V sporočilu obljublja pomoč rimske škofije jezuitskemu redu in višjim organom rimske kurije pri preiskavi primera. Hkrati napoveduje ukrepe v delu pod njegovo pristojnostjo, je za Odmeve poročal Janko Petrovec. Med številnimi vlogami, ki jih je imel Marko Rupnik, sta namreč tudi mesto rektorja cerkve svetega Filippa Nerija na rimskem Eskvilinu in članstvo v komisiji rimske škofije za sakralno umetnost in kulturno dediščino. Rupnik je tudi avtor obnove kapele osrednjega semenišča rimske škofije.

O aferi Rupnik se je razpisal tudi moralni teolog Ivan Štuhec. V uvodu svojega razmišljanja je izrazil prepričanje, da od takrat, ko je rimski pomožni škof Daniele Libanori potrdil, da so obtožbe na račun Rupnika resnične, ni več mogoče špekulirati, kaj je v tem primeru res in kaj ne.

Celotna zgodba je po njegovem mnenju eden najhujših primerov v Katoliški cerkvi predvsem iz dveh razlogov. "Vse tri vrste zlorab, spolne, psihične in duhovne, so bile povezane z zakramentalno dejavnostjo in nastankom nove redovne skupnosti, Skupnosti Loyola. In drugič, glavni protagonist ni kdor koli, ampak jezuitski pater, ki je razvijal svojo specifično teološko misel, z njo povezano duhovnost, kar je vse skupaj kulminiralo v njegovih mozaikih in pisnih delih po vsem svetu. Ljudje, ki so mu sledili, so mu sledili celovito. Zato je razočaranje toliko večje in usodnejše," je zapisal.

Rupnik je imel po mnenju Štuheca velik vpliv na cerkveno hierarhijo. "Ta vpliv je sistematično gojil in ga razvil vse do papežev, razen do Benedikta XVI. Tisti, ki pravijo, da je bil najvplivnejši Slovenec v Rimu, imajo prav. Njegov vpliv je bil od leta 2000 naprej večji od poznejšega kardinala Franceta Rodeta," meni.

Tudi zato Štuhec izraža občudovanje redovnicam iz Skupnosti Loyola: "Te redovnice so desetletja molčale pred javnostjo, ker niso želele škodovati Cerkvi kot celoti. Ko so celile svoje rane, so gledale, kako njihov povzročitelj riše Kristusove rane in z njimi osvaja največja svetišča na svetu. Še dobro, da se nobeni ni zmešalo. Preživeti v tem brezumnem paradoksu ni ne herojstvo ne svetništvo, ampak mučeništvo."

Štuhec se ob tem sprašuje, kaj bo z Rupnikovimi mozaiki: "Iz zgodovine umetnosti vemo, da najbolj popularno v določenem času pozneje ni imelo trajne vrednosti. Če bi se tega vsak umetnik zavedal, bi se vedel bistveno manj oholo in samozavestno."

Zato je po mnenju Štuheca pomembnejše vprašanje, kaj bo z Rupnikom kot človekom. "To, kar se je zgodilo na kongregaciji za nauk vere, da je bil za sorazmerno kratek čas izobčen ter po priznanju in pokori rešen te kazni, v ničemer ni bil odgovor in zadoščenje za žrtve. Te od tega dejanja niso imele prav nobenega zadoščenja. Zelo verjetno je to tudi eden od razlogov, da je prva javno spregovorila. Zdaj ko je vse javno, je edino javni postopek ustrezen odgovor na zatečeno situacijo. Žrtve naj povedo, kako vidijo in si predstavljajo svojo in Rupnikovo prihodnost. Samo one mu lahko dajo 'odvezo' in naložijo pokoro. Sprava z vsemi svojimi duhovnimi, psihološkimi, materialnimi in institucionalnimi posledicami je krščanska pot do rešitve tega vprašanja, ki zdaleč ni več samo Rupnikovo ter od nekdanjih in aktualnih sester Skupnosti Loyola. To je vprašanje nas vseh, Katoliške cerkve v celoti. Če se odreši odnos Rupnik - sestre Skupnosti Loyola, bosta odrešeni tudi globalna in lokalna Cerkev. Temu bi lahko rekli sanacija v korenini," končuje svoje razmišljanje.