Po besedah Iztoka Ivančiča, predsednika društva DOOR, je že v osnovi zelo težko dobiti podatke, kolikšen delež skrbništva otrok dobijo očetje in je o tem npr. mogoče sklepati zgolj posredno, prek podatkov ministrstva za delo. Ti namreč razkrivajo, da so od 66.641 plačanih preživnin očetje zavezanci za plačevanje v 58.393 primerih, matere pa v 6.616 primerih.

Za točno analizo, kako je skrbništvo v posameznih primerih dodeljeno, bi bilo tako treba pogledati posamezne sodne odločbe in odločitve v njih, so nam pojasnili na vrhovnem sodišču, saj posebne sodne statistike na temo dodeljevanja starševstva ne vodijo (str. 85).

Ni preprostega odgovora
Na uradu varuha človekovih pravic so se tega podviga, prav zaradi očitkov o privilegiranem obravnavanju mater, v omejenem obsegu lotili lani. V pregled so vzeli 147 od 989 odločb oddelka za družinsko sodstvo ljubljanskega okrožnega sodišča iz leta 2014 in iz njih ustvarili dva vzorca – "splošnega in "konfliktnega" (več podatkov je na voljo na priloženi povezavi).

Iz njihovih ugotovitev splošnega vzorca izhaja, da se starši v veliki večini primerov o starševstvu dogovorijo sami in sodišče le v petih odstotkih primerov odloči namesto njih. Pri bolj "konfliktnem" vzorcu pa je sodišče moralo odločiti v 31 odstotkih primerov.

Vseeno, od vseh pregledanih spisov (147) so očetje dali le 28 zahtevkov (manj kot petina), da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo njim (eden je pozneje umaknil zahtevek), v 23 primerih od teh pa je med starši prišlo do spora glede varstva in vzgoje. Od teh je v osmih primerih sodišče otroka določilo očetu, v dveh primerih je s sodno poravnavo otroka prav tako dobil oče, v dveh primerih je odločila sodba, ko je bil otrok zaupan enkrat materi in enkrat očetu, v enem primeru pa je sodba vsakemu od staršev zaupala enega otroka, s čimer je v celoti ugodilo očetovemu zahtevku.

V končnem izkupičku je bilo varstvo otrok sicer res veliko večkrat zaupano materam, precej je tudi skupnega skrbništva, a je res, da so očetje precej manjkrat tudi zahtevali izključno skrbništvo. Prav tako je vzorec dokaj majhen in ne da dejanskega vpogleda, vseeno pa pokaže, da so zadeve pri dodeljevanju skrbništva velikokrat zapletene.

Z očitki o pristranskosti vztrajajo
A v DOOR-u so vseeno prepričani, da se jim na sodiščih dela krivica in da je očetovstvo še vedno neuravnoteženo dodeljeno oz. daleč od polovice, kolikor bi moralo biti, da bi odpadel dvom o nepristranskosti sodišč, je pojasnil Ivančič. "Dodelitev je narejena tako zato, ne ker bi bila v korist otroka, ampak ker ženske tako hočejo. Zakon bi moral ščititi predvsem otroka, in ne ženske," je prepričan.

S tem se je navezal na izjavo sodnice Irme Kirin v Polnočnem klubu, da skupno starševstvo pri nas, v nasprotju s tujino, ni pravilo in je mogoče le ob strinjanju obeh staršev. "In žal opažamo, da se matere s tem ne strinjajo rade," je poudarila. In to je njihov osnovni cilj, sprememba zakonodaje na tem področju, je zatrdil Ivančič.

"V našem društvu se zavzemamo za to, da bi otroci tudi po ločitvi imeli uravnotežene stike. Kako pridemo do tega, se lahko pogovarjamo, a naše izhodišče je, da je skupno starševstvo ob ločitvi samodejno," je stališče DOOR-a pojasnil Ivančič. "Staršem pa, ki niso sposobni prepoznati koristi otrok, ki iz tega izhaja, se pomaga. Sodišča bi morala imeti zakonsko podlago, da takšne starše napoti na ustrezen strokovni program. Skrb za otroka je predvsem dolžnost in naj se pomaga staršu, ki tega ne razume, namesto da danes preganjajo očete, ki si to želijo.
Tudi za sodišča meni, bi bilo"apriori"skupno skrbništvo razbremenitev, saj bi se to prekinilo le v izrednih primerih. "Zdaj pa, ko mati otroka želi skrbništvo in se oče s tem ne strinja, mati lahko vseeno relativno enostavno pride do skrbništva, tudi zaradi sodne prakse, ki je njej v korist," je dodal.

Komu stanje najbolj koristi?
Tu v zgodbo, dodaja, vstopijo še odvetniki, "ki s procesnimi postopki podpirajo lažne ovadbe proti partnerju". "Tudi meni so bili otroci zakonito ugrabljeni na podlagi lažne ovadbe. Nato sem bil s prirejenimi podatki in naročenim pričanjem celo pogojno obsojen nasilništva zoper ženo. V veliki večini primerov gre za zlorabo inštituta prijav nasilništva. Prva stopnja je nasilništvo zoper mater, naslednja stopnja je nasilništvo nad otroki, in če to ni dovolj, je tu zelo prikladna zadeva obtožba zaradi pedofilije," je zatrdil. In to postopke razvleče na več let, iz česar pa odvetniki ustvarjajo lepe denarce, je opozoril.

Kritičen je bil tudi do izvedenskih mnenj, ki so po njegovem mnenju in mnenju članov društva, v pomembnem deležu katastrofalna: "V nekaterih primerih gre celo za mnenja 'kopi-pejst'. V svojem spisu sem, recimo, našel podatke iz ene druge zadeve." Na drugi strani pa majhno število izvedencev omogoča velike zaslužke, kar je vsaj neetično, je ugotovil.

Prakso pregledal tudi KPK
Svojo vlogo igrajo tudi centri za socialno delo (CSD). "Centri v pogovorih, izključno s starši, ugotavljajo, kdo je primernejši za starševstvo, če to zahteva sodišče. V mnogih primerih na DOOR-u ugotavljamo nestrokovno delo CSD-jev. V mojem mnenju so na primer napisali, da sta si otroka želela oditi z materjo. Kar absolutno ni res, saj se z otrokoma nihče v okviru tega postopka sploh ni pogovarjal. Kdo bo prevzel odgovornost zaradi občutka krivde, ko bosta otroka izvedela, da naj bi bilo ravno njuno mnenje povod za odtujitev od očeta. Strokovno in procesno napako je v tem mnenju potrdila tudi socialna inšpekcija, a šele po večletnih dokazovanjih. Kar sedem let sem potreboval, da sem od socialne inšpekcije dobil potrdilo, da je bil postopek napačno voden. Zgodilo pa se ni nič. Podpisnik tega mnenja, Jani Bras, je iz CSD-ja že odšel, a je sopodpisnik tega mnenja, Marjan Vončina, še vedno direktor CSD-ja Moste in na ta način onemogoča rešitev našega primera v korist otrok. To mnenje pa je kontaminiralo tudi celoten sodni postopek, izvedensko mnenje in tudi samo sodniško odločitev, ki na podlagi napačnih dokumentov ne more biti drugačna kot napačna," je razkril svojo izkušnjo*.

Pri tem je izpostavil še načelno mnenje Protikorupcijske komisije (KPK) št. 164 iz leta 2009, v katerem je ugotavljala, da "ravnanje uradnih oseb centrov za socialno delo, ki pri opravljanju strokovnih nalog za ureditev izvrševanja roditeljske pravice in stikov z otroki s pristransko obravnavo enemu od staršev omogočijo neupravičeno prednost v nadaljnjih postopkih, ustreza definiciji korupcije", prav tako vsako nekritično sledenje tem ugotovitvam s strani upravnih in pravosodnih organov.

V zvezi s tem smo se obrnili tudi na KPK, kjer so v odgovoru zapisali: "Komisija je z omenjenim načelnim mnenjem zaključila zadevo, v kateri je obravnavala več prijav, povezanih z delom centrov za socialno delo ter upravnih in pravosodnih organov pri urejanju izvrševanja roditeljske pravice in otrokovih pravic. Kot je zapisano že v tem mnenju, je komisija izrazila pričakovanje, da bodo rešitve v okviru svojih pristojnosti in zmožnosti poiskali Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za pravosodje, sodišča, sodni svet in odvetniška zbornica. Prav zato ker so drugi organi primarno pristojni za urejanje tega vprašanja, se komisija s tem ni več ukvarjala."

Čeprav naj bi prišlo do koordinacijskega sestanka med več resorji, pa so nam na ministrstvu za delo (MDDSZ) povedali, da takšnega sestanka ni bilo. Na vprašanje, ali morda to, da 90 odstotkov preživnin plačujejo očetje, zanje predstavlja težavo, so zapisali, da "odločitvi o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo sledi odločitev o obveznosti preživljanja, zato z vidika določitve preživnin ni mogoče govoriti o sistemski anomaliji".

Na očitke o pomanjkanju zunanjih mehanizmov nadzora nad CSD-ji pa so zgolj navedli trenutno ureditev in dodali, da posameznik lahko vloži ugovor v primeru nezadovoljstva. Prav tako ne razmišljajo, da bi zakonodajo spremenili na način, ki ga predlagajo v društvu DOOR, se pravi, da bi bilo skupno starševstvo avtomatizem. Poudarjajo namreč, da "veljavna zakonodaja omogoča, da imata oba starša varstvo in vzgojo otrok in predvsem spodbuja, da se starša o tem sporazumeta".

Ob tem je Ivančič dodal, da so MDDSZ-ju pisali, a niso dobili odgovora. Hkrati se je dotaknil še preživnin in poudaril, da so se sestali z varuhom človekovih pravic, kjer so se strinjali, da to lahko pomeni sredstvo pritiska na enega od partnerjev. "Veste, ko se starša ločujeta, to nista sovražnika, to sta človeka v stiski. Ni pomembno, ali gre za očeta ali mamo, ni je hujše stvari, kot če ti vzamejo otroka," je sklenil najin pogovor.

*Opomba uredništva: V članku smo želeli predstaviti stališče civilnodružbene skupine do morebitne sistemske anomalije in ne predstaviti zgolj enoplastne osebne zgodbe ene izmed strank v sodnih postopkih. V uredništvo smo namreč prejeli tudi elektronsko pošto Ivančičeve nekdanje žene, v kateri predstavlja svojo zgodbo skrbništva njunih otrok, ki pa je diametralno nasprotna Ivančičevi in zanika številne njegove trditve.