Ob prihajajočem prazniku dela so v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) ponovno odprli vprašanje, kako varni smo na svojem delovnem mestu. Tu odgovornost leži na plečih delodajalcev, ki morajo poleg brezhibne opreme zdravje zaposlenih varovati tudi z načrtovanjem, opremljanjem in vzdrževanjem delovnih mest ter zdravega delovnega okolja v celoti.
Tako vsaj določa zakon. A iz lanskega poročila delovnega inšpektorata izhaja, da je stanje drugačno. Veliko delodajalcev pade na preizkusu že pri zagotavljanju varne opreme, saj je inšpektorat lani obravnaval kar 1.252 primerov neupoštevanja predpisov, v 631 primerih pa varna in delujoča oprema ni bila zagotovljena.

Torej so v več kot polovici obravnavanih primerov nadrejeni zaposlenim dajali v uporabo opremo, ki bi zanje lahko bila nevarna. Sem npr. sodi tudi uporaba strojev, ki jim nalašč odstranijo varnostna stikala, da lahko vanje posegajo tudi med obratovanjem. Tudi redne varnostne preglede opreme veliko delodajalcev dojema bolj kot priporočilo in ne zakonsko obvezo.

Pri načrtovanju delovnih mest in njihovi urejenosti je stanje nekoliko boljše. Inšpektorji so tako lani 1.200-krat ugotovili nepravilnosti na tem področju, kjer pa je največji del, 700 primerov, odpadel na neurejene transportne in gibalne poti za delavce ter stopnišča. Pomembno število nepravilnosti pa so inšpektorji ugotovili tudi glede vzdrževanja delovnih mest in prostorov ter glede označenosti različnih ravni tal.
Število poškodb dokaj stanovitno
Bolj zanimivi so podatki o poškodbah in smrtih na delovnem mestu. Zakon o varnosti in zdravju pri delu določa, da so delodajalci dolžni delovnemu inšpektoratu takoj prijaviti vsako nezgodo pri delu, v kateri so bili delavci smrtno poškodovani ali pa so bili zaradi poškodb nezmožni za delo več kot tri delovne dni. Poleg tega jih o nezgodah obveščajo tudi operativno-komunikacijski centri, kar se je lani zgodilo v 295 primerih. Za nezgodo pri delu sicer velja vsak nepredviden dogodek na delovnem mestu ali v delovnem okolju delodajalca, ki se zgodi v času opravljanja dela ali izhaja iz dela in pri tem povzroči poškodbo delavca.

Do tretjega februarja letos so za lansko leto na inšpektoratu tako prejeli 9.333 prijav o delovnih nezgodah. Od tega jih je bilo 429 težjih (4,6 odstotka), kar je najmanj od leta 2010, ko jih je bilo prijavljenih 674. Pri tem pa je treba opozoriti, da delodajalcem od leta 2012 ni več potrebno prijavljati nezgod, ki se zgodijo na poti na delo in z njega. Teh je bilo lani 111. Lažjih poškodb je bilo 8.866 in so predstavljale glavnino vseh prijavljenih delovnih nezgod.

Nevarno delo v javni upravi
Morda presenetljivo, ali pa glede na razširjenost trgovinske dejavnosti tudi ne, je bilo največ nezgod prijavljenih prav v tej dejavnosti, poleg tega pa še v dejavnosti vzdrževanja in popravila motornih vozil (11,2 odstotka). Veliko nezgod, natančneje 10,6 odstotka vseh, je bilo prijavljenih v proizvodnji kovin in kovinskih izdelkov ter v dejavnosti javne uprave, obrambe in socialne varnosti.

Ne glede na naslov tega prispevka so bile poškodbe v gradbeništvu z osmimi odstotki šele na tretjem mestu, sledita pa še promet in skladiščenje (sedem odstotkov) ter proizvodnja električnih naprav in proizvodnja drugih strojev in naprav (6,5 odstotka).

Vzroki za poškodbe so različni, a dokaj konsistentni, saj se največ poškodb zgodi zaradi izgube nadzora nad delovno opremo. Sledijo zdrsi, spotiki in padci, na tretjem mestu pa je bil vzrok za poškodbo padec predmeta na delavca. Med pogoste "krivce" prideta še gibanje delavcev z obremenitvijo in brez obremenitve.

Najbolj so bili na udaru prsti rok (28,3 odstotka vseh poškodb). Precej manj je poškodb nog, kolen in kolkov (12,6 odstotka) nato pa so na tretjem mestu ponovno poškodbe rok oz. natančneje poškodbe zapestja, hrbtišča roke in dlani (10 odstotkov).
Ob vsem tem pa na inšpektoratu opozarjajo na še vedno nizko raven varnostne kulture tako delavcev kot delodajalcev, ki se kaže v podcenjevanju nevarnosti, precenjevanju sposobnosti, nepazljivosti, slabem nadzor izkušenejših delavcev, slabe ali pa sploh neuporabe varnostne opreme in še kar nekaj drugih slabih navadah.

Število smrtnih žrtev lani nadpovprečno
Najbolj črn del statistike so na žalost vedno tudi smrtni primeri nezgod. Teh je bilo lani 23, kar je nekoliko nad 17-letnim povprečjem, ki znaša 21. A inšpektorat je raziskal le 14 teh primerov, saj so se zgodili bodisi v tujini bodisi so bile smrti posledica uporabe strelnega orožja nad zaposlenim.

Za zaposlene so bile, sodeč po poročilu, usodne predvsem prometne nesreče, saj so predstavljale skoraj tretjino vseh smrtnih primerov oz. sedem izmed 23. V štirih primerih so bile za delavce usodni padci z višine, v treh primerih pa so zaposlene ubili padci predmetov nanje.

Dve smrti je povzročilo tudi nasilje na delovnem mestu, in sicer napad s strelnim orožjem, kar zaradi rasti postaja skrb vzbujajoči dejavnik tveganja, ugotavljajo inšpektorji. Dve smrti sta bili še posledica gibajočih delov delovne opreme, v preostalih primerih pa je prišlo do smrtnih nezgod zaradi odletavajočih predmetov, prevrnitve bremena, povoženja delavca z vlakom, udara električnega toka in premikajoče se gradbene mehanizacije.

Mlajši moški in moški srednjih let najbolj ogroženi
Zaposlenim v katerih dejavnostih pa se godi najslabše? Največ jih je umrlo v gradbeništvu (šest), sledi pa že policija s štirimi smrtnimi primeri (tu je treba dodati, da je število dvignila lanska prometna nesreča, v kateri so naenkrat umrli trije delavci policije). V prvo trojico se je uvrstil še kopenski promet, kar kaže na določeno stopnjo tveganja tudi pri poklicnih voznikih, ki očitno vozijo preveč utrujeni.

Kar se tiče najbolj ogroženih skupin, je bilo lansko leto najbolj smrtonosno za moške delavce, stare med 40 in 49 let, sledijo pa jim moški stari med 30 in 39 let. Skupaj ti dve skupini predstavljata kar 70 odstotkov vseh nezgod, ki so se končale s smrtnim izidom. Je pa bilo lansko leto nadpovprečno črno tudi za ženske, saj so bile med mrtvimi kar tri, medtem ko jih je od leta 2008 do leta 2014 skupaj umrlo sedem oz. 4,6 odstotka vseh.

Razdrobljena odgovornost
Poškodbe na delovnem mestu so sicer le ena plat nevarnosti, druga pa so poklicne bolezni. Na ZSSS-ju so opozorili tudi na dejstvo, da na delovnem inšpektoratu lani niso prejeli niti ene prijave poklicne bolezni, čeprav se je šest ljudi upokojilo zaradi azbestoze.

Ko smo inšpektorat povprašali o vzrokih za navedeno dejstvo, so pojasnili, da morajo delodajalci po zakonu sicer takoj prijaviti med drugim tudi vsako ugotovljeno poklicno bolezen. Je pa določitev pogojev, ob katerih se posamezne bolezni štejejo za poklicne, in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni v pristojnosti ministrstva za zdravje, določanje poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu pa je v pristojnosti ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, so zapisali.

To tudi kaže na neurejenost področja določanja poklicnih boleznih, saj ni enotnega postopka in organa, ki bi bil avtoriteta na tem področju. To pa je tudi še ena od točk, za katero na ZSSS-ju pravijo, da nanjo opozarjajo že 25 let, a se doslej ni sprejelo enotnega predpisa o poklicnih boleznih in delih, na katerih se pojavljajo, o pogojih, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, in o postopku njihovega ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja.