Prostovoljni bolničarji območnega združenja Rdečega križa Koper že od začetka epidemije sodelujejo v številnih dejavnostih na južnem Primorskem, od Kopra, Ankarana do Izole in Pirana. Opravljen imajo 70-urni tečaj za prostovoljne bolničarje, nekateri so še dodatno opremljeni z izkušnjami. Od 11. marca, ko je bila v Sloveniji razglašena epidemija, do 14. aprila 2020 so na mejnem prehodu Škofije merili temperaturo vsakomur, ki je vstopil v državo. "Delali smo v treh izmenah, po dva v izmeni, sedem dni v tednu," se spominja Matjaž Poniž, strokovni sodelavec Rdečega križa za ukrepanje ob nesrečah.

Hitro vzpostavljena mednarodna mreža prostovoljcev

Ker so bile v prvem valu epidemije državne meje zaprte, se je na območju Istre, razdeljene med Slovenijo, Italijo in Hrvaško, nemudoma pojavila potreba po čezmejnem sodelovanju prostovoljcev. "Tudi družine na tem območju so razdeljene na vse tri države. Pokazala se je potreba po dostavi zdravil in ortopedskih pripomočkov, higienskih in osnovnih življenjskih potrebščin."

Prav zaradi nastale stiske so slovenski prostovoljci skupaj s kolegi z Rdečega križa v Trstu in Rdečega križa v Bujah vzpostavili mednarodno verigo prostovoljcev, ki so pomagali razdeljenim družinam. Nekatere družine, ki živijo v Italiji ali Sloveniji, imajo svoje stare starše in starše na Hrvaškem ali obratno. S kolegi iz Buj in Trsta je prostovoljcem RKS-ja uspelo premostiti zaprte državne in občinske meje.

"V času epidemije smo imeli več kot 170 dostav zdravil in s tem oskrbeli več kot 620 uporabnikov z najnujnejšimi potrebščinami. Prostovoljci iz treh držav smo si na dveh državnih mejah predajali recepte, naročila, zdravila, pripomočke in sanitetni material, ki smo jih dostavili končnim uporabnikom vsak v svoji državi. Veriga je dejavna še danes," pojasni Poniž.

Pomoč pri osnovni negi bolnikov v izolski bolnišnici

Prišel je drugi val epidemije, ki je najbolj obremenil bolnišnice in prizadel domove starejših občanov. "Novembra 2020 smo prvič začeli sodelovati s Splošno bolnico Izola," se spominja Poniž. Bolničarji in prostovoljci iz vseh obalnih območnih združenj Rdečega križa so na vhodu v bolnišnico bolnikom merili temperaturo, jih pospremili, usmerjali in nudili koristne informacije.

Na covidnem oddelku so bili bolničarji v pomoč zdravstvenemu osebju. "Seveda na ta izziv nismo bili povsem pripravljeni, saj v našem osnovnem izobraževalnem programu zdravstvene nege ni bilo. Učili so se sproti pod budnim očesom zdravstvenega osebja. Obolelim na tem oddelku smo pomagali pri hranjenju, osnovni negi, umivanju, obračanju, hidriranju, največkrat pri popravljanju kisikove maske, saj je ta zaradi obračanja drsela z ustno-nosnega predela in ni služila svojemu namenu. Seveda je bilo vse delo bolničarjev vedno opravljeno pod strogim nadzorom zdravstvenih delavcev," pojasnjuje Poniž.

Po vsem, kar so videli, zdaj drugače sprejemajo starost ali smrt

Decembra 2020 so prostovoljci koprskega območnega združenja RKS-ja ponudili pomoč tudi Domu starejših občanov Izola. Prek elektronskih naprav so pomagali vzpostavljati stike varovancev z njihovimi svojci. "Dokler je bilo mogoče, so varovance pospremili na dvorišče in jim kratili čas na različne načine – tudi z branjem knjig."

Nekaj prostovoljcev je bilo navzočih tudi na covidnem oddelku v rdeči coni. Rdeča cona je bila postavljena v Pacugu in torej odmaknjena od samega doma starejših, s čimer jim je uspelo zamejiti širjenje virusa. Prostovoljci, ki so pomagali zdravstvenemu osebju, so se prav tam prvič srečali s smrtjo. "Šlo je za težke trenutke, ki so marsikomu pustili globok pečat. Po vsem, kar so videli in doživeli tam, zdaj drugače, mogoče celo malo lažje sprejemajo starost in smrt. Marsikomu so spremenili razmišljanje o življenju, minljivosti, predvsem pa o samem virusu in epidemiji."

V domu starejših občanov v Izoli so bolničarji in bolničarke Rdečega križa opravili več kot 850 ur prostovoljnega dela. "Razumeti je treba, da so to "čisto navadni" ljudje, ki imajo poleg svojih služb še otroke, starše in sorodnike, za katere morajo skrbeti. Imajo tudi kakšne druge obveznosti in velikokrat je potrebno veliko usklajevanja, da vse stvari spravijo na svoje mesto," njihov trud opiše Poniž. Toda varovanci doma za ostarele so jih bili veseli, prav tako je bilo prostovoljcev veselo osebje, ki je bilo vsaj malo razbremenjeno.

"Številni starejši se spopadajo z osamljenostjo, prepuščeni so sami sebi"

Tudi prostovoljci Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana skrbijo predvsem za oporo starejšim. A z epidemijo se je marsikaj spremenilo. Prostovoljci so pred tem obiskovali starostnike na domu, se z njimi enkrat ali dvakrat tedensko družili, hodili na sprehode, z njimi igrali družabne igre, brali knjige, reševali križanke in izvajali vaje za krepitev spomina.

Ko je obveljal ukrep omejevanja socialnih stikov, prostovoljci starejših niso mogli več obiskovati. Zato je Zavod za oskrbo na domu v sodelovanju Mestno občino Ljubljana razvil družabništvo po telefonu. "Telefonsko linijo smo vzpostavili kmalu po uradni razglasitvi epidemije, 20. marca 2020," pojasni Amir Crnojević, vodja programa organiziranega prostovoljstva na zavodu. Starejši so tako vsaj po telefonu ostali v stiku s svojimi družabniki.

"Ohraniti moč in stabilnost v teh kaotičnih časih je umetnost in predstavlja izziv vsem nam, še posebej pa starejšim, ki so ranljiva družbena skupina. Veliko starejših nima vedno možnosti pravočasno priti do pravih informacij, ne vedo, kam ali na koga se obrniti po pomoč ipd. Epidemija je te vrzeli še poglobila. Številni starejši se spopadajo z osamljenostjo, veliko je takih, ki so pozabljeni od vseh, prepuščeni sami sebi. Nemalokrat je naš zavod njihov edini stik z zunanjim svetom," žalostno situacijo opisuje Crnojević.

In kako je z osebnimi stiki med prostovoljci in starostniki v tem trenutku? Osebne stike so na zavodu omogočili takoj, ko so razmere to dopuščale oz. ko je vlada z odlokom dopustila socialne stike. "V tem trenutku druženja znova niso dovoljena in spet vse poteka prek telefona. Vsi, tako starejši kot tudi prostovoljci, nam sporočajo, da pogrešajo osebne stike in da si želijo, da bi se razmere kmalu izboljšale, da se bodo lahko spet obiskovali. Naši uporabniki, ki so vključeni tudi v program organiziranega prostovoljstva, so zelo osamljeni in jim družba prostovoljcev veliko pomeni, zato težko razumejo, zakaj je enkrat druženje dovoljeno, spet drugič ne," še sklene Crnojević.