V društvu so prepričani, da so centri za socialno delo bili in so na strani žensk, predvsem zaradi "narave" vloge matere, pa čeprav so očetje dokazovali in večkrat tudi dokazali, da nekdanja partnerica ni sposobna skrbeti za svoje otroke.

"Njenega obsesivnega ljubosumja nisem več prenašal, zato sem ji predlagal ločitev. Za hčerki sem vedno skrbel jaz, v vrtcu in šoli mame sploh niso poznali. Prepričan sem bil, da bo tako tudi ostalo. Rad sem skrbel zanju. Nekdanja žena pa je po poklicu sodnica. Ob odhodu mi je jasno napovedala vojno," pripoveduje Branko Povše. Njegovo pravdanje traja že pet let.

"Gre za legalno ugrabitev otroka," pravi Primož Mihevc. Nekdanja žena je sprožila preiskavo spolne zlorabe. Takšno taktiko odtujevanja je uporabila dvakrat, obakrat je bila ovadba ovržena. Gre za prakso, ki je dobro znana odvetnikom in tožilcem. Postopek je jasen, medtem ko policisti zbirajo dokaze, je treba žrtev zaščititi. V tistem času je Primož izginil iz otrokovega življenja. Prvič je preiskava trajala leto dni, drugič šest mesecev. Stiska, ki jo je preživljal, je neopisljiva, pripoveduje. Čeprav se je sam javil na policijo in jih prosil, naj naredijo vse mogoče preiskave, da bi dokazal svojo nedolžnost, se kolesje institucij premika počasi. V tem času je mama na centru za socialno delo zavračala stike med očetom in hčerko, tudi ob prisotnosti strokovnih sodelavcev. Šele ko so sodni izvedenci izrecno zahtevali očetovo prisotnost v otrokovem življenju, je Primož lahko znova objel svojo hčerko. O zaključeni zadevi je sprejel kratko obvestilo tožilca. In ker kriva ovadba v praksi ni preganjana, kaj šele kaznovana, živi Primož s cmokom v grlu. Takšna ovadba se mu lahko ponovi kadar koli.

Terapevtka Melita Kuhar je strokovna sodelavka društva. Pri razpadu družine igrata ključno vlogo dva elementa: partnerstvo in starševstvo. Partnerstvo razpade, starševstvo ostane, ker pa nekdanja ljubimca ne zmoreta ali nočeta predelati partnerskih očitkov, jeze in zamere, začenjata ta čustva prelivati v starševsko razmerje. Potrebna bi bila določena osebnostna zrelost, ki bi postavila starševski odnos na t. i. poslovno raven. Jasni dogovori in skupna skrb za dobrobit otroka. Kuharjeva je prepričana, da gre za nerazrešene notranje konflikte, ki izvirajo iz primarne družine, in ne za zavestno početje. Duh primarne družine prodre v način našega vedenja, in če imajo ženske tam nerazrešene odnose, takšne vzorce nezavedno prenašajo tudi na svoje otroke in partnerje. Le v 10 odstotkih so otroci po razvezi dodeljeni v varstvo očetom. Tako se v isti koš mečejo tisti, ki se vlogi očeta izogibajo, in tisti, ki so žrtve ženskih manipulacij.