Pot v redovništvo se začne z nekim klicem, ki ga začutiš v sebi, ki te preseneti, pripoveduje sestra Romana, ki jo je klic presenetil, ko je prvič obiskala Brezje. "To ni tako, da bi ti nekdo to nekam napisal, ali da slišiš glas kot po radiu, ali da ti nekdo reče. Bolj je to neki čut, v sebi pa začutiš neko gotovost. In si rečeš: Aha, to je to, tukaj bom jaz srečna. In potem se res moraš vreči v to, kot v morje, in začeti plavati," pravi sestra Romana.

Njeno preizpraševanje je trajalo kar nekaj časa, saj je končala srednjo šolo in odšla na študij, potem pa je prišel klic, ki jo je vodil v skupnost frančiškank Marijinih misijonark. Kam iti? To je bilo prvo vprašanje, ki se je pojavilo ob odločitvi, da vstopi v redovniški poklic. Sestra Romana si je želela misijonske poti, zato je iskala redovniški red, ki bi ji ustrezal. "Kam iti? Saj je toliko rodov," se je spraševala. Potem pa ji je v roke knjiga Življenje redovnic med nami: "Jaz tisto hitro listam in vidim: frančiškanke, Marijine misijonarke. In sem rekla: Ma to je to, kar jaz iščem. Torej Bog mi še ta red daje … In potem sem vstopila …" se spominja. Pa vendar se njena pot ni nadaljevala čisto po njenih željah, saj si je želela delati v "misijonih", kar pa se (za zdaj) še ni zgodilo.

Sestra Romana Kocjančič je slovenskemu prostoru morda najbolj znana kot naša kolegica in sodelavka, novinarka in voditeljica oddaje Obzorja duha.

Kdo so redovnice? Se res odpovedujejo vsemu posvetnemu in živijo "v nekem drugem svetu", v katerem nimajo stika z realnostjo? Je življenje redovnic življenje "uboganja"? Kaj drži in kaj je predsodek?

Predsodek: "Redovnice morajo slepo ubogati nadrejene"

Na tem mestu že lahko navedemo prvi predsodek o redovniškem življenju, ki pravi, da redovniki in redovnice nimajo možnosti izražanja svojih želja in potreb, ampak morajo ubogati in izvajati tisto, kar jim določijo predstojniki.

"Vedno je treba stopiti v dialog," pravi sestra Romana. "Če gre za nekaj, za kar čutiš, da ne bo dobro zate, da bo slabo vplivalo na tvoje fizično ali psihično zdravje, seveda moraš to povedati," pojasni in doda, da na začetku ni bila čisto prepričana, da je delo na televiziji prava odločitev zanjo. In tovrstni pomisleki se upoštevajo. "Sicer pa ti veš, ko stopiš v ta red, da te lahko pošljejo kamor koli. Približno za eno leto vem, da bom nekje ostala, za več ne vem. Ampak, če bi me poslali v neko državo, za katero bi menila, da bi slabo vplivala na moje zdravje, lahko rečem ne. Če ne, pa moraš iti. Mi to vemo. Ko vstopiš v red, to veš. Ne moreš reči, 'meni se pa ne da iti v drugo skupnost v Celje', če za to ni tehtnega razloga. In ubogaš in greš," pravila pojasnjuje sestra Romana.

Predsodek: "Redovnice živijo od darov vernikov in od države"

Predsodek, ki ne drži, saj nekatere redovnice tudi delajo in denar tudi zaslužijo, čeprav ni običajno, da so zaposlene v javnih službah kot sestra Romana. Vendar pa drži, da posamezna redovnica ne razpolaga s svojim zaslužkom, ampak gre ta celotni skupnosti. "Me same skrbimo za svoje preživetje. Vse je skupno. Se pravi, tudi če dobiš neki prihodek, pripada skupnosti. Vsak dar pripada skupnosti in zmeraj imamo določeno eno sestro, ki to upravlja in iz tega vse živimo," pojasnjuje sestra Romana.

Vendar pa posamezna skupnost ne razpolaga z vsem, kar v letu dni "zasluži", ampak se vsi zaslužki stekajo v skupno blagajno v Rimu. Vsaka skupnost in vsaka redovnica zase naredi neke vrste letni predračun, v katerem izpostavi potrebe, kar se potem pretehta s predstojnico, ki potem v imenu skupnosti zaprosi za sredstva. Tako se sredstva porazdelijo po različnih skupnostih nekega reda po svetu, glede na potrebe. "Me ne moremo dati denarja na banko in reči, da bo to za drugo leto. Iz tega vsi živimo. Tam, kjer nimajo, tam tudi dobijo," pravi sestra Romana. "Tako da če potrebuješ nove čevlje, to poveš, poveš tudi koliko denarja bi za to potrebovala in počakaš na odobritev," pravi sestra Romana. In če ti to odobrijo, lahko sam izbereš čevlje, ki jih želiš? "Greš sam v trgovino, izbereš in kupiš. Ni omejitev," se zasmeje Romana, a dodaja, da pa ni nujno, da bodo skupnosti odobrili prav vse zapisane potrebe.

Predsodek: "Redovnice morajo dati vse svoje premoženje svojemu redu"

"Me naredimo testament pred zaobljubami, in to pripada našemu redu. Nič ne pripada meni. Vse, kar dedujem, vse, kar dobim, pripada redu in iz tega tudi danes mi živimo. Včasih so sestre morale prinesti dote, danes tega več ni, oziroma je naša dota naša izobrazba. Ko umremo, takrat se, če imaš kar koli, tisto lahko začne uporabljati. Prej ne. No, in iz tistega tudi danes živimo. Ker nimamo toliko prihodkov," pojasni sestra Romana.

Predsodek: "Duhovniki so bogati …"

"Duhovnik nima zaobljube uboštva, ki jih imamo redovnice in redovniki, in če kaj podeduje, to pripada njemu, in ko umre, pripada njegovim naslednikom iz njegove družine. Zato ima duhovnik lahko hišo in jo lahko podeduje. In ko včasih rečejo – ja, kako bogat je ta duhovnik, poglej, kak avto ima in kaj si privošči, ampak od kod denar. Je kradel? Ni. Torej mu dajo ljudje darove. Zakaj mu pa daste, če mislite, da to zanj ni dobro?" se sprašuje sestra Romana in poudarja, da je treba ločiti darove za Cerkev in darove za duhovnika. Darov za Cerkev si namreč duhovnik ne sme prisvajati, ampak gredo za vzdrževanje cerkve, kurjavo …

Predsodek: "… Katoliška cerkev pa še bogatejša in bi lahko sama skrbela za svoje redovnike in redovnice"

"Ja, to se stalno sliši, ampak od kod Cerkvi ta denar, ne vem. Meni so tudi rekli velikokrat, da me Vatikan plačuje. Nič nas ne plačuje, me se moramo same preživeti. A je Cerkev bogata? Težko bi rekla za Vatikan, ker vsak red mora dati določeno vsoto denarja za vzdrževanje te aparature. Po drugih cerkvah je tako, da moraš plačevati članarino. Katoliški cerkvi ne plačujemo članarine, pa kljub temu lahko obiskujemo obrede," pravi sestra Romana in dodaja, da mora Cerkev poskrbeti za duhovnike in zgradbe, ki jih ima, in ta denar pač dobi iz upravljanja svojega premoženja.

Predsodek: Pred nunami se je treba lepo vesti, sicer …

"Jaz imam občutek, da človek, ko me vidi, misli, 'zdaj si pa moram popraviti srajco, zdaj pa moram biti prištiman' – ne vem, kot policaj si. Potem si rečem, verjetno, če jaz vidim policaja ob cesti, tudi pogledam, koliko vozim, da je v mejah dovoljene hitrosti," razmišlja Romana.

Sestra Romana sicer pravi, da je v vsem svojem življenju v smislu odnosov drugih do nje kot redovnice doživljala le privilegije. "Kar mi včasih pa tudi ni bilo prav … da me ljudje tako spoštujejo. Vsi se lepo vedejo, nihče ni nesramen, tudi govorica ljudi je čisto drugačna," opisuje. Po drugi strani pa opaža, kako drugačen je odnos do drugih žensk, sodelavk. "Včasih mi katera reče: 'Pa zakaj tebe vedno pozdravijo, nas pa ne pozdravijo, pa smo v isti službi'?" Romani se to ne zdi prav, in pravi, da si želi, da bi spoštljiv odnos doživljali tudi drugi. "Ko sem z drugimi ženskami, vidim, da vedenje moških ni tako spoštljivo, kot je do nas," pravi.

Predsodek: "Pri nunah veljajo stroga pravila oblačenja. Nune nikoli ne oblečejo kopalk in nimajo navadnih oblačil."

Predsodek, ki ne drži. Redovnice so zaradi "praktičnosti" vedno pogosteje "v civilu". "Včasih bi tudi motil, če nekam greš v redovniških oblačilih. Ali pa če gremo na morje z otroki. Moraš biti v kopalkah. Ne moreš iti tak v vodo," pravi Romana. Tako da imajo redovnice, predvsem tiste v t. i. aktivnih redovih tudi "civilna oblačila", od kopalk do pohodniških oblačil za rekreacijo ... pač glede na potrebe dela in nalog, ki jih opravljajo.

Pravila oblačenja so bila sicer dolgo toga in so nekoliko zaostajala za razvojem oblačil, še dodaja. Obstaja sicer razlika med zaprtimi, kontemplativnejšimi redovi in aktivnimi, saj so aktivni, misijonarski rodovi manj omejujoči. Včasih so bila pravila oblačenja za vse redove enaka, zdaj pa ne. "Ne more biti sestra v vročem kraju oblečena tako, kot je tista, ki deluje na severu in Aljaski." Sicer pa ima vsak red ima svoja pravila. Romanin red prepoznamo po znamenju in prstanu in ne več izključno po belosivi uniformi, čeprav sestre v Sloveniji še nosijo naglavne pajčolane, ki so znamenje posvečenosti Bogu. "V Indiji sestre nosijo sarije, v zahodni Evropi so v civilu, ampak preprosto oblečene, v Afriki se oblačijo kot preproste ženske …" pojasnjuje Romana. Pravila oblačenja so torej zrahljana, velja pa načelo skromnosti in preprostosti, še poudari Romana.

Predsodek: "Kljub številnim dokazom in pričevanjem nune ne verjamejo, da so se v Cerkvi res dogajale hude zlorabe in slepo verjamejo omiljenim stališčem Cerkve o tej zadevi."

Kot je znano, so se v zadnjih letih razkrivale mnoge hude zlorabe, ki so se dogajale znotraj ustanov, ki jih upravlja Katoliška cerkev. Tako v preteklosti kot v zdajšnjem času. Gre za huda, kazensko pregonljiva dejanja, zlorabe otrok, zlorabe redovnic s strani duhovnikov, pa tudi zlorabe mladoletnih mater v sirotišnicah ...

"Kaj se zgodi s tabo in kakšen človek si, da dovoliš, da te nekdo zlorablja," se v primeru zlorab redovnic, ki jih zagrešijo duhovniki, sprašuje Romana. "Ali moraš biti tako ranjena oseba, da dovoliš, da se tako s tabo dela, da se pustiš zlorabiti? Je krivo okolje, iz katerega prihajajo?" se sprašuje Romana.

Posebno poglavje zlorab je zloraba otrok, ki je, kot poudari, nedopustna. "Ne moreš opravljati tega poklica in zlorabljati otrok. Ker oznanjaš Kristusovo ljubezen in potem zlorabljaš otroke? V našem poklicu je to nedopustno." pravi Romana in dodaja, da pa žal drži, da se veliko pedofilov "skriva" v skrbniških in pedagoških poklicih, kjer delo zahteva stik z otroki, torej tudi v duhovniških in redovniških.

Kaj pravi na stališče, da je Cerkev premalo storila za to, da bi tiste, ki so zlorabljali otroke, pripeljali pred sodišče, in namesto kaznovanja pogosto preprosto le umakne v drugi kraj. "Ne vem, ali pedofilu res sodba pomaga. Vprašanje je, zakaj on to dela? Mislim, da je ta problematika zelo kompleksna, da ni enega odgovora. Pred mnogimi leti so rekli, ja verjetno je bil sam zlorabljen, pa on sam to naprej dela. Zame verjetno je to oseba, ki ni sposobna stopiti v odnos z eno odraslo osebo in gre potem v odnos z enim otrokom, ker otrok je nebogljen, ampak mogoče se sploh ne zaveda, v kaj sploh gre. Pa tudi to, da uniči tega otroka za vse življenje, in to je zame nedopustno," razmišlja Romana.

Kritiko, da Cerkev problematike zlorabe otrok v okviru dejavnosti Cerkve ni vzela dovolj zares, Romana zavrača in pravi: "Tudi zato je papež zdaj ukrepal tako, da če kdor koli od predstojnikov ve, da se to dogaja in stvari ne da naprej, je on kaznovan. In sankcije so se že izvršile pri določenih ljudeh v Cerkvi."

Predsodek: "Nune so zlobne sestre, ki tepejo otroke v sirotišnicah in šolah"

Sestra Romana ne zanika, da so nekateri pripadniki Cerkve zlorabljali svojo moč v ustanovah, ki so skrbele za osirotele otroke in nudile zatočišče mladoletnim materam. "To je zastrašujoče. Kaj vse se je slišalo o dogajanju v sirotišnicah v preteklosti. Si rečeš, pa saj to ne more biti res, kar se je dogajalo na severu Evrope v teh sirotišnicah … Da en ubogi otrok ... ali pa da so mladoletnim materam otroke vzeli, pa maltretirali te matere," je zgrožena sestra Romana. "Mislim, da ljudi, ki so to počeli, ne moreš imeti za redovnice, duhovnike ali kar koli posvečenega … Ta dejanja so daleč od Kristusa. Si v sodelovanju s hudičem. Ne oznanjaš Boga. Nisi od Boga poslan. To je zlo. Kar delaš, to … to delaš v imenu zla," z žalostjo v glasu pove sestra Romana.

Predsodek: "Nune naj ne bi smele poučevati otrok, nimajo svoje družine in zato nimajo pojma o tem, kako otroke vzgajati."

Predsodek, s katerim se sestra Romana ne strinja. Prepričana je, da sestre lahko vzgajajo otroke, ne morejo pa nadomestiti staršev. "Starši velikokrat pričakujejo, da bosta šola in pa verouk nadomestila to, kar morajo oni dati otroku. Ti si mu le vzgojitelj, ti lahko izobražuješ, vzgajaš za določene vrednote, ampak starši so pa res prvi, ki jih pripravljajo za življenje.

Predsodek: "Misijonarji in misijonarke v tujih deželah vsiljujejo vero ljudem, ki zaradi težkih razmer, v katerih živijo, nimajo druge izbire, kot da to vero sprejmejo."

Sestra Romana potrdi, da je ta predsodek v preteklosti veljal in da je za odhod v misijone pred koncilom leta 1962 veljala takšna drža. A se hkrati sprašuje, ali so ljudje, ki so bili na tak način, "nasilno" pokristjanjeni, resnično postali verujoči. Zato pravi, da gredo danes misijonarji k ljudem predvsem zato, da pomagajo in se sami učijo. "Tudi jaz tukaj na televiziji se ogromno od vseh vas naučim. Kaj pomeni biti dober, kaj pomeni živeti za drugega, dati življenje za drugega, za določen projekt, da drugim delamo dobro." Tako pravi, da tudi za redovnice, ki gredo v misijone, ni prvo, da vsi, s katerimi so v stiku, postanejo, kristjani. "Če je nekdo lačen, mu moraš najprej dati hrano in ga naučiti, da sam poskrbi zase. To je prvo, kar delamo misijonarji danes. Potem šele, če želi, če ga navdušiš za vero in želi biti kristjan, lahko to postane … ali pa ostane svoje vere." Kot poudari, redovnice misijonarke pomagajo vsem. "Ko smo šle po vojni v Bosno, so se vsi čudili, in spraševali: Kako pa to, da če ste katoličani, dajete tudi Srbom, pa dajete muslimanom? Me smo tukaj za vse ljudi. Pri Bogu ni razlik. Nisi musliman, nisi kristjan … vsi smo enaki, vsi smo Kristusovi. On je umrl za vse," svoje prepričanje izrazi Romana.

Predsodek: "Nune nimajo svojega mnenja. Poslušno sledijo po navadi moškemu duhovniku, ki jih vodi."

Tudi ta predsodek ne drži, pravi Romana, saj je iskanje znanja odvisno od vsake posameznice. Od redovnice je odvisno, koliko bere in česa se uči in nauči iz stikov z ljudmi. "Ne verjamem, da bi mlade redovnice danes le ubogale in sledile nekomu. Vsaka ima svoje mnenje, ker se tako oblikujemo kot osebe," je prepričana. "Od vsake posameznice je odvisno, koliko je pripravljena služiti, biti suženj, a mislim, da to ni vezano na redovni poklic, ampak na samo osebo. Ali je služkinja ali pa odrasla samostojna oseba. Ki si sama vzpostavlja odnose," je prepričana.

Predsodek: "Nune nimajo pojma, kaj se dogaja v svetu. Ne zanima jih nič zunaj samostana in vere."

Tudi ta predsodek sestra Romana zavrača in poudarja, da izobraževanje in informiranje zahteva že misijonski poklic, saj moraš vedeti, kam greš, kaj se tam dogaja in zakaj. "Že to nam narekuje, da moraš stalno spremljati, kakšen je politični položaj, kaj se dogaja v družbi. Tudi v pogovoru z ljudmi, s katerimi se srečuješ, moraš imeti mnenje. In če veš, da veliko žensk zdaj bere to in to knjigo, potem je dobro, da jo tudi ti prebereš in da veš, o čem piše v tej knjigi. Če ne, ne moreš imeti svojega mnenja," pojasni in dodaja, da je tudi tovrstno izobraževanje odvisno od vsake posameznice. "Mene že služba prisili, da moram slediti dogajanju v družbi. Pa tudi takšne prijatelje imam, da ko vidim, koliko berejo, koliko sledijo dogajanju v svetu, mi je to v izziv, ko se pogovarjamo. Torej moram tudi jaz prebrati ali si pogledati stvari ..."

Torej imajo tudi redovnice prijatelje, ki niso člani skupnosti, s katerimi se dobivajo na kavi. "Seveda. Moraš živeti v tem svetu, če ne nisi Kristusov misijonar."

Predsodek: "Redovnice imajo "rezerviran", vzvišen odnos do drugih ljudi."

Odnos ali do moškega ali do ženske je kot odnos do vsakega človeka. "Meni je pomembno, da človeka spoštujem, mu dam neko dostojanstvo, da ima neko svobodo ob meni in da ga imam rada. Gotovo so ti eni ljudje bližje, drugi pa so ti bolj oddaljeni ... V tej redovniški drži naj bi postajal čim bolj podoben Kristusu. Tudi Kristus je imel apostola Janeza zelo rad, mu je bil zelo blizu … tudi tako me sklepamo prijateljstva. Imaš prijatelje, se družiš z njimi. Verjetno so ti bolj simpatični ljudje, ki imajo tiste vrednote, za katere se sam trudiš, pa ne glede na to, ali je to moški ali ženska," razmišlja Romana.

Predsodek: Ljubezen, partnerstvo, spolnost?

"Ko se odločiš za redovništvo, se odločiš, da boš živel v čistosti, kar pomeni, da kot redovnica ne boš imela družine, ne boš se poročila in da boš živela v skupnosti s samimi ženskami," pove sestra Romana in poudari, da je proces odločanja za redovništvo dolg in da se za končne zaobljube odločiš šele po približno desetih letih življenja v skupnosti.

Pa vendar. Ljubezen? "Lahko ti je nekdo bolj simpatičen, ampak tako kot na začetku redovniškega življenja se moraš vedno znova odločati in si reči: Ta način življenja zahteva to in temu se moram jaz podrediti, če hočem živeti to življenje. Ne morem torej živeti in tako in tako. Ne morem imeti moža, ne morem biti poročena," pojasni sestra Romana.

Predsodek: "Nune so prepričane, da je tisti, ki ne veruje, manj vreden kot tisti, ki veruje."

Pri tem predsodku se sestra Romana začudi in pravi: "Ampak vsak človek veruje. Vsak človek, ki živi, ima vero, vero v življenje, vero v nekaj, kar mu daje moč, da iz dneva v dan živi, ker če ne, si vzame življenje. Tudi upanje mu nekaj daje. Lahko si to katoličan, če ti katoliška vera pomaga, da si ti s tem boljši človek, da ti je v oporo. Ampak vsak človek je veren. Tudi ateist je veren človek".

Predsodek: "Moja vera je pomembnejša, pravilnejša kot tvoja vera."

"To pa težko rečem, ker s tem izključuješ drugega. Zame je vsak človek pomemben in ga spoštujem s tem, kar je. Ne morem reči, da je moja vera boljša ali pa slabša. Če bi bila jaz nekje drugje rojena, drugje vzgojena, bi bila mogoče nevemkakšne vere," še doda Romana.