Tokratni intervju na Televiziji Slovenija je posebej zanimiv za vse, ki jih zanima zgodovina v povezavi s sedanjostjo. Gost oddaje je bil latinist in zgodovinar starega veka z Univerze v Mariboru, ki velja za enega najbolj razgledanih intelektualcev v svoji generaciji, dr. Aleš Maver.

V pogovoru je bila izpostavljena njegova zadnja knjiga Od klinopisa do Teodore, kjer na izviren, poljuden in hkrati strokovno utemeljen način podaja pregled najpomembnejših mejnikov zgodovine starih civilizacij. Prav široko poznavanje antične zgodovine in osupljive eruditske sposobnosti Mavra uvrščajo tudi med najbolj avtentične politične analitike.

Njegovo zanimanje za politiko se začne konec osemdesetih let z demokratičnim gibanjem v Vzhodni Evropi in tudi Sloveniji, ki je ga živo spremljal in to še vedno počne. Včasih se pošali, da je vernik v letu 1989: "Spominjam se, kako je padel Berlinski zid, kar sem doživljal kot veliki triumf demokracije in človečnosti."

Že dolgo se načrtno ukvarja s spremljanjem dogajanja v Vzhodni Evropi, zato sta se z voditeljem posebej pomudila pri dogajanju v Belorusiji. V pogovoru imamo prvič priložnost slišati širši zgodovinski kontekst beloruske specifike in njene navezanosti na Rusijo, hkrati pa skoraj neverjetne diktatorske prijeme diktatorja Lukašenka. Temu namreč samostojna Belorusija ni bila intimna opcija, saj je v času glasovanja v beloruskem vrhovnem sovjetu glasoval proti, pozneje pa se je zavihtel na čelo države. In oblasti se za vsako ceno oklepa še vedno. Maver posebej izpostavi pot Belorusije v samostojnost ter zelo hitro začeto represijo nad opozicijo, ki jo je Lukašenko sistematično uničeval tudi na najbolj brutalne načine. "Ta režim se je strahotno utrdil, kar je deloma posledica dejstva, da so si Belorusi od vseh evropskih sovjetskih republik državo najmanj želeli. Bila je raziskava konec 90 let, kjer je 68 odstotkov Belorusov izjavilo, da je bil razpad SZ napaka, samo 6 odstotkov jih je bilo mnenja, da je bila to pravilna poteza."

Maver poudarja, da je v Belorusiji zgodovinski konsenz zelo pomaknjen v dobo med drugo svetovno vojno in po njej, v čemer vidi podobnost s Slovenijo. Za Beloruse je osrednji zgodovinski mejnik II. svetovna vojna, dejansko je "krvava dežela" v smislu trpljenja prebivalstva, izpostavlja Maver, saj se je znašla v primežu med Stalinom in Hitlerjem, pri čemer je od obeh dobila najslabše. "Najprej uničenje beloruske kulturne elite v Stalinovih čistkah in potem nepredstavljivo okruten nacistični teror, ki je tudi izbrisal politično zelo pomembno belorusko judovsko skupnost." Sovjetsko obdobje je sicer v zavesti večine Belorusov zapisano pozitivno, medtem ko nacionalno bolj ozaveščena manjšina išče korenine v Veliki kneževini Litvi, kamor je spadala Belorusija v 14. stoletju.

Demokratično vrenje in pot v samostojnost je spodbudilo odkritje velikih množičnih grobišč iz dobe sovjetskega obdobja v bližini Minska, na kar se je za krajše obdobje vzpostavila prevlada demokratičnih sil, kot je bil v Sloveniji primer z Demosom. Kot odmev tega časa se je uveljavila beloruščina kot uradni jezik in zgodovinska belo-rdeče-bela zastava, a po prihodu Lukašenka na oblast je ta ponovno uvedel staro sovjetsko belorusko zastavo in spet degradiral beloruščino.

Na sedanje dogajanje v Belorusiji Maver gleda z veliko simpatijo, predvsem zato, ker je sedanja beloruska vstaja popolnoma spontana: "To je eno najlepših in najčistejših demokratičnih gibanj zadnjih 30 let, ker je vzklilo popolnoma iz nič." To gibanje tudi ne zasleduje velikih političnih ciljev, za razliko od oranžne revolucije v Ukrajini: "Sporočilo je preprosto. 26 let enega politika, enega tirana je preprosto dovolj, dovolj, zaslužimo si svobodo in demokratične volitve." Maver meni, da kljub tako demokratičnemu gibanju Beloruska pot ne kaže najboljših izgledov. Predvsem zato, ker si Putin po izgubi nadzora nad večino Ukrajine ne more privoščiti, da se mu nekaj podobnega zgodi tudi z Belorusijo, ki jo Rusi tradicionalno jemljejo kot svoj protektorat. V Belorusiji tudi ni močne podpore pridružitvi Evropski uniji in še manj Natu. Paradoks je v tem, da je Lukašenkov tiranski režim omogočal minimalno raven beloruske samobitnosti, predvsem zato, ker je bil pokoren Rusiji. Če bi se to spremenilo, Maver ne izključuje, da bi Rusija izvedla še močnejši nadzor nad svojo zahodno sosedo in bi jo kot samostojno državo celo eliminira. Vprašanje je namreč, ali si večina Beloruskega prebivalstva sploh želi belorusko državo.

V nadaljevanju se odpre tudi vprašanje, kako Zahodna Evropa ne razume dogajanja v Vzhodni Evropi. Maver izpostavlja, da se na Zahodu bojijo vzpona nacionalizmov v vzhodnem delu Evrope, poleg tega pa je se veliko nekdanjih komunističnih politikov iz vzhodne Evrope uspelo na Zahodu "prodati" kot nosilci naprednih idej. Poleg tega, po Mavru, na Zahodu še vedno ni prodrla zavest, da sta bila svoboda in blagostanje na Zahodu "kupljena z nesvobodo Vzhodne Evrope."

Na vprašanje, na kateri točki zgodovinskega razvoja je zdaj Evropa in znotraj nje Slovenija je Maver odgovoril, da je optimist, ki meni, da bomo šli navzgor. Je pa pot navzgor težavna prav zaradi delitev znotraj same Evrope. Morala bi se ponovno najti oba toka evropske misli – tisti, ki temelji na krščanstvu, in tisti, ki krščanstvo zavrača. V času ravnovesja obeh smeri je Evropa najbolj napredovala. Po Mavru pa je sedanji konservativni tok v Zahodni Evropi v izraziti defenzivi na račun socialno liberalnega, ki je v prednosti, zato ne more priti do plodnega sodelovanja.