Predsednica DZ-ja Urška Klakočar Zupančič je v slavnostnem nagovoru na osrednji proslavi pred dnevom upora proti okupatorju, ki ga kot državni praznik zaznamujemo 27. aprila, dejala, da je bil za upor proti okupatorju potreben pogum in prelom s preteklostjo, saj je po njenih besedah v času, ko je svet zajela druga svetovna vojna, slovenski narod živel v prepričanju o svoji majhnosti in nepomembnosti. "Vsi štirje okupatorji so na zasedenem ozemlju izvajali hude raznarodovalne ukrepe, da bi čim prej potujčili slovensko prebivalstvo. Zato je bila odločitev za upor proti okupatorju največja odločitev tistega časa," je poudarila Klakočar Zupančič.

Zahtevala je tudi odločitev za oborožen boj proti veliko večji vojaški sili in proti totalitarni ideologiji fašizma in nacizma, zato je bil upor tudi veliko junaštvo, misel Ivana Cankarja, da si bo narod pisal sodbo sam, pa je po besedah predsednice DZ-ja s tem pridobila novo, usodno pomembno vsebino.

"Priznati moram, da me je misel o takojšnjem oboroženem odporu presenetila in tudi prestrašila. Pričakoval sem predlog za organiziran in smotrno voden pasivni odpor, za tih, toda viden protest zoper okupatorja, toda oborožen odpor ... Kako in s čim?" je predsednica povzela besede književnika Josipa Vidmarja. Prav v njegovi vili v Rožni dolini v Ljubljani je bila 26. aprila 1941 ustanovljena takrat še protiimperialistična fronta. "Ali smemo prevzeti odgovornost za vse žrtve in vse, kar bo temu sledilo? Bilo mi je tesno pri duši, toda ali sploh obstaja drugačna častna pot? Ali tih pasiven odpor ne bi našel svojega konca v malodušni in poniglavi podložnosti?" se je spraševal Vidmar.

Odločitev za osvobodilni boj "ni bila lahka niti preprosta". Združevala pa je več politično različno mislečih frakcij, ki so se združile z istim namenom, tedaj pa je tudi postalo jasno, kdo se bori proti okupatorju in kdo so izdajalci, je poudarila Klakočar Zupančič.

Klakočar Zupančič: Kultura ni politika, politika pa bi morala biti kulturna

Poudarila je tudi vlogo kulture, ki je bila "vedno najpomembnejši temelj narodne identitete". Vloga kulturnikov, ki so zaradi "neustavljive želje po izražanju lastne identitete, krepitvi skupnega občutka pripadnosti narodu in osmišljenju življenja v svobodni domovini" oblikovali idejo in tlakovali pot v danes svobodno in neodvisno državo, je slovenski narod spoznal tako v boju proti okupatorju kot pri oblikovanju narodne zavesti v času osamosvajanja v zgodnjih devetdesetih letih, je dejala.

"Zato so obsodbe vredna dejanja nekaterih, ki zmanjšujejo pomen kulture in umetnosti, ki si kljub svoji očitni nerazgledanosti drznejo ocenjevati vrednost umetniških del in kulturnih stvaritev ter hujskajo ljudi proti več kot vrhunskim ustvarjalcem, ki s svojimi deli gradijo našo preteklost, sedanjost in prihodnost," se je obregnila ob prihajajoči zakonodajni referendum o dodatkih k pokojninam za posebne umetniške dosežke. Ta je za državo, nastalo tudi zaradi poguma, idej in dejanj kulturnikov, po njenem mnenju sramoten.

"Ker naroda ni, če nima svoje kulture. Narod brez lastne kulture je kot drevo brez korenin, veni izgubljen v času in prostoru. Kultura ni politika, politika pa bi morala biti kulturna," je dejala.

Spomnila je še, da je bil slovenski narod ob uporu in ohranjanju lastne kulture v času najhujše morije na evropskih tleh zmožen tudi sočutja do človeka. Po drugi strani pa tudi po vojni ni bilo vse prav in pravično. "A resnice o Osvobodilni fronti, narodnoosvobodilnem boju in osvoboditvi izpod jermenov okupatorja ne smemo nikoli žaliti s potvarjanjem zgodovinskih dejstev," je poudarila. Predsednica DZ-ja je ob koncu slavnostnega govora prebrala še pesem učiteljice in pesnice Ane Gale, ki je delovala na območju Grosuplja, leta 1944 pa so jo v gozdu ubili domobranci in jo pustili nepokopano.

Minuta molka za papeža Frančiška

Svoj govor je Klakočar Zupančič sklenila z minuto molka v spomin na pokojnega papeža Frančiška.

Proslave so se udeležili tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar, predsednik DS-ja Marko Lotrič, predstavniki ministrskega zbora, Slovenske vojske in nekdanji predsednik republike Milan Kučan. Na proslavi so sodelovali tudi zastavonoše in nosilci bojnih zastav veteranskih organizacij, Slovenske vojske in policije.

Tudi letošnja proslava ob dnevu boja proti okupatorju je nastala pod taktirko režiserja in scenarista Tomaža Letnarja, ki je upor izpostavila kot neposreden in spontan odgovor na grožnjo razčlovečenja, kot etično normo, ko so poteptane temeljne vrednote družbenega tkiva, so v napovedi osrednje slovesnosti navedli v vladnem uradu za komuniciranje.

Okvir proslave je bila zgodba o koncentracijskem taborišču na Ljubelju, v ospredju je bil upor domačinov, ki ni temeljil le na sovraštvu do okupatorja, temveč na spoštovanju človeškega dostojanstva ne glede na nacionalno pripadnost.

Zgodbo so ponazorili dramski igralci Milena Zupančič, Nina Rakovec, Klemen Janežič in Luka Bokšan. V glasbenem delu so med drugim sodelovali Monika Avsenik Langus, Ernestina Jošt, Maša Bogataj, policijski orkester in APZ France Prešeren Kranj.

Na proslavi so sodelovali tudi zastavonoše in nosilci bojnih zastav veteranskih organizacij, Slovenske vojske in policije.

Ob državnem prazniku, ki je bil v preteklosti imenovan dan osvobodilne fronte, se Slovenija spominja dogodkov leta 1941, ko so sile osi na čelu z nacistično Nemčijo 6. aprila 1941 napadle Jugoslavijo in jo vključno s Slovenijo okupirale. Slovensko ozemlje so razdelili med okupatorke Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Območje petih naselij v okolici Brežic je okupirala tudi hrvaška fašistična Neodvisna država Hrvaška.

Slovenci so se odločili upreti in 26. aprila 1941 so predstavniki Komunistične partije Slovenije, krščanskih socialistov, Sokolov in kulturnih delavcev na srečanju v hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani ustanovili protiimperialistično fronto.