Spomnimo, da je eden izmed brezplačnikov, potem ko je izbruhnila novica, da naj bi 15-letna deklica nosila otroka svojega očeta, objavil ime očeta in hišo, kjer družina živi. Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je že pred tem opozorila, naj mediji o dogajanju poročajo korektno in v skladu z etičnimi standardi.

V uradu varuhinje so dejali: "Zaradi korektne obveščenosti bralcev želimo poudariti, da je varuhinja poziv medijem tokrat glede na dosedanje izkušnje podala še preden je brezplačnik objavil osebne podatke, zato je odločitev uredništva brezplačnika vredno obžalovanja. Varuh človekovih pravic RS medije in javnost na občutljivost pri poročanju o primerih, v katere so vpleteni otroci, opozarja že vsa leta."

V uradu varuhinje so se sicer odločili storiti še korak dlje. Njen namestnik, Tone Dolčič, je za MMC povedal, da je že v pripravi predlog za novinarsko častno razsodišče, obvestili pa so tudi že državno tožilstvo. Tožilstvu predlagajo, naj presodi, ali obstajajo znaki kaznivega dejanja.

Kazen za razkritje identitete
In kot meni Katja Filipčič s pravne fakultete, se utegne zgoditi, da je za kaznivo dejanje tudi šlo. Od lanskega novembra namreč velja nov kazenski zakonik, ki v 287. členu, torej členu o kršitvi tajnosti postopka, opredeljuje tudi poročanje o otrocih. Kršitev se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.

Z namenom, da se zavaruje identiteta otroka v sodnem upravnem ali kakšnem drugem postopku, je prepovedano objavljati podatke in informacije, ki bi identiteto utegnili razkriti. Filipčičeva pri tem razlaga, da sta objava imena očeta in fotografije hiše, v kateri naj bi se kaznivo dejanje zgodilo, informaciji, ki razkrivata identiteto otroka.

Vse hujši pritiski na novinarje
Zakaj sploh prihaja do takega poročanja, smo povprašali Melito Poler Kovačič, predavateljico novinarske etike na Fakuleteti za družbene vede. Za tovrstne objave v medijih vidi Poler Kovačičeva več razlogov. Kot navaja, so tržni pritiski na novinarje vedno hujši, oglaševalci želijo čim številčnejše občinstvo, lastniki pa dobiček. Novinarji se temu težko uprejo, sploh zaradi neurejenega socialnega položaja, pogodb za določen čas, majhnega plačila, težava pa je tudi s kadrovsko podhranjenostjo, še meni predavateljica s FDV-ja.

Med etiko in dobičkom
Po njenem mnenju si novinarji zato, v skrbeh za lastno preživetje, težko privoščijo ravnanje po svoji vesti in podlegajo zahtevam delodajalca. Vzrok pa ni le v takem položaju, po mnenju Poler Kovačičeve se take objave dogajajo tudi zaradi splošne etične krize sodobnega časa, ko se novinar enostavno ne zaveda, da lahko s svojim ravnanjem prizadene človeka, ali pa mu je malo mar.

Da je razlog za tovrstno poročanje tržna tekma, se strinja tudi predsednica Novinarskega častnega razsodišča Ranka Ivelja, ki dodaja, da so tovrstne zgodbe tržno blago, posledica tega pa je, da se znižuje etična občutljivost medijev nasploh. Na prakso poročanja pa po njenem mnenju vplivajo tudi razvpiti tuji primeri, denimo primer Fritzl.

Informacije, ki kršijo pravico posameznikov do zasebnosti, se danes ne širijo več le z govoricami v lokalnem okolju, temveč tudi preko blogov in drugih informacij na spletnih straneh, ki jih posredujejo ljudje, ki jih kodeks ne zavezuje, pojasnjuje Ranka Ivelja, in dodaja, da "novinarji zato pogosteje presodijo, da z objavo določenih, na spletu že razkritih podatkov, ki posegajo v posameznikovo zasebnost, ne bodo naredili dodatne škode, oziroma da jim v tem primeru ni treba spoštovati novinarskega kodeksa."

Poleg tega novinarji, ki poročajo o primerih, v katerih nastopajo otroci in mladoletniki, pogosto nimajo dovolj profesionalnih izkušenj in mentorske pomoči, da bi znali zgodbe napisati tako, da bi ustrezno upoštevali tako pravico posameznikov (otrok in mladoletnikov še posebej) do zasebnosti kot pravico javnosti do informiranosti, še opozarja Ivelja. "Zelo pogosto se z etično izjemno občutljivimi primeri ukvarjajo novinarski začetniki brez primerne izobrazbe in poznavanja kodeksa."

Novi sistemi medijske odgovornosti?
Poler Kovačičevi se zdi, da ostrejše sankcije ne bi povečale etičnosti novinarjev, vseeno pa predlaga, da bi veljalo razmisliti o dodatnih sistemih medijske odgovornosti, denimo medijskem svetu, ombudsmanu, interni samoregulaciji v medijskih hišah, nagrajevanju etičnih praks, spodbujanju izobraževanja in vzgoji javnosti.

Tudi Ivelja se ne nagiba k temu, da bi morale biti razsodbe Novinarskega častnega razsodišča pravno bolj zavezujoče. Namen NČR-ja, ki je samoregulacijsko telo novinarjev, je namreč ravno v tem, da v sporih posreduje, preden se ti preselijo na sodišča, je dejala. "Dobro pa bi bilo, če bi dosegli moralno zavezo čim širšega kroga medijev, da bi redno objavljali razsodbe NČR, zlasti v primerih, ki bi zadevali njih same."

Na vprašanje, koliko je etičnosti v slovenskem novinarstvu, Poler Kovačičeva ni mogla posplošeno odgovoriti. Razložila je, da obstajajo novinarji, ki nimajo zadržkov pri neetičnem poročanju, taki, ki svoje neetično ravnanje upravičujejo s služenjem javnemu interesu, in pa tudi novinarji, ki vztrajajo pri zavezi etičnemu sporočanju. Pri tem je upoštevanje novinarskega kodeksa dokaz, koliko novinarji svoje delo jemljejo "kot profesijo".

Sabina Zonta/Ana Mušič