Dobra štiri leta po objavi javnega razpisa za koncesionarje na področju urejanja voda ostaja Savinja brez ustreznega koncesionarja. Gre za javni razpis, s katerim so na ministrstvu poskušali urediti to področje po desetletju nezakonitega podaljševanja koncesij z aneksi. Po razpisu so vsa območja dobila istega koncesionarja, zapletlo pa se je pri Savinji, kjer je Nivo EKO, sicer hčerinsko podjetje tedanjega koncesionarja Nivo, d. d., oddal nepopolno ponudbo, ministrstvo pa se je na vsak način skušalo izogniti izbiri Nivojevega protikandidata VGP Kranj.

Podrobneje smo že poročali o treh odločitvah državne revizijske komisije, ki je odločitev ministrstva o izbiri Nivo EKO dvakrat zavrnila z utemeljitvijo, da je ponudba nepopolna, v tretjem poskusu pa so na ministrstvu poskušali utemeljiti, da je nepopolna tudi ponudba družbe VGP Kranj. V četrtem poskusu pa so na ministrstvu le odkrili pomanjkljivost v VGP-jevi ponudbi, ki jo je sprejela tudi revizijska komisija, tako da bodo na ministrstvu novega koncesionarja iskali z novim razpisom, ki bo predvidoma objavljen, tako ministrstvo, še pred poletjem.

Večni podizvajalec
V vsem tem času pa Nivo EKO opravlja dela koncesionarja na Savinji kot podizvajalec. Od marca letos jih opravlja kot podizvajalec začasnega koncesionarja družbe Hidrotehnik v največjem obsegu 25 odstotkov, kar je, kot navajajo pri ministrstvu, v skladu z veljavnimi predpisi.

Manj skladna z veljavnimi predpisi pa je bila praksa ministrstva v preteklem letu, ko je v času revizij preprosto podaljševalo koncesijo družbi Nivo, d. d., z aneksi. Kot smo poročali, je ministrstvo anekse podaljševalo tudi v času, ko se je Nivo, d. d., znašel v stečajnem postopku. Anekse pa je odobrilo slovenjgraško sodišče, ki je za Nivo, d. d., postalo pristojno po selitvi sedeža podjetja iz Žalca v Slovenj Gradec nekaj mesecev pred začetkom stečajnega postopka.

Sumljivo bogatenje stečajne mase
Z omenjenimi aneksi si je Nivo, d. d., odmeril šestodstotno provizijo samo za prenos del podizvajalcu, hčerinski družbi Nivo EKO. Ministrstvu se ta praksa ni zdela sporna, saj se je, kot so nam tedaj odgovorili na naša vprašanja, s tem "bogatila stečajna masa za poplačilo upnikov." Skupna vrednost aneksov je bila skoraj dva milijona evrov

Da tovrstna praksa vendarle ni prepričljiva, pa potrjuje tudi kriminalistična preiskava, ki poteka zaradi aneksov in provizije. Na nacionalnem preiskovalnem uradu so nam potrdili, da vodijo predkazenski postopek zaradi "suma storitve kaznivega dejanja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila." Postopka zaradi varovanja interesa na NPU-ju ne komentirajo.

Reševanje 42-milijonskega projekta
Razloge za vztrajanje ministrstva pri družbi Nivo EKO gre iskati tudi v poslih, ki jih ima družba že sklenjena z ministrstvom. Nivo EKO je bil leta 2012 izbran za izvajalca projekta Zagotovitev poplavne varnosti na porečju Savinje - lokalni ukrepi, vrednost pogodbe pa je bila 42,5 milijona evrov. Projekt, ki je sofinanciran z evropskimi sredstvi, še ni končan oziroma, kot je v nedavnem intervjuju za MMC dejala ministrica za okolje Irena Majcen, vsi objekti še niso predani, kar ministrstvu pomeni oviro pri sicer, tako pravi ministrica, zahtevnem prenosu del z enega koncesionarja na drugega.

Da bo projekt poplavne varnosti na območju Savinje povzročal ministrstvu glavobole, smo sicer poročali že pred dvema letoma. Takrat so se namreč pri ministrstvu seznanili z nepravilnostmi pri izvedbi projekta, ki so ogrozile prejem dela evropskih sredstev. Dodatno skrb pa so ministrstvu povzročale likvidnostne težave družbe Nivo EKO, s katero so bili seznanjeni. Na ministrstvu priznavajo, da bi morebiten stečaj družbe Nivo EKO resno ogrozil usodo projekta, "saj bi bilo treba ponoviti javno naročilo gradnje, tako kot se dogaja v drugih primerih stečajev gradbenih podjetij". To pa bi še dodatno ogrozilo prejemanje evropskih sredstev.

Gradnja brez dovoljenj, neprimeren nadzor ...
Vzdrževanje likvidnosti družbe Nivo EKO je torej pogojeno tudi s prejemanjem evropskih sredstev, a bogati aneksi, ki so obenem krepili stečajno maso družbe Nivo, d. d., vendarle niso rešili vseh evropskih sredstev, saj so bile za projekt poplavne varnosti na Savinji že izvedene finančne korekcije za 6,3 milijona, kar pomeni 25-odstotni finančni popravek. V to je vštetih pet odstotkov sredstev, ki jih Slovenija izgubi zaradi zakonske obveznosti članstva pooblaščenih inženirjev v Inženirski zbornici Slovenije, kar je po mnenju Evropske komisije diskriminatoren pogoj.

Preostali del korekcij po navedbah ministrstva "zaradi domnevnih nepravilnosti pri gradnji, npr. gradnja interventnih del, po mnenju organa upravljanja ni upravičen strošek predvsem v času od podpisa pogodbe leta 2012 do konca leta 2013". Te "domnevne" nepravilnosti so nam konkretneje predstavili pri službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, kjer so pri preverjanju projekta ugotovili nepravilnosti: "gradnja brez gradbenih dovoljenj, neprimeren nadzor nad gradnjo in uveljavljanje stroškov, ki so skladno z Navodili organa upravljanja o upravičenih stroških, neupravičena do sofinanciranja iz Kohezijskega sklada".

Sredstva niso izgubljena, le prejeli jih ne bomo
Projekt je torej ostal brez 6,3 milijona evropskih sredstev, a na ministrstvu ob tem navajajo, da ta sredstva niso izgubljena. "Zahtevkov za povračila iz naslova EU-sredstev na področju okolja, ki so do teh sredstev upravičeni, je namreč dovolj. Višina zahtevkov, ki bi bili upravičeni do povračila, je višja, kot je višina sredstev EU-ja po operativnem programu razvoja okoljske in prometne infrastrukture za področje okolja v obdobju 2007–2013." Na ministrstvu so namreč tveganje pred izgubo evropskih sredstev zmanjšali tudi s prijavljanjem večjega števila projektov od zneska, ki je bil na voljo.

Podoben odgovor so nam posredovali tudi pri službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, kjer navajajo, da 6,3-milijonska korekcija ne pomeni, "da je morala Slovenija v Bruselj vrniti evropska sredstva. Slovenija sredstev ni izgubila in jih torej ni vračala, temveč jih je usmerila v sofinanciranje drugih projektov s področja okolja. V praksi to pomeni, da je bil zahtevek za povračilo sredstev iz bruseljske blagajne nižji za višino omenjenega finančnega popravka. Na projektu pa ga je pokril proračun Republike Slovenije."

Financiranje šestih milijonov za evropski projekt iz državnega proračuna torej po mnenju vladne službe ne pomeni izgube evropskih sredstev, Slovenija jih zgolj ne bo prejela.