»Zlonamerni so tisti, ki izjavo, da na univerzah dela cvet slovenske inteligence, označujejo kot cinično,« je poudaril minister in dodal, da dekanja Fakultete za matematiko in naravoslovje mariborske univerze ne govori resnice, ko pravi, da država uničuje javno šolstvo na račun zasebnega, pa tudi, da sindikat Sviza ne govori resnice, ko pravi, da minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ni nič naredil.

V zvezi z odnosi med javnim in zasebnim visokim šolstvom je minister Turk dejal, da vsi varčevalni ukrepi na natanko enak način, do evra in odstotka enako prizadenejo javno in zasebno izobraževanje. »Zasebno šolstvo sta začela demonizirati del politike in sindikat, povzema pa vsak, ki bi rad javno pozornost, tudi Akademski zbor mariborske fakultete za matematiko in naravoslovje. Risanje sovražnika v zasebnih fakultetah je cenena demagogija, ki spominja na iskanje razrednega sovražnika iz nekih drugih časov,« je dejal minister dr. Turk, ki je tudi dodal, da je edina razlika med javnim in zasebnim v tem, da od zasebnih šol in zavodov ni javnega linča ministra, da bi dobili več denarja, ampak se očitno zasebniki, tako kot vsako normalno gospodarstvo, ukvarjajo z iskanjem notranjih rezerv.

Glede na finančne težave nekaterih fakultet mariborske univerze je minister Turk pojasnil, da država financira univerze po dvanajstinah in da nobena še ni dobila niti evra manj. Zvračanja krivde za težave Fakultete za naravoslovje in matematiko na ministra danes, preden je kaka univerza dobila en sam evro manj, »postavlja ali dvom o osnovni človeški korektnosti teh ljudi ali o njihovi opravilni sposobnosti.« Na notranjo delitev denarja med fakultete namreč ministrstvo nima prav nobenega vpliva. Obstaja nekaj podatkov, ki dokazujejo, da je bil FMN v preteklosti podhranjen, pa tudi podatki, da ima zelo razdrobljene študije, veliko smeri, malo študentov. Vsekakor ministrstvo nima vzvoda, da bi se s tem spoprijelo. »Smo pa v okviru razmišljanja o novem zakonu o financiranju visokega šolstva pripravljeni prisluhniti predlogom, da bi programe in fakultete financiralo ministrstvo, ampak samo če bi bila to res prevladujoča želja akademske skupnosti. Jaz si želim, da bi bilo visoko šolstvo to sposobno urejati v okviru svoje avtonomije,« je dejal minister, ki je še pohvalil vodstvo univerze v Mariboru, da je varčevalne ukrepe začelo izvajati takoj in da ne čakajo na september, ko se bodo sredstva res zmanjšala. Minister Turk je ponovil pripravljenost na dialog: »Moja vrata in poštni predal ostajajo odprti za vse predloge, ki bi univerzam varčevanje olajšal, žal znotraj danih finančnih okvirjev.«

Edini argument sindikatov: "V znanju je moč?"
V nadaljevanju se je minister dotaknil odnosa s sindikatom Sviza, ki »ne zamudi nobene priložnosti, da bi poslabšal vzdušje pogajalcev, ki se trudijo doreči socialni sporazum. Vse s ciljem politične promocije sindikalnega vodstva, zavlačevanja pogajanj in ohranjanja statusa quo.« Po ministrovih besedah za ta status quo v šolstvu država nima denarja, lahko pa »skupaj s sindikati dosežemo pametne rešitve z minimalnimi posledicami za delovna mesta učiteljev. Brez njih bo težje. Zadeva je zelo preprosta. Če nam bo sindikat prišel nasproti s svojimi stališči, se bom lažje pogajal z ministrom za finance za denar.« Minister je tu dodal, da je »nemogoče zagovarjati del javnega sektorja, ki zase govori, da je edini pomemben, in za katerega sindikat vztraja, da bi moral za čim več denarja čim manj delati.« Prav ta brezidejnost – da poleg argumenta »v znanju je moč« - ne znajo povedati nič drugega - je za ministra zelo slabo pogajalsko izhodišče. »V resnih državah sindikati z resnimi predlogi prispevajo k rešitvi resnih problemov, naš pa vse naokrog poziva k tiščanju glave v pesek, je še opozoril Turk.

Minister Turk se je nato obregnil ob dejstvo, da so »sindikat in celo nekateri intelektualci z zasmehovanjem zavrnili trditev, da pričakujem rešitve tudi od najpametnejšega, najbolj ustvarjalnega dela populacije. Od koga naj država pričakuje sodelovanje, če ne od intelektualcev, od znanstvenikov, od ekonomistov?« Minister je ob tem vprašanju še poudaril, da od intelektualnega vrha naroda pričakuje, da bodo najbolje razumeli, da smo v krizi in da bodo iskali rešitve, namesto tega pa sliši samo skandiranje po več denarja. »To sem mislil iskreno. Res verjamem, da so to najpametnejši, najbolj iznajdljivi, najbolj podjetni. Sem eden izmed njih. Če to ni res, me lahko obtožite naivnosti, ne pa cinizma,« je poudaril minister in dodal: »Če to ni res, me skrbi, kaj je rezultat preteklih vlaganj v izobraževanje. Ostajam pa prepričan, da to je res in da tiha večina dela natanko to: išče rezerve, se reorganizira, išče dodatne vire. Te spoštujem in se jim zahvaljujem.«

Minister je tudi zavrnil trditev sindikatov, da za svoj resor ni naredil ničesar. Pojasnil je, da je prvotni predlog zakona za uravnoteženje javnih financ za celih 250 milijonov evrov večje krčenje proračuna ministrstva, v zadnji fazi pogajanj pa je minister Šušteršič zagotovil še dodatnih 20 milijonov evrov za visoko šolstvo in znanost, za kar mu je minister Turk hvaležen. V sklepni fazi pogajanj je obstajal predlog, da bi za 1 odstotek dodatno znižali plače in tako zagotovili dodatna sredstva za visoko šolstvo in znanost, vendar sindikat tega predloga ni izpostavil na pogajanjih o zakonu za uravnoteženje javnih financ. Minister je tudi poudaril, da smo v nasprotju z začetnimi predlogi ohranili Javno agencijo za knjigo in Filmski center, zagotovili neokrnjena finančna sredstva za pripravo športnikov na olimpijske igre in razmeroma razumno rešili vprašanje avtorskih pogodb.

Ob koncu je minister potrdil, kar je že dejal, da bo postavil vprašanje financiranja visokega šolstva, če bi prišlo do rahljanja ZUJF-a. »Rešitev večine problemov znanosti in visokega šolstva stane približno toliko kot popravki pri izrednih pokojninah, kaj bodo popravljali, pa je politična odločitev, ki ni moja,« je še poudaril.