Barve

Vas blizu ganske prestolnice Akre je bila ob našem prihodu potopljena globoko v mrak. V Barbarinem naselju nam je neznani obraz voščil dober večer in njegov nasmeh je zarezal skozi noč. Naslednjega dne se je kot običajno v deževnem obdobju utrgal oblak in voda je razmehčala poti v blatne struge. Lilo je dva dni in ujeti smo čakali v sobi. Potem je prišla nedelja, tretji dan, ko smo pod vročim soncem prvič zagledali barve Afrike: opečnato prst, oranžne strelicije, zelene bananovce, rumene papaje. Barvita idila je imela svoj negativ: na valovih Atlantika so poplesavale črne vrečke in peščena plaža je bila prekrita z odvrženo plastiko vseh barv in oblik.

Vaščani so se dopoldne oblekli za nedeljsko mašo. Ženske v dolga krila z vzorci afriškega batika, moški v ohlapne bele srajce in otroci v najboljše, kar so imeli. Mimo šole brez strehe in zidov smo se v gosjem redu odpravili po rdečkasti poti, okoli nas zelenje in nad nami modro nebo brez meja.

Zvoki

Binkoštna cerkev je bila preprosta in zračna, s primesjo afriške duhovnosti. Nobenih znamenj, na prostoru za oltar lesena miza in na njej vaza s plastičnim cvetjem. Okoli mize je sedelo pet ljudi, na desnih klopeh v »glavni ladji« ženske in na levih moški. Ob vhodu sta na kosu tkanine mirno spala otroka, drugi so radovedno krožili okoli prišlekov. Pridigarja sta vstala.

Prvi je spregovoril v narečju, drugi je prevajal v uradni jezik, angleščino. Goreče sta pozivala k čaščenju Gospoda in obljubljala njegovo pomoč. Ritem besed je postajal vse hitrejši, zamaknjenost vse večja. Nenadoma so ženske popadale na kolena in sklonjene izrekale svojo molitev. In potem, kot da se je zjasnilo tudi v cerkvi, so roke zaploskale, tamburini zazveneli, boki zanihali, pesem je preplavila prostor in harmonija svet.

Popoldne smo posedali na slamnatih stolih in poslušali hilife. Atlantske vode streljaj daleč so zamolklo prelivale obalo in v sosednji hiši je že tretji dan neutolažljivo jokal otrok.

Lepi ljudje

Hodila je po stezi, ki je tekla vzporedno s cesto, in njena drža je spominjala na ebenovinaste kipce s tržnice v Akri. Na glavi je nosila pleteno košaro, ki jo je podpirala z desnico, levico je imela oprto ob bok. Premikala se je mehko, z usklajenim gibanjem nog in bokov, medtem ko je bil njen život zravnan in skorajda negiben. Ob srečanju se nam je bežno nasmehnila in zagledali smo se v njen sijoči obraz. Ganci so lepi ljudje in lepota je tržno blago. Recimo, da ji je ime Alysa. Stara je devetnajst let, kaže jih manj. Živi v sobi obskurnega hotela ob morju skupaj s šestdesetletnikom s Floride, ki bi jo rad odpeljal v Ameriko, a ne dobi vizuma.

In recimo, da mu je ime Enam. Star je petindvajset let, s telesom, ki pleni poglede. Sprehaja se po plaži z mišičastim torzom in mobilnikom v roki ter išče turistke. Za eno noč, za več noči, v najboljšem primeru za poroko. Zakon z belko je v Gani zaželena naložba.

Revščina

Na obali nismo bili dolgo sami – otroci so pritekli žeodkod in nas brez sramu opazovali. V majčkah nedoločljive barve, strganih hlačah in bosi. »Kaj se najraje igrate?« smo bili radovedni. »Nogomet, ampak nimamo žoge«. Naslednjega dne smo jim na tržnici v Akri kupili plastično kitajsko žogo, edino, ki so jo imeli. Čez dva dni so jo med igro preluknjali. Razmišljali smo: naj jim prinesemo novo ali naj jim damo denar zanjo? Morda bi bilo bolje, da jim kupimo čevlje, majčke, hlače ali zvezke. Kaj pa, če vse to? Ali nič od tega? Na koncu smo jim dali denar, verjetno najslabše, kar smo lahko naredili. Iluzije so se razpršile in počutili smo se natančno to, kar smo bili – vsega siti turisti iz Evrope.

Revščina v Gani je vidna in nevidna. Vidne so koče iz blata, pokrite s slamo ali aluminijastimi ploščami, raztrgano perilo, ki se suši na plotovih, šole brez stolov in miz, otroci s trebuščki, napihnjenimi od nasitljivega fufuja, in mladi moški, ki brez dela postopajo okoli. A bolj kot vidna boli nevidna revščina – ljudje so oropani možnosti, da se v življenju uresničijo po svojih željah in sposobnostih. Tako bo mali David iz Langme, ki v pesek na obali z leseno palčko vrisuje čudovite podobe, postal ribič, kot večina otrok iz vasi. Morda celo voznik taksija ali tro troja, če je bil rojen pod srečno zvezdo. Kjer je revščina, ljudje namreč sanjajo kruh.