Nekdanji zunanji minister in diplomat je v intervjuju za MMC pokomentiral dogajanja ob nedavni objavi diplomatske pošte veleposlaništva v Washingtonu.

Kako komentirate odziv MZZ na objavo znanih diplomatskih dokumentov?
Ta odziv ministrstva je stoodstotno neustrezen, ker se ne posveča in ne odgovarja na vprašanje odgovornosti, da je ta stvar prišla ven. To ni stvar razčiščevanja, kdo je takšen papir dal ven, ampak je stvar razčiščevanja, kako pride v nekem tako pomembnem državnem organu, kot je državno ministrstvo, do tega, da ljudje uporabljajo takšne metode, ki seveda so skrb vzbujajoče. Vsak, tudi jaz, če bi bil zunanji minister, bi bil zaskrbljen, če bi se to zgodilo. Ampak hkrati pa mislim, da do tega ne bi prišlo.

Kdo, menite, ima interes za tovrstno razkritje?
Ne vem, kdo ima interes. Mislim, da bi se bilo treba pogovarjati predvsem o vsebini, in ne o samem dejanju razkritja. Ali je to, kar je bilo razkrito, takšno, da zasluži zaskrbljenost, ali gre za širše državne interese ali pa samo za neko igračkanje s papirji, ki bi morali nositi oznako zaupno. Mislim, da gre tukaj za politiko, za to, da ta papir razkriva ali ne, da se slovenska diplomacija s tem ministrom do, za Slovenijo zelo pomembnih stvari, obnaša nekoliko lahkotno. Ali sodelujemo v pogovorih z našim pomembnim partnerjem ZDA na enakopravnih temeljih, kar pomeni enakopravnost, ko gre za raven pogovorov o pomembnih vprašanjih, ali pa smo samo poštni nabiralnik za nekakšne želje, navodila in zahteve velike sile. Zdi se mi, da se v tem primeru na neki način ponavlja zgodba z vilensko skupino.

Ali je mogoče, da so za razkritje odgovorne ZDA ali pa morda slovenska politična levica?
Smo blizu pustnemu času, ko so vsa mogoča ugibanja in norčije dovoljene. Jaz se ne bi spuščal v takšna ugibanja.

Kako bi kot izkušen diplomat komentirali vsebino dokumenta?
O tej vsebini se lahko pogovarja samo na najvišji politični ravni, pogovarjata se minister z ministrom in potem ni nevarnosti, da bi te stvari odtekale na nekem papirju.

Vemo, da podobni pritiski na države, posebej manjše, niso nič nenavadnega. Je torej uhajanje informacij neka stalna slovenska težava in zakaj se nam to dogaja?
Tudi jaz mislim, da ni nič nenavadnega, da velike sile, Rusija, ZDA, Kitajska in druge sporočajo svoje želje, pričakovanja in interese. To je del normalnega mednarodnega komuniciranja. Mislim, da je problem pri nas doma, na zunanjem ministrstvu in da uhajanje dokumentov kaže na neko nezdravo atmosfero, ki vlada na tem ministrstvu.

Kakšne so mednarodne posledice razkritja dokumentov? Je ogrožena kredibilnost slovenskega predsedovanja EU-ju?
Menim, da je samo nekakšen dodaten kamenček k temu, da Slovenija te kredibilnosti, ko gre za zelo resne teme, nima ali pa da si jo zelo težko vzpostavlja.

Ali kot nekdanji diplomat menite, da je razlika, ali je dokument odnesel nekdo z diplomatskim potnim listom ali pa neki npr. prevajalec? So sankcije različne?
V vsakem primeru mislim, da je dolžnost diplomatov, da varujejo take dokumente in njihovo nedotakljivost, tudi tako, da se v javnosti, tisku takšni dokumenti ne smejo objavljati. Tisti, ki je dal ven takšen dokument z namenom objave, je na neki način sicer odigral tudi pozitivno vlogo, ker je razkril nekaj, kar je, najmanj dubiozno, hkrati pa nosi za to popolno odgovornost. Te odgovornosti seveda ne nosi medij, če objavi zanimivo informacijo, še najmanj je mogoče medij etiketirati, tako kot je to storilo zunanje ministrstvo, z besedami kot pomanjkanje patriotizma. Tukaj ne gre za patriotizem, gre za konkretno delovno odgovornost.

Kako bi se moralo odzvati ministrstvo?
Ministrstvo bi moralo molčati, se pokesati za to, kar se dogaja znotraj, minister pa bi moral prevzeti odgovornost za to, kar se dogaja v njegovi hiši.

Aleksandra K. Kovač