Verk ob tem dodaja, da ima pravosodni policist v povprečju prost dan zgolj na en praznik v letu, druge pa preživi na delovnem mestu.

En obsojenec, 50 pooblaščencev
Sicer pa so dodatne delovne obremenitve rdeča nit sprememb dela pravosodnih policistov v zadnjih dveh desetletjih. To je sicer prineslo tudi spremembo naziva "paznik" v pravosodni policist in jih s tem v javnosti razbremenilo določene stigme, a to ne odtehta sprememb v delovnem ritmu. "Včasih so imeli pravosodni policisti delo organizirano po t. i. ruskem turnusu, torej so imeli po 12 urah nočnega dela predvidenih 24 ur počitka, danes pa morajo že drugi dan priti na delo in spremljati te ljudi na sodišča, v zdravstvene ustanove in podobno." Včasih tudi ni bilo težav z izplačevanjem nadurnega dela, pripoveduje Verk, danes pa se izplačuje le polovica nadur.

Dodatne delovne obremenitve pa prihajajo tudi zaradi širjenja pravic obsojencev. "Ne trdim, da bi morali obsojencem zniževati pravice, toda njihovo uveljavljanje marsikdaj meji na zlorabo. Včasih so obsojence obiskovali zgolj svojci in odvetniki, danes pa jih obiskujejo tudi njihovi pooblaščenci za opravljanje njihovih pravnih poslov - ti pa so predvsem njihovi nekdanji sostorilci ali kolegi, s katerimi so skupaj prestajali kazen. Sam poznam primer obsojenca, ki je imel kar 50 tovrstnih pooblaščencev, to pa seveda zahteva dodaten nadzor."

Obsojencem odojki, pravosodnim policistom nadure
Kljub dodatnim obremenitvam pa so pravosodni policisti del javnega sektorja, ki je v zadnjih letih podvržen diskurzu varčevanja. "V današnjem času človek sploh ni več bistven, temveč so bistvene postale neke številke, indeksi, bilance. To človeka degradira. Delavec, ki je včasih bil neka materialna osnova državotvorja, danes to gotovo ni več."

V takih okoliščinah je razumljivo, da je simbolni pomen praznika dela, kjer se med drugim spominjamo tudi boja za pravice delavcev, omajan. A to zmanjševanje simbolnega pomena se je začelo precej pred varčevanjem. "Sam nikdar ne bom pozabil leta 2003, ko so na praznik dela obsojencem v ljubljanskih zaporih pekli odojke. Obsojenci so tako na dvorišču zapora jedli odojke, medtem ko so pravosodni policisti to njihovo veselico nadzorovali v nadurnem času." Tedaj se je Verk kot predsednik sindikata ostro odzval. "Delavec v kapitalistični miselnosti že tako ne predstavlja več nobene vrednote. Tedanja odločitev pa je obsojence vrednostno postavila celo pred poštene delavce."

Degradacija delavca odpira vrata korupciji
Verk je zato prepričan, da praznik dela ne predstavlja nobene simbolike. "V bivšem sistemu so bile organizirane proslave ob državnih praznikih, danes pa se slabo praznuje že naša osamosvojitev in vsi dosežki v naši zgodovini, še najmanj pa je pozornost namenjena prazniku dela. Država kot delodajalec od osamosvojitve ni sposobna zagotoviti svojim delavcem pol kranjske klobase in liter vina, ob katerem bi se lahko ti zbrali, družili ali nekaj proslavljali." A to po mnenju Verka nikakor ni omejeno izključno na javni sektor, temveč tudi v zasebnem sektorju na praznik dela delodajalci ne omogočijo ničesar, kar bi dvigovalo simbolni pomen prazniku.

Zato je Verk prepričan, da politika varčevanja s seboj prinaša vrsto tveganj. V prvi vrsti na stežaj odpira vrata korupciji tudi na nižji uradniški ravni. "Na srečo so naši ljudje večinoma zelo predani svojemu poklicu, zato zaenkrat večjih težav ni. Toda poznam primer strokovne delavke, zaposlene na eni izmed občin, ki v popoldanskem času čisti ljudem stanovanja, da si lahko privošči kakšno lepšo obleko. Če bodo za zajamčeno plačo delali tudi uradniki, ki imajo možnosti odločanja in bodo nagnjeni k temu, da zaslužijo kaj postrani, je to nova niša za korupcijo, ki je trenutno najbolj problematična le pri višjih slojih."

Dela prost dan tudi za obsojence
Če za pravosodne policiste praznik dela nima posebnega pomena, pa imajo obsojenci ob prazniku, poleg obiskov, zagotovljeno tudi nekoliko boljšo prehrano. "Kar se tiče prehranjevanja obsojencev, lahko mirno rečem, da tistih 300 tisoč državljanov, ki živijo na pragu revščine, živi precej slabše od naših varovancev."

Na praznik dela bodo prosti tudi tisti obsojenci, ki so med prestajanjem kazni delovno aktivni v katerem izmed javnih gospodarskih zavodov. Vendar razlogi za dela prost dan niso simbolni, temveč pragmatični, saj bi delo v njih pomenilo preveliko varnostno obremenitev. Sicer pa je Verk prepričan, da je delovna dejavnost za obsojence pozitivna. "Večinoma so to ljudje brez delovnih navad. Tovrstna rehabilitacija pa je lahko uspešna toliko, kolikor se dotakne posameznika, da v času prestajanja kazni opravi tudi nek premislek o svojih dejanjih. Pri nekaterih je to gotovo uspešno, seveda pa ostaja med 20 in 30 odstotki povratnikov. Ne gre si zatiskati tudi oči pred tem, da je zlasti v večjih zaporih aktivno tudi kriminalno podzemlje, kjer se zaradi omejenih možnosti nadzora, zlasti z vidika pravice do zasebnosti, vodi kriminalna dejanja iz zaporov. Pri tem velja upoštevati, da denimo na Dobu od 575 obsojencev dela le kakih 150, vsi ostali pa 24 ur na dan razmišljajo, kako bodo svoj nekdanji način življenja uveljavili med bivanjem v instituciji."

Milijonske izgube javnih gospodarskih zavodov
Toda kljub pozitivnim učinkom je ponudba delovnih mest precej manjša od povpraševanja. Po eni strani je to tudi posledica povečevanja števila obsojencev, pa tudi ureditev dela za obsojence v okviru javnih gospodarskih zavodov ni, po mnenju Verka, najbolj posrečena. "Na Bavarskem imajo delo organizirano v okviru javno-zasebnega partnerstva, kjer zasebnik priskrbi surovino, delo in načrte za proizvodnjo, zapor pa skrbi za organizacijo dela in nadzor." Taka ureditev prinaša boljše prihodke tudi obsojencem, ki del prihodkov v okviru obveznega varčevanja prejmejo ob odhodu iz institucije. Pri nas je ta znesek razmeroma skromen, saj se prihodki obsojencev gibljejo med 40 in 250 evri mesečno, v Nemčiji pa, tako Verk, dosegajo privarčevana sredstva obsojencev tudi nekaj tisoč evrov.

Poleg tega delovna dejavnost obsojencev predstavlja tudi "katalizator miru v zaporu". "Če ne bi nihče delal, bi imeli precej več varnostnih težav." Zato je po mnenju Verka treba temeljito preurediti obstoječe javne gospodarske zavode, ki so v 100-odstotni lasti države in brez njene pomoči ne morejo preživeti, po zgledu evropskih držav. "Sicer tudi na Bavarskem del sredstev za delo v zaporih prispeva država, a tam ne govorijo o takšnih izgubah kot pri nas, ko je bilo prejšnji mesec potrebnih milijon evrov, da so zavodi lahko izplačali plače zaposlenim in obsojencem, konec maja pa bomo to vajo, kot kaže, lahko ponovili."