To je zgodba o slovenski eliti. O tistih, ki so v osemdesetih nadzirali, ovajali, sledili, in o njihovih nadzorovancih. O špicljih in njihovih žrtvah.

Vse se začne, ko danes publicist, nekdaj pa gospodarstvenik, politik, član LDS-a Igor Omerza skuša priti do arhivov, ki se na nanašajo na konec sedemdesetih in osemdeseta leta prejšnjega stoletja. To je bil čas, ko je Bill Gates že razvil Windowse, leta '86 smo bili priča černobilski katastrofi, vsi pa smo se držali za roke in peli We are the world. Bil je to čas pomladi. V mladini so že pisali o komunističnih nesposobnežih, Milan Kučan leta 1986 postane šef slovenske partije, leto pozneje izide znamenita 57. številka Nove revije, v kateri

slovenski intelekualci zahtevajo svobodno in neodvisno Slovenijo, o kateri takratna partijska nomenklatura razmišlja, televizija Ljubljana pa skrbno povzema.

A poguma ne zmanjka. Bojan Križaj Slovencem vliva samozavest, vsa dekleta zaljubljeno sanjajo o Tomu Cruisu iz Top Guna, medtem ko čakajo v vrstah za olje in sladkor. France Tomšič decembra 1987 požene litostrojske delavce na cesto, pa pred parlament in v Cankarjev dom. Rodi se prvi nerežimski sindikat.

Tomšič se spominja ...
Tomšič se v enem izmed svojih intervjujev spominja: "Spomnim se, da si predsednik takratne slovenske vlade, Dušan Šinigoj, ni upal stopiti pred delavce, ampak so delavci SDV-ja, skušali mene in še dva predstavnika stavkovnega odbora zvabiti v stavbo skupščine. Zraven je bila seveda tudi uniformirana in neuniformirana policija."

Tajna politična policija: SDV, Služba državne varnosti oziroma nekdanja Udba, je bila namreč še vedno v zagonu. Po podatkih iz letnega poročila SDV za leto 1987, kar dvojno označenim kot državna varnost in državna tajnost, ki ga prvič po 23 letih javno objavljamo, je tajna policija strogo nadzorovala sovražno delovanje 1.096 oseb in 15.516 z njimi povezanih posameznikov. Poleg tega so opravili še 6.659 popolnih preverk o zanesljivosti posameznikov in 94.048 delnih preverk. Služba državne varnosti se je tako še tistega leta ukvarjala s 117.000 Slovenkami in Slovenci. Ali drugače: obdelovali so vsakega 16. Slovenca.
Spomenko Hribar in njenega moža, oba sta bila aktivna v krogu Nove revije, je služba vodila in spremljala v okviru kategorije meščanska desnica. Od konca sedemdesetih in vsa osemdeseta so ju obravnavali kot notranja sovražnika.

Sledili, prisluškovali, pregledovali, vdirali v stanovanja
Iz taistega, javnosti do danes neznanega poročila lahko preberemo: "Služba državne varnosti je leta 1987 stalno sledila 625 Slovenkam in Slovencem, tajno so vdrli v 79 stanovanj in pisarn, 188 Slovencem so stalno pregledovali vsako poštno pošiljko, več kot 100 ljudem so prisluškovali v spalnicah, pisarnah, vikendih. In partijskemu vrhu so poslali 1.262 različnih informacij, obvestil in poročil."

Bil je to čas Pankrtov pa zahtev o civilnem služenju vojaškega roka – ko so 9. maja na dan zmage v Beogradu pred politično vrhuško vojaki JLA izkazovali moč na paradi. V Ljubljani pa so mirovniki že demonstrirali in se pogovarjali o ekologiji. O današnjem uglednem profesorju Gregorju Tomcu, ki so ga v SDV-ju vodili pod kategorijo pacifističnih in anarhističnih gibanj, v doseju zapišejo, da je bil na Japonskem, s kom se je tam družil, kaj počne in dela ter predvsem, s kom vzdržuje stike v tujini. V poročilu iz leta 1987 se SDV ob pokrivanju Gregorja Tomca, Tomaža Mastnaka, Franceta Adama, Pavleta Gantarja in Marka Hrena pohvali: "Sodelavska mreža ima nekaj kvalitetnih sodelavcev in virov, ki dajejo dobre podatke in so ustrezno vodeni. Koncem leta 1987 je bilo registriranih 41 sodelavcev in 217 virov. Na novo je bilo registriranih 11 sodelavcev in 44 virov."

Služba državne varnosti je še leta 1987 imela izvrstno sodelavsko mrežo: iz tabele je razvidno, da so imeli v mreži 227 sodelavcev in 884 različnih virov. V preprostem jeziku to pomeni, da je bilo štiri leta pred osamosvojitvijo v Sloveniji registriranih 1.113 špicljev.

Zemljarič ponosen na to, kar je počel
To je Janez Zemljarič danes, ko daje intervju kolegom s POP TV-ja. Ugleden član slovenske družbe, menedžer z izjemnim vplivom na trenutne poslovne, finančne in politične tokove v državi. Družabni kronist Aleksander Lucu je lani zapisal, da so se mu za njegov 81. rojstni dan prišli poklonit tako Katarina Kresal, njen partner Miro Senica, prijatelj finančni minister Franci Križanič, Milan Kučan, vrsta gradbenih direktorjev, ljubljanski župan Jankovič in še kdo. Zemljarič je bil vsa osemdeseta globoko vpet v delovanje Službe državne varnosti. V začetku 80-ih je bil predsednik takratne vlade, še prej notanji minister in pozneje podpredsednik jugoslovanske vlade in je ob nedavnem odzivu na pisanje o njegovi vlogi v Financah zapisal, da je ponosen na to, kar je počel. A kaj ko Igor Omerza istega leta, torej lani, izda knjigo o Edvardu Kocbeku, partizanu, intelektualcu in najbolj špijoniranem Slovencu, celo na smrtni postelji leta 1981 je bila ob njem tajna sodelavka Službe državne varnosti s kodnim imenom Zala. Omerza razgali, kako je taisti Janez Zemljarič brutalno zasliševal Kocbeka.

Ko Omerza pretekle mesece zaprosi za arhive Službe državne varnosti iz konca 70. vse do konca 80. z namenom, da se bo ukvarjal tudi z t. i. gradniki Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je nastal ob aretaciji Janše Borštnerja, Tasiča in Zavrla, se zgodi popolna blokada in zaprtje arhivov, češ da bodo ogroženi nacionalni in varnostni interesi Slovenije, saj bi šlo za razkritje podatkov o delovanju sodelavcev SDV-ja v tujini. Oziroma navajam: podatke iz gradiva bi lahko nekatere države izkoristile za pritiske na omenjene osebe bodisi zaradi pridobivanja podatkov o sedanjem delu agencije in razkrivanja obveščevalne mreže Sova ali zaradi diskreditiranja Slovenije in njenih dosežkov na mednarodnem področju. Datum: 20. januar 2011.

Že od leta 2006 imamo v Sloveniji zakon, ki dovoljuje vpogled v arhive Službe državne varnosti pred ustanovitvijo prvega demokratičnega zakonodajnega telesa, maja 1990.
Direktor Sove Sebastjan Selan pa je na dokumente, ki jih zahteva Omerza, mirno pritisnil oznako strogo zaupno in pozneje skupaj z direktorjem arhiva Draganom Matičem nista dovolila vpogleda v to dokumentacijo. In je še vedno ne dovolita. Pravniki so si enotni. Dejanje je protizakonito .

Vlada se ne premakne in hiti spreminjati zakon
A vladajoče politične elite to ne premakne. Še več, vlada s pristojno ministrico Majdo Širca na čelu je z neobičajno hitrostjo prejšnji četrtek spremenila zakon o arhivih in ga poslala v parlament – mimogrede, še vedno v parlamentu čakamo potrditev najnovejših kriznih ukrepov – ta bo že v ponedeljek spreminjal zakon, in to kot drugo točko dnevnega reda.

Za prepričevanje dvomljivcev in opozicije se je angažiral sam predsednik vlade, ki je prišel zagovarjat neizročitev dokumentov kot prvi premier v zgodovini samostojne Slovenije na parlamentarno komisijo za nadzor nad obveščevalnimi službami.

Predlog novega zakona je jasen. Javnost ne bo imela dostopov do vseh obveščevalnih in protiobveščevalnih podatkov nekdanje tajne policije, ki bi lahko škodovala varnosti države ali njenim zunajepolitičnim ali gospodarskim interesom. A bistvo se skriva v naslednjem stavku: gradivo ne bo dostopno javnosti, če bo imelo za posledico poseg v osebno dostojanstvo posameznika. Torej, osebno dostojanstvo žrtev in njihovih nadzornikov. O tem bo odločala posebna komisija s preglasovanjem.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je leta 1997 v odločbi št 25/95 Službo državne varnosti opredelilo kot tajno politično policijo, ki je delovala po tajnih predpisih, kar pomeni hudo kršitev človekovih pravic in svoboščin.

Pogledi Slovenije, Bojan Traven