Ob dnevu samostojnosti in neodvisnosti smo se z novinarko TV Slovenije in zgodovinarko Rosvito Pesek med drugim pogovarjali o ključnih osebnostih slovenske osamosvojitve, dogodkih, povezanih s plebiscitom o samostojnosti in neodvisnosti, ter konkretnih političnih dejanjih, ki so privedla do osamosvojitve.

Je slovenska osamosvojitev kolektivni dosežek Slovencev ali brez nekaterih posameznikov ne bi bilo osamosvojitve oz. imajo ti več zaslug od drugih za slovensko osamosvojitev? In če je tako, kateri so?

Plebiscit, katerega 20. obletnice se spominjamo v teh dneh, je brez dvoma dogodek, ki je last vseh nas, vseh tistih, ki so glasovali "za". In za njegovih 88,5 odstotka smo vsi, ki smo si želeli samostojno Slovenijo, gotovo zaslužni. Takrat je, kot je dejal Jože Pučnik 23. decembra 1990 zvečer v Cankarjevem domu, "politika dobila ukaz svojih volivcev, da izpelje osamosvojitev, in politika je dolžna to izvesti". Za vse drugo, kar se je dogajalo po tem in predvsem tudi pred tem, da smo do plebiscita sploh prišli, pa imajo zasluge seveda politiki.

Eni bolj, na primer Demosova koalicija šestih strank, ki je na spomladanskih volitvah leta 1990 zmagala, prevzela izvršno in zakonodajno oblast in uresničila dve temeljni programski točki: demokratizacijo političnega sistema in osamosvojitev Slovenije.

Ta koalicija je zagotavljala stabilno poslansko večino v skupščini in tako s podporo osamosvojitveni zakonodaji omogočila tudi, da je novonastala država imela vse atribute samostojne države, začenši s Slovensko vojsko. Brez dvoma pa za motor slovenske državne samostojnosti velja pokojni Jože Pučnik, predsednik Demosa.

Kateri so ključni dogodki v procesu slovenskega osamosvajanja?

Jih je kar nekaj. Začeti morava pri intelektualcih, ki so za 57. številko Nove revije leta 1987 spisali prispevke za slovenski nacionalni program., nadaljevati pa pri civilnem pogumu, ki so ga pokazali Slovenci, ko so leta 1988 stopili na Roško in na Kongresni trg in pokazali partijski oblasti, da jih ni več strah. Enak pogum so pokazali tudi delavci Litostroja s Francetom Tomšičem na čelu, ko so podprli ustanovitev prvega iniciativnega odbora za nastanek politične stranke (Socialdemokratske zveze Slovenije), ki bo konkurenčna Zvezi komunistov.

Govoriva še o podstati, ki pa je zrahljala takratne politične strukture. Konkretna politična dejanja, ki so privedla do osamosvojitve, pa so bila: ustavne spremembe jeseni 1989, ki so dovolile strankarsko tekmo in zagotavljale neodtujljivo pravico do samoodločbe, nastanek koalicije Demos (november 1989), zmaga Demosa na volitvah (april 1990) in konstituiranje nove oblasti, odločitev iz Poljč za plebiscit (november 1990), sporazum vseh skupščinskih strank, da si bodo skupaj prizadevale za uspeh plebiscita (6. december 1990), 88,5-odstotna podpora volivcev na plebiscitu za nastanek suverene in neodvisne države (23. december 1990), osamosvojitvena zakonodaja vključno s prisego prvih slovenskih vojakov (maj, junij 1991), razglasitev državnosti (25. junij 1991), zmaga v obrambni vojni, sprejetje brionske deklaracije, ki je za 3 mesece suspendirala osamosvojitvene akte, a nam odprla pot k miru in pokazala Evropejcem, da spoštujemo njihova pravila igre.

Konec leta 1991 tudi odhod JLA z ozemlja Slovenije in sprejem nove slovenske ustave ter na koncu kot češnja na torti neomajno vztrajanje nemškega kanclerja Helmuta Kohla, da nas bo Nemčija za božič priznala tudi sama, če druge države Evropske skupnosti tega ne želijo storiti skupaj z njo. Nazadnje smo aprila 1992 dobili tudi mednarodno priznanje ZDA, čeprav so nam do osamosvojitve ves čas grozili, da nas ne bodo priznali še 50 let in da hočejo enotno Jugoslavijo.

Opozicija si je v prvi vrsti prizadevala plebiscit izpeljati šele spomladi leta 1991, ko bi bile končane volitve po vseh drugih jugoslovanskih republikah in ko bi bile tudi tam vzpostavljene nove oblasti, s katerimi bi se morda dalo lažje dogovarjati. V medstrankarskih pogajanjih, ki jih je v nekaj poznih večerih vodil predsednik predsedstva Milan Kučan, je opozicija (predvsem mladinci in prenovitelji) popustila in privolila v to, da bo plebiscit že 23. decembra, v zameno pa je moral Demos popustiti pri zahtevi, da za uspeh plebiscita ne bo zadoščala navadna večina, ampak absolutna večina vseh volilnih upravičencev, vpisanih v imenike.

Osamosvojitev Slovenije je bil proces, ki mu je veliko pomembnih držav nasprotovalo (denimo ZDA), čeprav smo imeli močnega zaveznika v Nemčiji oz. takratnem kanclerju Kohlu in njegovem zunanjem ministru Hansu Dietrichu Genscherju. Kaj je bila tista prelomna točka, ko so se tudi tiste države, ki so najprej nasprotovale slovenski osamosvojitvi, sprijaznile z osamosvojitvijo Slovenije? In kaj so vzroki za končanje nasprotovanja?

To je vprašanje, na katerega je težko odgovoriti, saj se o oblikovanju zunanjepolitičnih odločitev v drugih državah v odnosu do Slovenije oz. Jugoslavije bolj malo ve. Predvsem se precej razlikuje od države do države. Nemčija je že od prvega srečanja kanclerja Kohla z Lojzetom Peterletom (bila sta v isti internacionali) kazala razumevanje za naša osamosvojitvena prizadevanja, saj "če je zahtevala združitev nemškega naroda, da spet zaživi v eni državi, ne more te pravice odrekati drugim".

Nemčija je tudi izsiljevala na vrhu v Maastrichtu, da nas bo priznala sama, če se ji druge države ES-ja ne bodo pridružile. In tako so - zahvaljujoč predlogu italijanskega zunanjega ministra Giannia de Michelisa - dosegli kompromis, da nas bodo države evropske dvanajsterice priznala skupaj, in sicer 15. januarja 1992. Italijanska politika je bila vseskozi velik zaveznik in podpornik Jugoslavije. S Francozi je bilo težko, tradicionalna zavezništva s Srbijo so jih ovirala pri naklonjenosti osamosvojitvenim težnjam Slovenije in Hrvaške.

Avstrijska socialdemokratska politika je najprej kazala posluh za osamosvojitvena prizadevanja Slovenije, potem pa si je zaradi skupne evropske zunanje politike hitro premislila in varno počakala. Sovjetska zveza je imela težave sama s sabo, razpadala je ob hudih notranjih spopadih in ni hotela aktivno posegati v notranje zadeve v Jugoslaviji, ko so jo iz armadnega vrha prišli prosit.

No, ZDA so pa tako ali tako imele na Balkanu povsem zgrešeno politiko. In ne glede na to, da so jih njihove obveščevalne službe opozorile, da Jugoslavija razpada, da se je ne da več skrpati, so tiščale pokrovko navzdol, da je lonec res razneslo. Še po plebiscitu so nas pregovarjali z obljubami o dveh milijardah dolarjev pomoči, če se odpovemo "tej nori ideji o samostojnosti Slovenije". In ko so nas priznali že vsi, so aprila 1992 to storile tudi ZDA.

Ključna točka pri večini evropskih držav pa je bila gotovo obrambna vojna. Evropa si po 46 letih, odkar je tekla kri na njenih tleh, ni mogla več privoščiti, da bi še tolerirala tiste politike, armade in republike, ki so hotele z orožjem urejati stvari v Jugoslaviji. Tu je podporo izgubil tudi predsednik jugoslovanske vlade Ante Marković, ki je seveda podpisal odlok o odhodu JLA na zunanje meje Jugoslavije, kar je bil začetek spopada s slovenskimi teritorialci in policijo.

Velikokrat se ob raznih prepirih med strankami govori o tem, da nismo več enotni kot med osamosvajanjem. Toda ali smo bili v času osamosvajanja res tako enotni ali je to zgolj mit oz. prirejanje zgodovinskih dejstev? Spomnimo se samo na odvzem orožja Teritorialni obrambi tik pred Demosovim prevzemom oblasti maja 1990, na nekatere članke v Mladini in Dnevniku zoper osamosvojitev, na nasprotovanje tedanje opozicije sprejetju vojaške zakonodaje, ki je omogočila uspešno obrambo slovenske države pred agresijo Jugoslovanske ljudske armade ...

Enotni smo bili ob odločitvi za plebiscit. Mislim na enotnost politike, Demosove in opozicijske, z izraženo voljo volivk in volivcev. Ampak tudi do te enotnosti ni bila lahka pot. Že prej sva govorila malodane o političnem kupčkanju z absolutno večino in z datumom plebiscita. Seveda je bila tudi pot do te enotnosti trnova. Plebiscit so oktobra 1990 predlagali ob vprašanjih in pobudah delegatov Žakljevi socialisti.

Pa je nekako vlada odgovorila, da ni pravi čas. Potem so se čez mesec dni zanj odločili v Demosu. In Pučnik, ki je bil tega zelo vesel, je datum še isti večer omenil novinarjem, češ, 23. decembra bomo imeli pa plebiscit. Kako je padalo po njem! Od povsod. Od Demosovih politikov, iz predsedstva, pa seveda tudi iz opozicije, češ kakšen cirkus se gre, kako prehiteva…

Ampak o tem, da bo decembra referendum (niso mu rekli plebiscit), so se ključni umi Demosa (zakonca Tine in Spomenka Hribar, France Bučar, Pučnik in Peter Jambrek) dogovorili že tri tedne po volitvah, med prvomajskimi prazniki v Bohinju. Takrat so se pogovarjali o strategiji in so si nekako zadali, da bo decembra referendum o novi ustavi, s katero se bomo osamosvojili. No, potem z ustavo ni bilo nič, nanjo je bilo več pripomb, kot je imela členov, in nekaj je bilo treba storiti.

Seveda nima podlage v zgodovinskih dejstvih trditev, da je bila v procesu osamosvajanja slovenska politika enotna, daleč od tega. Enotna je bila po 6. decembru 1990, ko je bil sprejet zakon o plebiscitu, pa še nekaj tednov po njegovi izvedbi, potem pa so že prišla na dnevni red vojaška vprašanja in tu se je povsem razcepila. Pa ob slovenskih simbolih, pa ob gospodarskih vprašanjih, pa o oblikah povezovanja z drugimi republikami itn.

Je bilo samoumevno, da bo tudi takratna opozicija, ki so jo sestavljale naslednice nekdanjih t. i. družbenopolitičnih organizacij, 25. junija 1991 v slovenskem parlamentu podprla ključni in zadnji pravni akt v procesu slovenske osamosvojitve - Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije?

Nič ni bilo samoumevno. Zapletov je bilo veliko. Načrt je bil, da se ti dokumenti sprejmejo dan prej, 24. junija. Bila so še dopolnila, opozicija je zahtevala premore, vlagala dopolnila o preimenovanju dokumentov, zahtevala uskladitve med Temeljno listino in Deklaracijo. Opozicija je predvsem želela jasnejše zapise o tem, da Slovenija šele začenja postopek "odklapljanja" od Jugoslavije, da gre za postopen proces, ki odpira tudi možnosti za pogajanja, in da si bo še naprej prizadevala za povezave med republikami, za Demosovo večino pa je sprejetje teh dokumentov pomenilo dokončen rez z Jugoslavijo.

Tu je seveda veliko vlogo odigral predsednik skupščine Bučar, ki je imel po takih sejah navado reči - bistveno je samo eno vprašanje in samo za to gre: ali ste za osamosvojitev Slovenije ali proti? In roke so se potem le dvignile. No, v ozadju je bil seveda še en dogovor, dogovor o ustavi. Opozicija je namreč zahtevala, da naj se večina v skupščini, če želi, da skupaj delujejo za uresničitev samostojne Slovenije, zaveže, da bo nova ustava sprejeta do oktobra, v nasprotnem primeru pa se morajo razpisati predčasne volitve. Tako bi o samoumevnosti res težko govorili.