Avtobusni prevoz. Foto: BoBo
Avtobusni prevoz. Foto: BoBo
Sorodna novica Srednje šole po težavah z avtobusnimi prevozi: "Nihče nas ni vprašal za kakršne koli podatke"

V zadnjih dneh se vrstijo težave z javnim avtobusnim prevozom. Potniki se pritožujejo, da polni avtobusi odpeljejo mimo postaje, včasih jih sploh ni, šolarji in dijaki zamujajo začetek pouka ... Župani pa ugotavljajo, da se strošek za to v zadnjih letih skokovito povečuje. O tem se je voditelj Odmevov Igor E. Bergant pogovarjal z Marjanom Lepom, ki na mariborskifakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo med drugim vodi center za raziskave mobilnosti in inštitut za prometne vede.


Sistem javnega potniškega prometa pri nas dolgo ni imel enotnega upravljavca. Zdaj imamo takšno družbo dve leti. So to začetniške težave njenega delovanja ali bolj odraz zakoreninjenih težav?
Zelo preprosto bi bilo odgovoriti, da so težave, ki se pojavljajo v teh dneh, porodni krči. Mene so te težave, ki so se kot plaz pojavile v zadnjih treh dneh, presenetile tudi kot sopripravljavca novih koncesij in voznorednega dela. Namreč, z novimi koncesijami nismo pravzaprav nič ukinjali, ampak dejansko dodajali približno 20 odstotkov ponudbe, kar na državni ravni pomeni približno 10 milijonov dodatnih kilometrov avtobusnih prevozov.

Marjan Lep. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
Marjan Lep. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona

V čem je torej težava?
V teh treh dneh smo na hitro pripravili analizo, kaj se v resnici dogaja. Dejstvo je, da se je

največ težav pojavilo zaradi tega, ker je v praksi prišlo do zgostitve povpraševanja v jutranji konični uri. Prej so se potniki, delavci, dijaki, osnovnošolci, lepo razporedili med šesto in deveto uro. Zdaj pa opažamo, da vse štiri kategorije potnikov nekako želijo priti pred osmo uro v središče mesta. Ta pojav je kar izrazit in je povzročil kapacitetne težave na določenem, zelo, zelo majhnem številu odhodov. Ta težava je relativno preprosto odpravljiva. To namreč ni nekaj novega. To se je že v preteklosti pojavljalo vsak september in v roku 14 dni so se kapacitete nekoliko razporedile, dodali so se novi odhodi in vem, da bo družba za upravljanje to težavo v 14 dneh odpravila do take mere, da ne bo več kapacitetnih težav v jutranjih konicah.

Sorodna novica Potnike razburjajo novi vozni redi in podražitve avtobusov

Slovenija s to spremembo "bioritma" ni edinstvena. Toda ali obstajajo tudi dolgoročnejše težave? Vi ves čas poudarjate, da na tem področju praktično nimamo več trga. Ampak ali je v majhni Sloveniji sploh mogoče imeti delujoči trg?
Druga težava, ki po mojem mnenju ne bo tako preprosto rešljiva, je tista, s katero so trenutno soočene slovenske občine, ki so po veljavnih predpisih oziroma zakonodaji zadolžene za šolske prevoze. Posledica novih koncesij je, da so prevozniki, ki so koncesije pridobili, dobili bistveno več nalog. Tako so s kapacitetami polno zasedeni, sploh v konicah. To je povzročilo, da so se občine, ki običajno sklepajo enoletne ali dvoletne pogodbe za šolske prevoze, znašle pred težavo, da ponudnikov sploh ni, ali pa da so cene eksplodirale. To je skupen pojav vseh 212 občin v Sloveniji. Vsaka ima malo drugačne ideje, kako k temu pristopiti. Ta težava ni rešljiva čez noč. Predvsem zato, ker so – lahko vsaj za severovzhodno Slovenijo trdim – majhni prevozniki, ki so do pandemije lepo polnili trg in se je dalo dobiti tako prevoznika kot razumno ceno, izginili. Zdaj pa je ta problematika kar pereča. Sploh za severovzhodno Slovenijo, recimo spodnje Podravje, je ta situacija skorajda brezupna.

Sorodna novica Zakaj kljub novim voznim redom potniki (še vedno) ostajajo brez prevozov?

Je to mogoče rešiti srednjeročno? Poslušamo, da bo ureditev železniškega prometa pomagala odpraviti težave – seveda to ne velja za vse dele Slovenije. Priljubljena mantra je, da je železniško omrežje hrbtenica, ki bo v dogledni prihodnosti rešila marsikaj.
Treba je biti realen, tu sta dve osnovni težavi. Prvič, na žalost imamo v Sloveniji zelo malo ljudi, ki imajo to srečo, da stanujejo blizu železniške postaje in delajo v bližini železniške postaje. Takšne sreče nima približno 90 odstotkov prebivalstva. Avtobusni prevoz bo še vedno moral zagotavljati velik del, če ne večine te storitve. Drugič: slovenski železniški promet je šibko konkurenčen ali nekonkurenčen tako avtobusu kot osebnemu prevozu. Včasih slišimo všečno izjavo, da je zagnan nov investicijski ciklus. Če to prevedemo v realnost, pomeni, da bo do konca ciklusa minilo kakšno desetletje.

Od kod takšne težave z avtobusi?