15. avgusta kristjani praznujejo praznik, posvečen Kristusovi materi Mariji. Marijino vnebovzetje simbolno predstavlja nauk, da si s prizadevanjem za zemeljski napredek posameznik pripravlja večno bivanje. V vernikih poglablja upanje, da je z življenjem po Marijinem vzoru bivanje pri Bogu dosegljivo za vsakogar.

Čeprav Marijino vnebovzetje sodi med najstarejše Marijine praznike, je versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele papež Pij XII. leta 1950. Katoliška in Pravoslavna Cerkev ta praznik obhajata na isti dan.

Pogledali smo v zgodovino praznika in njegovo simbolno komponento.

Praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga na Vzhodu imenujejo Marijino zaspanje, velja za zelo zgoden krščanski praznik. Že leta 460 so v aramejskem samostanu imeli lekcionarij oziroma liturgična besedila, posvečena Mariji. V istem obdobju je bil praznik izpričan v Jeruzalemu kot "dan Božje matere Marije", od 6. stoletja naprej pa se obhaja tudi na Zahodu.

Kot pove filozof in teolog Edvard Kovač, gre za praznik, ki pomeni poklon ženski: "Vemo, da se je krščanstvo začelo v dobi gnostičnih gibanj, v kateri sta ženska in človek sama po sebi pomenila predvsem odklon od božjega, od večnega. Tukaj pa imamo ravno nasprotno trditev, da je ženska tista, ki je pot in hkrati vrata v večnost. Se pravi, ženska na eni strani ni zlo, nekaj pokvarjenega ali nekaj hudega, na drugi strani pa tudi ni božanstvo, ampak tista kraljeva pot, čudovita pot, ki stopa v večno ljubezen, v neskončno razsežnost človeka."

Dualizem telesa in duha
V nasprotju z gnostičnim prepričanjem naj bi praznik presegal prepad med duhom in telesom. "Duh in telo pri človeku nista ločena, ampak je to ena sama enota, ista oseba. In ko človek stopa v večnostno dimenzijo ali se razpne v večno ljubezen, ne gre samo za njegovega duha, ki bi zapuščal telo, ampak obrnjeno – v tem telesu se ustvarja najlepše, najčudovitejše in tudi večnostno razmerje. V tem pogledu je praznik počastitev človeškega telesa, ki pripada človeku in ki ni neka pritiklina, nekaj postranskega; človek je tudi v svoji telesni razsežnosti zapisan večnosti."

Praznik, ki se je razvijal predvsem na Vzhodu in je pomenil zaspanje (lat. dormitio), je torej hkrati praznik zmage nad smrtjo. Povezan je s Kristusovo skrivnostjo, da smrt nima zadnje besede, ampak jo je ljubezen sposobna premagati.

Zaspanje ali vnebovzetje?
Pisna vira, ki poročata o Marijinem zaspanju oziroma vnebovzetju, sta apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje matere in Prehod blažene Device Marije. K njima spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva. Bizantinske upodobitve kažejo, kako Marija spi na postelji, medtem ko Jezus nese njeno dušo v nebesa, zahodna umetnost pa je že v 7. stoletju poudarjala vnebovzetje njene duše in telesa. Kot pove sogovornik, "je zelo zanimivo, da Zahod ni bil zadovoljen s to ljubeznijo, ki je zavita v skrivnost, ampak je hotel imeti slikovite podobe. Zato nismo več govorili o zaspanosti, ampak o vnebovzetju. In že v 8. stoletju smo imeli na francoskem platnu podobe Marije Vnebovzete, velikokrat pa je upodobljena tudi na pročeljih francoskih gotskih katedral."

Posebnosti slovenskega ljudskega izročila
Marijino češčenje je postalo pri nas zelo priljubljeno; o tem priča podatek, da je v Sloveniji Mariji posvečenih približno 400 cerkva ter več kot tisoč kapelic in božjepotnih znamenj. "Kot vemo, smo zgodaj izgubili svoje plemstvo in slovenski narod si je Marijo izbral za kraljico, zaščitnico in mater, ki bedi nad človekom, nad našim ljudstvom, in ga varuje pred težavami, kot so kuga, lakota in vojska. Od tod čudovita svetišča, cerkve, ki so hkrati tudi romarska svetišča, v katerih se pač Slovenci počutimo doma. In tako prvo romarsko svetišče kot prva slovenska cerkev je Marija sveta na Koroškem," dodaja p. Kovač.

Marija pa se je zapisala tudi globoko v slovensko folkloro in ljudske običaje. "Tako na primer po slovenskem ljudskem izročilu vse kače splezajo na drevo, na ta dan pa naj ne bi plezale po drevesih. Kača tu predstavlja simbol zla. Na obrobju Slovenije, v Prekmurju, Brdih in Benečiji, blagoslavljajo rože, ki pomenijo blagoslov ali zaščito pred točo. Na Dolenjskem in v Savinjski dolini žene zamesijo hlebčke kruha in jih podarijo žanjcem, vsem tistim, ki so pomagali pri žetvi. In tukaj je spet simbolika, da Marija prinaša blaginjo, vse tisto, od česar človek živi, se pravi vsakdanji kruh."