26. februarja 1992 je država iz registra stalnih prebivalcev namreč izbrisala več kot 25.000 prebivalcev Slovenije, državljanov republik nekdanje Jugoslavije. Njihovo problematiko naj bi uredila novela zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Sloveniji, ki je trenutno v parlamentarnem postopku. Gre za tiste izbrisane, ki niso bili upravičeni do dopolnilnih odločb in večinoma nimajo urejenega statusa.

O statusu izbrisanih 18 let pozneje smo se pogovarjali z Matevžem Krivicem, pravnim zastopnikom Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije, in Gregorjem Virantom, pravnikom, ministrom prejšnje vlade ter predsednikom Zbora za republiko.

Menite, da novela zakona o urejanju statusa izbrisanih njihovo problematiko ureja na primeren način?
Krivic: Da, kolikor je bilo to mogoče znotraj okvira odločbe Ustavnega sodišča, ki pa je takrat med več možnimi izbrala dokaj zapleten način popravljanja leta 1992 storjene krivice. Krivica je bila takrat namreč povsem nedvomno storjena vsem 25.671 nezakonito izbrisanim – popravljena pa bo, in še to samo simbolično (brez vsakih odškodnin), samo dvema skupinama izmed njih. Prvi, ki šteje okrog 6.300 ljudi, je bila na ta simbolični oziroma formalni način že popravljena. Ti ljudje so nekoč nezakonito odvzeto dovoljenje za stalno prebivanje pozneje spet pridobili, nato pa jim je bil ta status s t. i. dopolnilnimi odločbami priznan tudi za ves čas nazaj (od izbrisa naprej) – ampak le simbolično, brez povrnitve utrpljene škode. Žal teh dopolnilnih odločb ni dobilo tudi kar 3.500 takih, ki so namesto dovoljenja za stalno prebivanje dobili celo več kot to, namreč državljanstvo – status za nazaj pa naj bi tej skupini priznal šele ta novi zakon (to sprenevedanje politikov in pravnikov je seveda navadna sramota, žal tudi za sedanjo vlado). Izmed vseh preostalih 15.000 izbrisanih, ki so večinoma bili prisiljeni takrat Slovenijo zapustiti, pa bo storjena krivica popravljena (čeprav zgolj simbolično) samo tistim, ki se bodo po 18 letih še hoteli vrniti v Slovenijo – in še to le tistim izmed njih, ki jim bo to pod pogoji tega novega zakona sploh dovoljeno. Za to bodo morali dokazati, da so bili Slovenijo res prisiljeni zapustiti in da se pozneje niso mogli vrniti. Koliko bo takih, danes seveda nihče ne ve. Če vsem drugim ta država niti opravičila za storjeno krivico ne bo spravila skozi usta, bo to dodaten jasen znak, koliko je verjeti lepim besedam vseh politikov o spoštovanju človekovih pravic.

Virant: Ne. Zavzemam se za ureditev, po kateri bi lahko pravico do stalnega prebivanja dobil samo tisti »izbrisani«, ki je to pravico poskušal uveljavljati (to pomeni, da je vložil vlogo pri upravnem organu), vendar mu je zaradi birokratskega šikaniranja ali pretirano zahtevnih pogojev, ki jih ni mogel izpolniti, ni uspelo pridobiti.

Še danes se pojavljajo trditve, da pri dogajanju leta 1992 ni šlo za izbris, temveč zgolj za prenos tujcev, ki si niso uredili statusa, v drugo evidenco. Kako to komentirate?
Krivic: Da gre za prefrigano in to kar dvojno laž. Prva laž: da si oni "niso uredili statusa". Jim ga po zakonu sploh ni bilo treba nič urejati, ker bi jim ga morala po uradni dolžnosti urediti država sama, kot je to jasno povedalo Ustavno sodišče leta 1999. In druga laž: da jih niso "izbrisali" (ali izločili) iz registra stalnih prebivalcev (RSP), ampak le "prenesli v evidenco tujcev". Ko sem se leta 2002 začel ukvarjati s tem problemom, sem najprej šel na mnistrstvo za notranje zadeve in pristojne vprašal prav to, zakaj jih niso ob izločitvi iz RSP potem vpisali v evidenco tujcev. Njihov odgovor: ker take evidence takrat sploh še ni bilo!

Virant: Šlo je za zakonsko ureditev, ki je zahtevala, da vsi, ki niso želeli slovenskega državljanstva, vložijo vlogo za pridobitev pravice do stalnega prebivališča. Vsi, ki so želeli, so si to lahko uredili, saj pogoji niso bili nerazumni. Glede na to sem prepričan, da ni šlo za nikakršno množično kršitev človekovih pravic.

Kaj menite o očitku opozicije, da se hkrati z izdajanjem odločb izbrisanim pojavljajo velikanski zahtevki za odškodnine, medtem pa je število brezposelnih in revnih pri nas vse večje?
Krivic: Vloženih je bilo (in to večinoma že prej) vsega skupaj okrog 20-30 zahtevkov za odškodnine, večinoma od naivnih ljudi, ki so takrat nasedli odvetnikom ali kdo ve komu in se sploh niso zavedali, kakšno neumnost so s tem naredili. Skoraj vsi ti zahtevki (razen Todorovićevega, kjer pa sploh ne gre za odškodnino za sam izbris!) so bili doslej na sodiščih zavrnjeni – in namesto pričakovane odškodnine morajo zdaj ti naivni ljudje plačevati po več tisoč evrov sodnih stroškov za izgubljene pravde!

Virant: Odškodninski zahtevki so verjetno realen problem. Gre pa tudi za simbolično privilegitranje oseb, ki jih leta 1991 ni zanimalo niti slovensko državljanstvo niti stalno prebivališče, zdaj pa terjajo to pravico za nazaj. Slovenski državljan mora za uveljavljanje sleherne pravice sprožiti nek postopek, vložiti neko vlogo, od »izbrisanih« pa se to ne zahteva. Razumljivo se mi zdi, da se zlasti tisti slovenski državljani, ki so v socialni stiski, ob tem počutijo manj vredni, deprivilegirani.

Kaj menite o trditvi, da je z navadnim zakonom neustavno zadeve urejati za nazaj in da bi moral to urediti ustavni zakon?
Krivic: Da bi bilo vsem tistim doktorjem prava, ki trdijo take neumnosti, treba vzeti ne le doktorate, ampak tudi diplomo pravne fakultete. Za nazaj je namreč prepovedano le ljudem nalagati dolžnosti ali zmanjševati pravice – če jim je država v preteklosti storila krivico, jo je pa ravno dolžna za nazaj popraviti, kolikor je to seveda sploh mogoče. In da mora v tem primeru to storiti z navadnim zakonom, ji je ukazalo njeno lastno ustavno sodišče.

Virant: Tudi sam menim, da bi moral to vprašanje urediti ustavni zakon – tudi zato, da se spravi z dnevnega reda z dovolj visokim političnim soglasjem.