Da je slovensko zdravstvo trenutno na samem robu svojih zmogljivosti, saj po več kot letu in pol konstantnega boja z epidemijo novega koronavirusa kronično primanjkuje kadra, govorimo že nekaj tednov. Pred dobrim tednom dni je minister za zdravje Janez Poklukar javno pozval vse, ki lahko pomagajo, da to storijo. Posebno dober odziv je med študenti medicinskih in zdravstvenih fakultet. Ti so samoiniciativno in množično na pomoč svojim prihodnjim sodelavcem priskočili že na samem začetku zaostrovanja razmer, ko je bilo najhuje v domovih za starejše.

S skupno akcijo sta se namreč povezali Zveza študentov medicine Slovenije, ki vključuje društvi iz Ljubljane in iz Maribora, ter Sekcija študentov zdravstvene nege in babištva, ki predstavlja študente zdravstvene nege vseh zdravstvenih fakultet in deluje pod okriljem Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije. V bazi študentov, ki jih obveščajo o potrebah v zdravstvenem sektorju, imajo 1100 študentov medicine in 700 študentov zdravstvene nege.

Žiga Metelko, predsednik Sekcije študentov zdravstvene nege in babištva, in Boris Podobnik, predsednik Zveze študentov medicine Slovenije, opišeta, da je bila ob začetku svetovne pandemije, ko je ves svet obstal, v javnost pa so prihajali posnetki bolnikov, ki se borijo za vsak naslednji vdih, ter izmučenega zdravstvenega kadra, ki se v polni zaščitni opremi sproti spoznava z neznano boleznijo, želja po pomoči altruizem. "Timsko delo je v zdravstvu edini način, ki res pomaga in je razlog za to, da bolnik pride z zdravljenja s pozitivnim izidom. Drug brez drugega ne moremo. Z odpravami v covidnem času smo verjetno prvič študenti medicine in zdravstvene nege sodelovali na tak način in v takšni meri," pove Žiga Metelko.

To je bil čas, ko smo v medijih zaskrbljeno šteli domove za starejše, kjer se je razširila okužba. Starejše novi koronavirus prizadene močneje in med njimi je največje število smrtnih žrtev. Kadrovska podhranjenost domov za starejše traja že leta. Ko so čez noč uvedli stroge zaščitne ukrepe, zaposleni se niso smeli mešati med seboj, vsi zunanji obiski so bili prepovedni, pa je kadrovski manko postal skoraj nevzdržen. Takrat so študenti različnih zdravstvenih smeri organizirali t. i. odprave študentov, ki so popolnoma prostovoljno odšle delat v različne socialne zavode in domove za starejše, tam bivale in delale 10 do 14 dni, nato pa je pred odhodom domov sledila še sedemdnevna obvezna preventivna karantena in testiranje. Bili so torej popolnoma odrezani od domačega okolja in so se v DSO-jih vključili v delovni proces ter sodelovali pri pomoči pri osebni higieni, hranjenju, razdeljevanju terapije.

Študente ves čas obveščajo, kje iščejo dodatno pomoč

Ob tem se je začela organizirati tudi baza študentov, ki živi še zdaj, in sicer študentov vseh študijskih smeri, ki načelno delajo v kliničnem okolju z bolniki. "Na naslove iz te baze smo ob informacijah o odpravah pošiljali tudi druge prošnje za pomoč, ki smo jih dobivali iz bolnišnic UKC-jev, zdravstvenih domov. To je preraslo v obveščanje na nekaj dni v pregledni tabeli, kje in koliko ljudi se potrebuje v kakšni zdravstveni ustanovi," pojasni Boris Podobnik. Tako so študentje ves čas obveščeni, kam naj se obrnejo, če želijo v določenem obdobju pomagati v obliki študentskega dela. V zadnjih tednih so se povezali še z Zdravniško zbornico Slovenije, ki sodeluje s koordinatorji po bolnišnicah, da imajo ti na voljo pregled razpoložljivosti vseh, ki bi se odzvali prošnji za pomoč ‒ ob študentih in dijakih so to tudi upokojeni zdravniki, koncesionarji, zasebniki, zdravniki dentalne medicine, zdravstveno osebje pri zasebnikih.

In kakšno delo opravljajo študentje? V DSO-jih so se vključili v nego starostnikov, v ostalih zdravstvenih zavodih pa delajo vse od merjenja temperature in opravljanja prijav na vhodu, študenti medicine na oddelkih sprejemajo bolnike, sodelujejo v klicnih centrih, ki so bili ljudem na voljo za informacije o ukrepih in drugih stvareh, povezanih z epidemijo, delajo na NIJZ-ju, kjer so del epidemioloških služb in pomagajo pri klicanju stikov, naročanju na PCR-teste, izvajajo hitre antigenske teste, PCR-testiranja. Veliko večino del torej, ki se jih lahko naučijo pod mentorstvom. "Veliko je odvisno tudi od tega, kakšno predznanje ima študent – ali je opravil že prej zdravstveno šolo, kateri letnik študija je, ali je absolvent. Študentje zdravstvene nege so bili vključeni v komplet izvajanje zdravstvene nege vseh 14 temeljnih življenjskih aktivnosti," našteje Metelko.

Dobili so vpogled v zdravstveno nego

Delajo pa tudi v oddelkih intenzivne terapije, kjer so izkušnje še posebej pretresljive. "Težko je gledati te ljudi, ki niso vedeli, kaj jih lahko čaka. Dokler te ne doleti, se ne zavedaš, kakšna bolezen je in kakšno je stanje v bolnišnicah," je v pogovoru za Radio Slovenija opisala študentka zadnjega letnika ljubljanske medicinske fakultete Ana Filipič, ki dela na Kliniki Golnik. "Čeprav me je bilo na začetku malo strah, ali bom sploh znala pomagati, so izkušnje z bolniki večinoma pozitivne, zelo so hvaležni in nam to večkrat povejo. Med zdravstvenim osebjem je videti izgorelost, utrujenost, včasih tudi malo jeze zaradi situacije, nad ljudmi, ki ne upoštevajo priporočil, ampak vedno se najde tudi razlog za smeh in dobro voljo ... Zelo lepo so nas sprejeli v zdravstveni tim in so nas pripravljeni učiti," je poudarila.

Bodoča zdravnica je s tem delom spoznala tudi, kako težko je delo medicinskih sester ‒ tako fizično kot psihično. Prav to sta poudarila tudi naša sogovornika. "Študenti medicine nimamo toliko stika s takšnimi delovnimi nalogami, kot smo jih opravljali v domovih za starejše, kjer smo nudili predvsem nego stanovalcem. Ko sem se pogovarjal s kolegi, so bili vsi mnenja, da je bila to zelo pomembna izkušnja, ki jim bo pomagala tudi po tem, ko bodo že zdravniki in ne bodo opravljali tega dela, a bodo bolje razumeli, kakšne zadolžitve imajo kolegi iz zdravstvene nege, s katerimi na oddelku delujemo kot tim. Da to delo ni preprosto. Pogosto so rekli, da bi bilo fino, da bi se s tem srečali tudi v sklopu študija," pove predsednik Zveze študentov medicine Slovenije Boris Podobnik.

Počasen odziv fakultet, veliko je bilo odvisno od individualnih odgovorov

Sorodna novica Študenti so se v velikem številu odzvali prošnji za pomoč v zdravstvenih zavodih

Kako pa so se na samoiniciativnost in zavzetost svojih študentov za pomoč na terenu odzvale same fakultete? Če so se vaje za kratek čas zaustavile, pa so se predavanja preselila na splet in so potekala tudi v tem času. Tako so morali prostovoljci, ki so se za čas trajanja odprave preselili v okolje DSO-jev, hkrati ob delu prisostvovali tudi pri študiju na daljavo. "Odvisno seveda od smeri in letnika študija, nekateri so imeli več predavanj, drugi manj, zato so se med sabo dogovarjali, kdaj ima kdo študijske obveznosti in kdaj bo kdo delal," opiše Podobnik in oba z Žigo Metelkom poudarita, da je bilo vse prepuščeno individualnim dogovorom med študentom in nosilcem posameznega predmeta.

Na medicinskih fakultetah so opravljeno delo študentom zapisali v indekse kot dodatno pridobljeno kompetenco, medtem ko zdravstvene fakultete priznavanja prostovoljnega in študentskega dela nimajo enotno urejenega. Metelko zato poziva vseh osem fakultet, da uvedejo enoten obrazec, da se študentom smiselno in na enak način priznavajo kompetence, ki jih pridobivajo z opravljanjem prostovoljnega ali študentskega dela v tem času epidemije. "Študij je namreč organiziran po evropski direktivi in bi to bilo izvedljivo, bi se pa morale vse fakultete med sabo dogovoriti za neko enotno formulo. Zdaj namreč slišimo, da to vsaka fakulteta počne po svoje in potem na primer študentje fakultete iz Novega mesta rečejo, da so kolegom v Ljubljani nekaj priznali, njim pa ne ali obratno."

Odskočna deska za poznejšo zaposlitev

Ne glede na okorno odzivanje matičnih fakultet na spremenjeno resničnost epidemije pa študentje, ki so v teh časih ponudili pomoč, opisujejo tudi tkanje vezi z ekipami, katerih del so začasno postali. Študenta medicine, ki sta delala v enem od DSO-jev, sta po pripovedovanju Borisa Podobnika nato tudi študijske vaje opravljala tam, saj so se zelo povezali z domskim zdravnikom in medicinskimi sestrami. Žiga Metelko pa poudari, da je študentsko delo v kliničnem okolju lahko tudi odskočna deska za poznejšo zaposlitev.

Kako bo torej epidemija vplivala na te generacije študentov zdravstvenih smeri? "Čas epidemije je prinesel nekaj prednosti pri pridobivanju dodatnih kompetenc, vpogled smo dobili tudi v delo drugih članov zdravstvenih ekip. A hkrati smo nekaj vaj morali opravljati po spletu na daljavo in nekatere kompetence se na ta način težko pridobijo. Zelo pomembno se mi zdi, da se v prihodnje vsaj ta praktični del izobraževanja ohranja v živo. Kar se je izpustilo, ko so se zaprle fakultete, se bo pri teh generacijah zelo težko nadomestilo," razmišlja bodoči zdravnik Podobnik.

Tudi Metelko, ki je tik pred magistrsko nalogo na ljubljanski zdravstveni fakulteti, enako ugotavlja, da je znanje, pri katerem je pomemben stik z ljudmi, treba pridobivati v živo: "Prav tako upam, da smo se študentje zdravstvene nege naučili, da smo pomembna stroka v skrbi za bolnike. Da moramo za to imeti široko znanje, da ni naše delo le zamenjava plenice, ampak da ob tem opazujemo tudi morebitne spremembe pri bolniku, saj s tem preprečimo marsikateri zaplet."

Bojazen, kako se bo nezaupanje v znanost preneslo v prihodnost

Skupno delo njihovih študentskih združenj pa se tudi v četrtem valu še nadaljuje. "Na srečo domovi za starejše niso več v takšnih težavah," se strinjata, zato je trenutno njihova glavna vloga informiranje in motiviranje študentov. Tudi bojazni glede okužb je med študenti vse manj: "Prvi val je bil popolnoma drugačen, kot vsi naslednji. Midva sva se z vsakim, ki se je odločil za odpravo – vse skupaj jih je bilo okoli 160 – pogovorila. Imeli smo tudi polurne pogovore in razreševali morebitne dileme. Študenti so bivali vsak v svoji sobi in so striktno upoštevali, da se niso družili ter ves čas nosili zaščitne maske. Ni jih skrbelo, da bi zboleli, temveč predvsem, da bi imeli možnost ostati v karanteni, da ne bi morebitne okužbe prenesli v domače okolje."

Zdaj o preprečevanju prenosa okužb vemo še več, predvsem pa je na voljo dovolj zaščitnih mask in možnost cepljenja. Bojazni študentov so se torej iz sedanjosti prenesle na prihodnost, ali kot je za Radio Slovenija poudarila študentka medicine in prostovoljk Ana Filipič: "Skrbi me, kako bom opravljala svoje delo zdravnice, če ljudje ne bodo zaupali zdravnikom in v znanost."