Gostja tokratne epizode oddaje Prvaki tedna na Radiu Prvi pravi, da si je treba v življenju postavljati visoke cilje. Rojena je v Mariboru, otroštvo je preživela v Slovenskih goricah, v Ljubljani je diplomirala iz slovenskega in nemškega jezika, prvo službo je dobila v Murski Soboti. Potem je vodila zavod z vzgojno problematičnimi dekleti, poučevala je težje in težko gibalno ovirane otroke. Ko je postala županja Moravč, se je soočala s predsodki, da je priseljenka in ženska. Marsikoga je presenetila njena prva izvolitev v Evropski parlament. Deset let je bila na čelu stranke, ki ji jo je uspelo vrniti na parlamentarni zemljevid.

Njen edini opaznejši neuspeh je neizvolitev za predsednico države. Ne mara dram v politiki, veliko raje jih je in jih morda še bo režirala v domačem lokalnem gledališču. S ponosom pove, da ji gredo dobro od rok vsa kmečka opravila, njeni zdaj že odrasli otroci ne zardevajo več, ko javno govori o molži krav. Zdaj si je vzela šest mesecev za premislek, kako naprej. Ali se bo lotila pisanja avtobiografije, bo v njej pustila prazen prostor za še kakšno poglavje svoje politične kariere?

Kako ocenjujete zaplet pri izbiri slovenskega kandidata oziroma kandidatke za evropskega komisarja?
Na tem primeru se vidi, da postopki izbire niso dodelani, ne na slovenski ne na evropski ravni. Seveda je zdaj v malo čudnem položaju predsednik vlade, pa tudi gospod Vesel, ki mu strokovnosti nihče ne more očitati. Kot razumem, je to politična funkcija, zato se pričakujejo politične izkušnje. Mi že prve naloge nismo opravili, saj nismo poslali dveh kandidatov oziroma kandidatke in kandidata. Ker tudi nekatere druge države niso opravile te naloge, se je predsednica Evropske komisije znašla v težkem položaju. In zdaj se zdi, kot da mora nekaj barantati, enim nekaj ponujati, druge prepričevati, nastaja vtis, da so velike pomembne države in druge manj pomembne. Jaz bi enostavno naredila tako. Tiste države, ki so prej imele moške, naj zdaj pošljejo ženske in obratno. Problem bi nastal, ker bodo nekatere države ohranile iste komisarje, to bi potem kako drugače reševali. Skratka, jaz bi predlagala tudi evropskemu poslancu iz naše stranke, da predlaga, da se vendarle zapišejo neka pravila, neki ključ, po katerem se izbirajo komisarji. Sicer bo predsednik komisije pri sestavljanju komisarske ekipe vedno v zadregi.

Ali je po vašem mnenju premier Golob preveč lahkomiselno trmoglavil s kandidatom (potem pa si v trenutku premislil oziroma popustil)?
Da, včasih se tako zdi, da tako ravna, potem pa prihaja do hitrih preobratov in sprememb odločitev, kar ne nazadnje tudi njemu škoduje pri zaupanju državljanov v njegove odločitve in predloge.

Ampak zdi se, da Ursula von der Leyen ne pritiska na vse predsednike vlad enako. Je pri tem pomemben faktor, ali nekdo pripada EPP-ju?
No, tega mi ne vemo, kako in s kom je govorila, kje je želela spremembe. Seveda je lažje pritisniti na manjše države, najbrž je tudi kaj obljubila ali pa kaj več ponudila. Vendar kot sem že dejala, treba je na evropskem nivoju določiti postopek, ključ za izbiro komisarjev. Sicer res izpade kot neko čudno barantanje.

Kateri resor po vašem mnenju bi bil najboljši za Slovenijo v prihajajočem obdobju?
Tisti, v katerem se delijo evropska sredstva, takšni resorji so zagotovo zanimivi. No, v minulem mandatu smo imeli komisarja za krizno upravljanje in se je pokazalo, da smo ga pravzaprav tudi mi potrebovali. Kriz in nesreč v svetu je čedalje več, zato se je delo v tem resorju zelo povečalo v minulem mandatu. Za noben resor pravzaprav ne smemo reči, da ni pomemben. Vsi so pomembni, ampak nekje gre bolj za politične odločitve, v drugih se sprejemajo odločitve s finančnimi učinki. Seveda si pa ne smemo predstavljati, da bo Slovenija najpomembnejša z najpomembnejšim resorjem.

Ali Matej Tonin lahko stranko NSi vodi iz Bruslja?
To se bo pokazalo v prihodnosti. Če imaš veliko energije in si dobro organiziran, potem lahko, ni pa enostavno. Sama sem bila pol leta predsednica, ko sem leta 2008 prevzela stranko, ki je izpadla iz parlamenta, in hkrati evropska poslanka. Delo v Bruslju v Strasbourgu je naporno, potem pa prideš konec tedna domov in takrat te čakajo poti po Sloveniji, še posebej v času kakšne kampanje in sprejemanja pomembnih odločitev. Skratka, je mogoče, bo pa čas pokazal, ali to zmore ali ne.

Ali ima stranka NSi alternativo za Tonina?
Nihče ne sme biti nenadomestljiv, tudi jaz nisem bila. Stranka ima okrog deset tisoč članov, tudi več poslancev v Državnem zboru, tako da se mora vedno najti nekdo. Seveda, v prvem trenutku se zdi, da morda ni »ta pravi«, tudi zame so govorili, da nisem prava, da nisem karizmatična, da nisem sposobna. Marsikaj sem slišala na svoj račun. Ampak če to delaš s srcem, s prepričanjem, da želiš nekaj dobrega narediti, potem s časom pride tudi uspeh.

Že pred evropskimi volitvami ste dejali, da je Anže Logar konkurent NSi. Ali je pri svojih odločitvah po vašem mnenju avtonomen ali gre za dogovor z Janšo, da na ta način SDS poveča svoj doseg?
Težko govorimo o avtonomnosti, če je nekdo toliko let bil in je še vedno član neke stranke in tudi poslanec te stranke. Na vse funkcije ga je postavila njegova stranka. Če bi šlo za avtonomnost, bi se oddaljil od te stranke in potem bi ga tudi predsednik prvi trenutek izločil. Tako pa vidimo, da je to še vedno neko sobivanje. Seveda največja opozicijska stranka bo imela težave pri sestavljanju vlade, če bo zmagala. In potem se vedno pojavljajo povsem enake ideje, da je treba ustanoviti nove stranke, ki bodo sodelovale na desni in omogočile vladno večino.

Po evropskih volitvah so se spet pojavile ideje, špekulacije o združevanju, poroki NSi in SLS. Enkrat se ta zamisel ni izkazala za preveč uspešen projekt. Kaj menite o združevanju 2.0?
Gotovo imajo naši člani in članice grenak spomin na tiste čase, ko smo se združili, potem pa tudi hitro razdružili oziroma se je ustanovila nova stranka.

Jaz vidim večji smisel v sodelovanju. V času, ko sem bila še predsednica, smo sodelovali pri evropskih volitvah. Takrat so na naši listi kandidirali tudi kandidati Slovenske ljudske stranke in posledično smo dobili dva evropska poslanca. Tisto sodelovanje se mi je zdelo konstruktivno, tudi terensko dobro organizirano. Na silo tega ne moremo delati. Poleg tega je tudi vprašanje, kakšno podporo sploh še ima zdaj Slovenska ljudska stranka. V nekaterih občinah imajo župane, tam so močni, štiriodstotnega praga za vstop v parlament pa jim v zadnjih letih ni uspelo prestopiti. So pa seveda tudi v SLS člani, ki bi lahko bili krščanski demokrati ali pa so celo bili. Velja tudi obratno. Skratka, jaz sem za dobro sodelovanje.

Ker sem uporabil besedno zvezo poroka med strankama, vas moram vprašati, ali ste še vedno pooblaščenka za sklepanje porok.
Da, že od leta 2003, ko sem bila županja in ko smo odprli prenovljeno poročno dvorano v gradu Tuštanj v moravški občini. Če sta si ženin in nevesta zaželela, da ju poroči županja, sem to z veseljem naredila. Poročam tudi drugod po Sloveniji, seveda, če si nekdo zaželi. Občasno me pokličejo z upravne enote z vprašanjem, ali imam čas v soboto. Če ga imam, potem to naredim in ju poročim.