O zmanjšanju energetske odvisnosti se v Evropi govori že nekaj let, zaradi ruske vojaške agresije na Ukrajino pa se je to v zadnjih tednih še okrepilo. Medtem ko eni pozivajo k popolnemu prenehanju uporabe ruskega plina, drugi opozarjajo, da bi to lahko močno škodovalo Evropi, ki je energetsko odvisna od ruskega plina in bi manko težko nadomestila v tako kratkem času.

Na petkovem vrhu Evropske unije so se voditelji držav članic zavezali krepitvi suverenosti na energetskem, gospodarskem in obrambnem področju. Da bi zmanjšali odvisnost od ruske energije, so podprli postopno odpravo odvisnosti od ruske energije z diverzifikacijo dobave, pospešitvijo razvoja obnovljivih virov energije, izboljšanjem povezljivosti energetskih mrež v Uniji in povečanjem zalog plina.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je postopno odpravo odvisnosti od ruskega plina, nafte in premoga napovedala do leta 2027, francoski predsednik Emmanuel Macron pa je dejal, da v prihajajočem četrtem svežnju sankcij proti Rusiji ni nič izključeno, niti prepoved uvoza ruskega plina.

O energetski oskrbi Evrope in težavah s plinom smo se pogovarjali enim najbolj znanih slovenskih strokovnjakov za energetiko Petrom Novakom.

Kakšen je vaš pogled na najnovejši sklep voditeljev Evropske unije za zmanjšanje energetske odvisnosti od Rusije, o katerem so razpravljali na izrednem vrhu v Parizu. Pred vrhom se je celo govorilo o zmanjšanju odvisnosti od ruskega plina za dve tretjini do konca letošnjega leta, to je kar 100 milijard kubičnih metrov plina. Izvršni podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans je dejal, da bo to težko, a da je mogoče.

Osebno mislim, da je to zelo težko, vendar je mogoče. A mislim, da se bo našla rešitev, kajti Rusi so pripravljeni neomejeno in točno po pogodbah pošiljati plin v Evropo. Če hočemo to zamenjavo, je to potem politična odločitev in z njo pridemo do vprašanja, kdo bo sklenil pogodbe z novimi dobavitelji in kdaj bo plin prišel v Evropo. Mi lahko zdaj iz skladišč zdržimo do konca zime, mogoče do konca aprila, potem pa ne več naprej. Tedaj bodo vsa skladišča prazna, in vprašanje je, od kod jih bomo napolnili. Po kakšni ceni in seveda za koliko časa.

Načrt Bruslja predvideva, da se zaloge EU-ja vsako leto do oktobra napolnijo najmanj do 90 odstotkov. Je to izvedljivo?

Da, samo potem ne z ruskim plinom. Če se bodo odločili tako, da se ne bo nabavljal, je treba spremeniti vse pogodbe in potem to nadomestiti z utekočinjenim zemeljskim plinom iz Katarja in ZDA. Ampak v ZDA se skupaj z gorivom dviga tudi cena plina kot gorivo. Torej. Rezervoarje je mogoče napolniti med poletjem, a ne po ceni, ki smo jo imeli do zdaj. Gazprom nima polnih svojih rezervoarjev v Evropi, vsega skupaj samo 14 odstotkov, ker čaka na to, kaj se bo zgodilo.

Bruselj miri, da ima EU do konca letošnje zime dovolj zalog. Kaj lahko EU pred naslednjo zimo naredi glede plinske oskrbe. Koliko zalog si lahko zagotovi in za koliko lahko zmanjša delež ruskega plina?

V lanskem dokumentu Evropske unije RePowering Europe ja jasno napovedano, da bo treba uvesti solidarnost, zaradi katere morajo biti vsa skladišča razpoložljiva za skladiščenje vsem v Evropi, kajti nekatere države nimajo možnosti skladiščenja tega plina. Glede zmanjšanja odvisnosti od Rusije pa je Evropa rekla, da je treba pospešiti proizvodnjo bioplina v največji mogoči meri. Omeniti moramo, da celoten ta dokument govori samo o povečani rabi obnovljivih virov energije, ne ozira pa se na jedrsko energijo, čeprav bi lahko z njo uredili marsikaj. Vendar se tukaj Evropa zaveda, da do leta 2030 praktično ni mogoče postaviti nobene nove elektrarne, kar pomeni, da je edina možnost povečana domača proizvodnja energije iz drugih virov, kjer se to da. Na primer Nemčija nekaj bioplina ima in ga tudi prodaja, drugje ga morajo začeti delati. Nekaj naj bi k boljši oskrbi prispevala učinkovita raba energije.

A vse to ni enostavna naloga. Enostavno je sprejeti en dokument in se zavezati, da bomo znižali za eno ali dve tretjini, če vi nimate pred seboj sklenjenih dolgoročnih pogodb, ki s prekinitvami prinašajo finančne posledice. In če so v pogodbah klavzule, kar je običajno, bo Evropa plačala plin, ki ga ne bo dobila, kakor da bi ga dobila. Zgodil se bo nesmisel, ko bomo plačevali za drug plin novemu dobavitelju po višji ceni in zraven plačevali še Rusiji. Pri sankcijah se lahko glede tega pojavi težava, in vprašanje je, kaj lahko pravni sistem v Evropi naredi proti Rusiji. Pogodbe so pogodbe, klavzule v pogodbah so jasne. Rusi izpolnjujejo pogodbe in dobavljajo plin brez enega samega kubičnega metra manj. Če to pogodbo prekinemo, moramo upoštevati posledice, ki so napisane v njej. Sam podrobnosti teh pogodb ne poznam, a nekatere so zelo stroge. Včasih so bile pogodbe ‘polno za prazno’, kar pomeni, da tudi če nisi kupil vsega iz pogodbe, si plačal polno ceno. In ne pozabimo, to so dolgoročne pogodbe. Slovenija ima na primer pogodbo za dobavo plina iz Rusije do leta 2028, se pravi, da se lahko tudi pri nas pojavi to, da plačujemo ‘polno za prazno’.

Ko se govori, da morajo biti do oktobra evropska skladišča polna 90-odstotno. Ali to zadostuje za celotno zimo?

Ah ne. Če računamo na kapaciteto zalogovnikov, pri čemer nimam pred seboj natančnih podatkov, je to dovolj le za nekaj mesecev, ne pa za celotno zimo ali za pol leta. Če bomo imeli zalogovnike polne in bomo mi pokrili porabo za tri mesece, bo to velika sreča. Mislim pa, da nimamo takšnih kapacitet. Še vedno smo sicer vezani na norveški plin, verjetno bo Združeno kraljestvo namenilo nekaj iz Severnega morja, ker oni imajo svoja skladišča polna in bi lahko kaj prodali. Zdaj se ne ve, kaj bodo Nizozemci naredili s svojim nahajališčem, ki se pogreza, nato pa sledijo arabske dežele.

EU uvozi približno 40 odstotkov plina iz Rusije? Za kaj se večinoma porabi ruski plin in kateri sektorji bodo najbolj prizadeti zaradi tega, bolj industrija ali navadni potrošniki?

Vsi. Ruski plin se namreč uporablja tako za ogrevanje stavb kot v industriji za tehnološke procese in v termoelektrarnah za proizvodnjo elektrike. Praktično ni sektorja, ki ne bi bil prizadet. Zato je treba biti pri tem zelo pameten in pazljiv, da se ne gre na vrat na nos v nekaj, kar lahko povzroči strahovito težavo, tako v industriji kot pri širokem prebivalstvu. Mislim, da je treba umiriti konje, kot se temu reče, in doseči čim prej ustavitev ognja v Ukrajini. To je pomembnejše kot vse drugo. Kajti ruskega in tudi ameriškega plina je dovolj za vse, je pa nesmiselno zaradi vojn uničiti neko gospodarsko dejavnost, kot je proizvodnja in prodaja plina po svetu. Tukaj ne gre samo za nas, gre za vse po svetu, vsi bodo doživeli posledice teh sprememb. Najbolj bo pa te spremembe plačala Evropa.

O pretirani odvisnosti Evrope od ruskega plina se govori že nekaj časa, kaj smo sploh naredili v tej smeri v zadnjem desetletju? Če namreč pogledamo podatke, ti kažejo, da se je delež ruskega plina s 30 odstotkov leta 2011 povečal na 44 odstotkov v letu 2020. Videti je, da smo govorili eno in delali drugo.

Natančno tako. Za zmanjšanje uvoza plina iz Rusije so sicer najbolj pritiskali Američani, ker niso mogli svojega utekočinjenega plina prodajati po tako nizki ceni, kot ga prodaja Rusija v Evropo. ZDA so imele ceno plina med 60 in 70 evri za megavatno uro, medtem ko je bil ruski plin okoli 25 evrov na megavatno uro. Niso bili konkurenčni, zato je bil tudi pritisk, da se gre stran od poceni ruskega plina, zelo velik. Druga stvar je Severni tok 2, ki se je gradil predvsem zaradi interesov Nemčije, saj je v tem videla tudi možnosti poznejše proizvodnje vodika iz tega plina in ozelenitev dela gospodarstva, predvsem za jeklarne in druge tehnološko zahtevnejše procese v tovarnah. Seveda pa se je zgodilo to, da je ta vojna prekrižala marsikatere načrte in tudi stabilnost dobave plina je lahko vprašljiva, če se pojavijo politični razkoraki, ki do zdaj niso bili videni. Zanimivo pa je, da ne glede na vse ukrepe, ki so bili proti Rusiji sprejeti, Rusija ni reagirala s kakršnimi koli spremembami dobave plina po pogodbah.

Slovenija iz Rusije neposredno uvozi 10 odstotkov plina, preostanek prihaja iz največjega avstrijskega skladišča Baumgarten, a gre prav tako za plin ruskega izvora. Kako in koliko hitro lahko Slovenija nadomesti ruski plin? Včasih smo se pri nas veliko oskrbovali s plinom iz Alžirije, bi se lahko zatekli nazaj k alžirskemu plinu?

Bil sem zraven, ko se je sklepala pogodba za alžirski plin. Mi smo to pogodbo sklenili z veliko težavo in veliko mero previdnosti, da smo si lahko zagotovili pot plina prek morja in Italije do meje. To je bil veliki boj s pogodbenimi strankami, saj je bilo treba zagotoviti resnično varen prenos tega plina do nas. Nato se je zgodilo to, da je bil ruski plin na razpolago v velikih količinah po bistveno nižji ceni, kot ga je dostavljala Alžirija, in smo enostavno prekinili pogodbo. Glavni razlog je bila višja cena, pa tudi Alžirci so imeli nekaj težav z dobavo, tako da je bil razhod sklenjen sporazumno brez škode za eno ali drugo stran. Zdaj se je izkazalo, da to ni bila dobra odločitev, kajti mi smo takrat s to pogodbo dobili tri vstopne točke za dobavo v Sloveniji, za severni, ruski in alžirski plin, kar nam je v nekdanji Jugoslaviji omogočalo, da smo bili energetsko zelo varni.

Vprašanje je tudi, kaj se bo zgodilo na Balkanu z "Južnim tokom", ki dobavlja ruski plin v Turčijo, od tam pa naprej po plinovodu v Bolgarijo in Srbijo, kjer je že pripravljeno tudi nadaljevanje za Madžarsko, ki ima z Rusijo prav tako sklenjene dolgoročne pogodbe. Ideja je bila, da se tudi mi pri Lendavi prek Madžarske priključimo na ta plinovod. Gre za okrnjeno obliko prvotnega Južnega toka, ki je imel na začetku zamišljena dva kraka, za Bolgarijo in Turčijo, zdaj pa je zgrajen le turški del, ki napaja Bolgarijo, Srbijo in del Grčije. Ta plinovod je tukaj in deluje. Z njim bo velike količine plina dobila Srbija, ki ga bo lahko prodajala naprej. Če se z njimi dogovorimo, da nam proda nekaj plina, potem ni težave. Mislim, da je tukaj treba biti manj političen in pametnejši.

Kako je z utekočinjenim plinom (LNG), ki v EU-ju trenutno predstavlja četrtino uvoženega plina in ne more kratkoročno nadomestiti uvoza ruskega plina, v kolikšni meri pa ga lahko ublaži? Nemčija namreč napoveduje gradnjo dveh novih terminalov, Italija enega, na Krku terminal deluje zdaj eno leto. Bi se lahko v Sloveniji povezali na ta terminal, čeprav so se že pojavljale ideje o lastnem terminalu.

LNG lahko ruski plin nadomesti le v manjši meri. Terminali se ne bodo zgradili čez noč. To traja od dve do tri leta. Kar se tiče terminala na Krku, je ta zelo šibek, poleg tega imamo mi povezavo s hrvaškimi plinovodi prek vozlišča v Rogatcu na vzhodu države, kjer so cevovodi zelo tanki in mi kakšnih večjih količin prek tega ne moremo dobiti. Tudi če bi Hrvati imeli možnosti za transport plina prek Rogatca, bi to zadostilo za od 10 do 15 odstotkov slovenskih potreb. Več pa ne. Za svoj terminal v Kopru se nismo odločili, kar je bila po mojem mnenju velika napaka, ker bi bil danes že končan in bi bili neodvisni. Ta terminal v Kopru bi lahko zadovoljil vse potrebe po plinu v Sloveniji.

Koliko dodatnega plina lahko zagotovi sever Evrope, koliko dodatnih rezerv in zmogljivosti ima Norveška, za katero se ve, da je počrpala že veliko svojih zalog.

Zaloge ima. Oni imajo za nekaj časa še dovolj plina, seveda pa to niso zaloge, ki bi bile primerljive z ruskimi zalogami. Tudi Britanci nimajo takih zalog v Severnem morju, pa še te imajo predvsem za pokrivanje svojih potreb. Tam je to tudi v lasti zasebne družbe, ki plin prodaja na trgu, kjer je cena ugodnejša.

Pred izbruhom krize je EU iskal plin v kaspijskih državah, kot je Azerbajdžan, in v arabskem svetu v Katarju, kjer so obljubili nekaj dodatnih dobav plina, a vseeno premalo za potrebe Evrope. Več ne morejo zagotoviti, ker ne nameravajo prekiniti že sklenjenih dolgoročnih pogodb z drugimi partnerji, razen če bi se ti strinjali. Bi se lahko kdo od teh partnerjev, predvsem vzhodnoazijskih, odpovedal svojim dobavam za "blaginjo" Evrope?

Mislim, da ne. Iluzorno je pričakovati, kaj takega. Vsi so namreč v razvoju, vsi potrebujejo energijo in plin je sorazmerno čista energija z minimalnimi emisijami CO2. Ko imaš enkrat sklenjeno pogodbo, je jasno, da od nje ne boš odstopil. Če bi po drugi strani v teh državah želeli povečati kapacitete za utekočinjeni plin in tudi samo proizvodnjo plina, bi za to potrebovali nekako od pet do šest let, poleg tega pa so potrebne tudi nove raziskave. Ne pozabite, da so velike multinacionalke v glavnem ustavile raziskave v nafto in plin, zato ker so pričakovale hiter prehod na obnovljive vire in so vedele, da dolgoročna vlaganja v nova nahajališča za 10 ali 20 let naprej, kot se normalno dela, nimajo ekonomske računice, tudi zaradi davkov na emisije CO2. Zaradi odločitve o opuščanju fosilnih goriv se ni več vlagalo v raziskave, zato bi trajalo, da se to zdaj obnovi.

Veliko plina je na voljo tudi v Afriki, a je težava infrastruktura, saj je izkoriščanje ponekod še v začetnih fazah, drugje pa ni plinovodov, ki bi lahko afriški plin dostavili na evropski trg. Koliko prostih kapacitet še imajo obstoječi plinovodi, kot sta npr. TransMed in MedGaz. Alžirija sporoča, da ima še rezerve pri pošiljanju plina v Evropo.

Rezerve v plinovodih ima, nima pa plina. Te rezerve so recimo 20 odstotkov kapacitete, kar pa ne zadošča za nadomestitev 40-odstotnega deleža ruskega plina v Evropi. Alžirija zaloge ima, vendar tudi tam niso več toliko vlagali v razvoj nahajališč fosilnih goriv zaradi sklepa svetovne podnebne konference COP26 o njihovem opuščanju. Zakaj bi nekdo vlagal v fosilna goriva, če se je sklenilo, da se jih opušča. Zdaj smo zaradi vojne prišli v krizo, ob kateri moramo še spoštovati zaveze, da plina, nafte in premoga ne bomo več uporabljali. S tem smo se znašli pa v zanki. Vsi ti novi načrti z nahajališči v Afriki tako niso v skladu s svetovnimi podnebnimi cilji. Svet se bo moral pač odločiti, kaj narediti, kajti novi plinovodi pomenijo nova fosilna goriva in nove izpuste. Težavo sicer vidim samo za nekaj let. Mi potrebujemo od pet do deset let, da spravimo energetiko v evropskih državah v red in naredimo energetske sisteme sonaravne. To pomeni, da bi imeli od 80 do 90 odstotkov energije iz obnovljivih domačih virov in tistih 10 odstotkov iz fosilnih goriv, ki bodo predstavljala rezervo za nepredvidene primer in naravne nesreče. Skratka, neka zlata rezerva.

Kako je s cenami plina iz drugih držav, če vemo, da je bil ruski plin do zdaj najcenejši? So to velike razlike in kaj pomeni prehod na druge dobavitelje za končne uporabnike?

Ruski plin je bil do zdaj najcenejši. Oni so držali nizko ceno in ga tudi prodajali v ogromnih količinah. To je bilo v njihovem ekonomskem interesu. Nizka proizvodna cena zaradi celotne infrastrukture plinovodov, ki jih imajo, za njih ni bila težava. Plin se je izvažal in denar je pritekal.

Kako hitro bi lahko zemeljski plin nadomestili z uporabo biometana in obnovljivih virov energije? Letos naj bi EU po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) povečal proizvodnjo energije iz obnovljivih virov za 15 odstotkov v primerjavi z lani, bi se lahko to še bolj pospešilo?

Lahko. Intenzivira se proizvodnja biometana, saj se lahko bioplinarne razmeroma hitro vzpostavijo in se za njih izkoristi biomasa, ki je je na pretek. Sam sem izračunal, da lahko Slovenija do leta 2030 opusti polovico današnje porabe plina in ga zamenja z drugimi viri, predvsem biomaso. Imamo dve vrsti biomase. Imamo zeleno biomaso, ki gre v bioplinarne, potem imamo pa še lesno, odpadno biomaso, ki je je več kot milijon ton. Mi pokurimo 1,9 milijona kubičnih metrov drv za kurjavo. In če mi ta drva, ki jih zdaj kurimo, namenimo za proizvodnjo elektrike in toplote, lahko pokrijemo 63 odstotkov vse potrebe elektrike za slovenska gospodinjstva, toplote pa proizvedemo kot odpadek toliko, da lahko pokrijemo npr. celotno Ljubljano.

Kot najpomembnejši obnovljivi vir pri nas vsekakor vidim biomaso v kombinaciji s sončno energijo, ne smemo pa pozabiti tudi na geotermalno energijo, ki je v Sloveniji zapostavljena prek vseh meja, čeprav so zaloge energije ogromne. Visoka je samo začetna naložba, tako kot pri jedrskih elektrarnah, energija pa je dostopna 24 ur na dan. Če ne bomo gradili drugega bloka jedrske elektrarne – in upam, da ga ne bomo –, je rešitev tudi intenziviranje uporabe geotermalne energije v severovzhodni Sloveniji. Tam bi lahko ob pridobivanju elektrike izkoristili še sproščeno toploto za ogrevanje rastlinjakov in v zimskih vrtovih poskrbeli za pridelavo zelenjave, da bi jo lahko še izvažali, ne pa da jo uvažamo. To bi lahko naredili s toploto, ki je zastonj. Mi smo imeli te načrte narejene že leta 2000, a je Petrol odklonil izvedbo od Evrope odobrenega in sofinanciranega projekta. Mi vse to vemo, a politika je nekoliko zadaj.

Vi torej nasprotujete gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem?

Absolutno. Zakaj bi v Slovenijo vlekel neko tehnologijo, za katero nimamo vira in moramo gorivo uvažati, ostanejo pa visoko radioaktivni odpadki za naslednjih 300, 400 let. Zakaj bi mi to vlekli k sebi, če lahko pokrijemo z domačimi viri, pa nismo odvisni od nikogar. Čehi so imeli zdaj težavo, ko so morali odpreti svoj zračni prostor, ki je bil zaprt zaradi sankcij, za rusko letalo, da so dobili gorivo za njihove jedrske elektrarne. Z veliko muko so pridobili jedrsko gorivo. In kje imamo mi zagotovilo, da tisti, ki bo prodajal jedrsko gorivo, ne bo sam postavljal pogojev, ekonomskih in političnih.

Vseskozi poudarjate pomembnost prehoda na obnovljive vire energije. Kako je s prehodom na obnovljive vire v Sloveniji, kako hitro se pri nas dogaja ta prehod?

Žal zaostajamo za nacionalnim energetskim programom sončnih fotovoltaičnih naprav, zaostajamo pri gradnji hidroelektrarn in zaostajamo pri gradnji vetrnic, pri biomasi znamo samo kuriti les, pri geotermalni energiji pa še sploh začeli nismo.

Če se vrneva še malce nazaj na svetovno prizorišče. Kaj pomeni izguba evropskega trga za Rusijo. Evropa je za plin plačevala manj kot Kitajska, kamor pa Rusija pošilja vse več plina. Bi lahko kitajski trg nadomestil evropskega in kdaj bi se to lahko zgodilo?

Lahko se zgodi, a ne čez noč. Izdelava in postavljanje cevi, črpalnih postaj, to traja nekaj let, da se poveča kapaciteta, sploh pa če govorimo o stotih milijardah kubičnih metrov, poglejte, koliko časa so gradili Severni tok. Rusija se sicer lahko dogovori tudi z Indijo ali Pakistanom, to so velike države. In če se bo z njimi dogovorila, se lahko zgodi marsikaj. Mi to zdaj vidimo vse skozi oči te vojne v Ukrajini, a treba je gledati širše in dolgoročno. Prepričan sem, da se bo vojna končala v kratkem in se bodo potem politični tokovi umirili, pa tudi razmišljanja, tako da se bomo vrnili v neko stanje, ki bo drugačno od današnjega. Kajti države, kot je Rusija, ni mogoče izločiti iz svetovnega gospodarstva, dolgoročno gledano zagotovo ne. Če se bo to zgodilo, potem bo tukaj tretja svetovna vojna.

Kako pomemben je uvoz drugih pomembnih energentov iz Rusije, kot sta nafta in premog? Kako hitro se lahko nadomesti manko pri tem uvozu in od kod?

Nafta ni težava, nafte je po vsem svetu dovolj, lahko se aktivira Libija, Venezuela in drugi. Pri premogu je nekoliko drugačna situacija, ker je z njim trenutno kriza, npr. v Avstraliji. Ampak s premogom ne bi smela biti težava, ker ga vsi počasi opuščajo, zato pri tem ne vidim velikih težav.

Pojavlja se tudi bojazen pri zagotavljanju dragih kovin, kot sta paladij in nikelj, kaj bi moten uvoz tega iz Rusije pomenil za Evropo?

To pomeni velike zaostanke v zdajšnji proizvodnji, kjer se to uporablja, pa tudi velike stroške z iskanjem novih nahajališč. Do zdaj uveljavljene trgovske poti bodo imele izjemne posledice in samo upam, da Evropa pri tem ne bo vztrajala dalj časa, kot bo trajala vojna v Ukrajini, ki se mora končati, ker je nesmiselna.

Če končamo še z enim virom energije. V posebni oddaji o vojni v Ukrajini na TV Slovenija ste omenili, da je imela Evropa velike načrte z ruskim plinom za pridobivanje vodika, da bi si z novo tehnologijo pomagala pri razogljičenju in doseganju ogljične nevtralnosti.

Tako je, vodik prihaja z velikimi koraki in skladišča se pripravljajo. Kako točno se bo pridobival, je zdaj še vedno vprašanje, ampak v vsakem primeru je vodik gorivo, ki bo vplivalo na prihodnost. Mi imamo dovolj organskega ogljika v biomasi, če tega povežemo z vodikom iz vode, dobimo metana in etanola, kolikor hočete.

Ta vodik se bo uporabljal predvsem zato, da se bosta iz organske biomase delala metan in etanol. Pripravljeni so že tudi prvi motorji za vozila na vodik in gorivne celice, tako da bo električni avtomobil postal predvsem za kratke razdalje, npr. od doma do službe, medtem ko bodo imela vsa preostala vozila vodik ali pa metanol z gorivno celico. Na vodik bi se lahko vozili že čez deset let, razvoj gre hitro naprej.