"Pokojni ded Andrija je govoril: Kaj bi jaz brez sebe? Kot otrok sem pomislil, da je to sebično, a je govoril o biologiji. Brez vsega lahko preživimo, samo brez sebe ne. Usmeriti načrt nase pomeni usmeriti načrt na službo, zabavo in zdravje. Na dušo in telo. Ljudje naredijo napako, in se ukvarjajo le z delovnimi cilji," je v oddaji NaGlas! dejal psihiater Željko Ćurić, ki se je leta 1993 iz Dubrovnika preselil v Ljubljano.

Po poklicu je zdravnik. Je soustanovitelj in direktor projektov podjetja O. K. Consulting, specializiran za svetovanje, izobraževanje, trening in klinično psihoterapijo, še posebej na področju poslovne in športne psihologije. Je izobraževalec in trener pripadnikov specialne enote in častnikov slovenske policije ter pogajalske enote za teroristične primere ter ob reševanju talcev. Kako se je rešil iz vojne v Dubrovniku in naredil uspešno kariero v Sloveniji, pa je pojasnil v pogovoru za oddajo NaGlas!, ki ga povzemamo tukaj.

Praznujete pravoslavni božič?
Kot rutinirani slovenski zet že 33 let proslavljam katoliški in pravoslavni božič. V tem uživam.

Pred vojno ste živeli v Dubrovniku, medicino pa študirali v Sarajevu, kjer ste spoznali soprogo Slovenko.
Nisem vedel, da je Slovenka, nisva se ukvarjala s tem. Na fakulteti sva bila kolega in se poročila kot absolventa.

Torej sta do leta 1993, do zapore Dubrovnika, živela tam, potem pa se preselila v Slovenijo. Kaj vaju je pravzaprav pripeljalo sem?
Emilija je šla s hčerko k mami v Ljubljano. Po koncu vojne sem šel v Ljubljano, da bi videl, kaj bomo. Tu smo ostali. Kolegi so nas lepo sprejeli. Preostala Slovenija me je krasno sprejela. Na široko mi je odprla srce, dušo in roke. Ko sem se izkrcal na Reki, so me pričakali ... Emilije nisem videl dobro leto in pol. Prišel je tudi Stanislav Progar, ki ga še nikoli nisem videl. Z avtom me je odpeljal v Ljubljano. Tako se je začela moja slovenska pustolovščina.

Ste na poklicnem področju naleteli na odprta vrata?
Seveda, na poklicnem, človeškem, družbenem in psihološkem. Nikoli ni bilo nobene ovire.
Začel sem delati v društvu za razvoj preventivnega in prostovoljnega dela. Vključili so me v projekte za begunce. Prelomnica je bila, ko sem spoznal kolega Nikolaja Mejaša, in sicer v skupinah za transakcijsko analizo. Nastalo je jedro za podjetje OK Consulting. Zelo uspešno delamo približno 20 let.

Za psihiatra je jezik pomembno orodje. Kako je šlo s slovenščino?
Ne vem. Nikoli se je nisem učil. Iz gimnazije sem imel malce osnove iz slovnice, tako da sem jo po posluhu in zaradi nuje moral govoriti. Ne vem, kako je bilo na začetku. Upam, da razumljivo, danes govorim precej tekoče, saj se ljudje ne pritožujejo.

Zanimivo je, da doma govorite hrvaško in srbsko. Zakaj?
Odločila sva se, da bo otrok dvojezičen, da se bo naučil slovensko in srbohrvaško brez naglasa. To nama je uspelo. Andreja govori oba jezika z domačim naglasom. Potem je postala navada, da doma govorimo srbohrvaško.

Zakaj se vama je to zdelo tako pomembno?
Zaradi njenega občutka pripadnosti in prilagajanja se mi je zdelo dobro, da nima naglasa, ki bi jo takoj ločil od drugih.

Kot psihiatra vas moram vprašati, kako je z novoletnimi zaobljubami: da bomo shujšali ali nehali kaditi … Kako je treba zasnovati načrte?
Tu ljudje sprejemajo odločitve, povezane z delovnimi uspehi, z uresničevanjem ciljev. Pogosto pozabijo nase. Tega pri načrtih nikoli ne smemo pozabiti. Pokojni ded Andrija je govoril: Kaj bi jaz brez sebe? Kot otrok sem pomislil, da je to sebično, a je govoril o biologiji. Brez vsega lahko preživimo, samo brez sebe ne. Usmeriti načrt nase pomeni usmeriti načrt na službo, zabavo in zdravje. Na dušo in telo. Ljudje naredijo napako, in se ukvarjajo le z delovnimi cilji. Svetujem jim, naj se usmerijo na vseh pet področij življenja. To so zagotovo delo, zabava in obredi. Zelo pomembna je tudi intima. Načrtujte, kaj boste naredili, da popravite svoja razmerja, vzgojo otroka, odnos s prijatelji. To mora biti pomemben del načrta.

So ljudje pri načrtih nerealni?
Zelo.

Kaj bi jim svetovali?
Da si zastavijo dosegljive cilje. Korak za korakom, kot pravijo. Počasi. Brez velikih številk, pri kilogramih ali milijonih.

Na primer v odstotkih?
Pametno je načrtovati sedem odstotkov in več.

Torej ne več kot 10 odstotkov?
Ljudje začnejo pri 25 odstotkih in več. Potem so razočarani že v prvem četrtletju.

So s Slovenijo povezane kakšne posebne zaobljube, ki odsevajo tukajšnjo miselnost v primerjavi z drugimi državami?
Tu se zelo pogosto pojavi beseda "pridnost". Ljudje to pridnost mešajo z marljivostjo. Pri generaciji Y opažam, da je beseda "pridnost" malce izgubila pomen. Bolj se posvečajo sebi, samouresničitvi. Prepoznavanju svojih vrlin. Tu nekje je razlika med generacijama X in Y. Pripadniki generacije X smo še pridno in prizadevno marljivi, Y so samostojni in samouresničeni, usmerjeni vase in v svoj uspeh.

So ljudje tu še vedno v glavnem črnogledi?
Pred novim letom, božičem in malce potem kar precej. To vidim po številu klicev, psihoterapij in bolnikov. In številu prijateljev, ki kličejo. Takrat delajo ocene, in sicer pogosto v svojo škodo. Da so drugi boljši in uspešnejši. Da bolj ljubijo. V resnici imamo vsi zelo podobne težave in življenje, ampak se nam zdi, da je pri sosedu trava bolj zelena.