Prejšnjo nedeljo smo na MMC-ju objavili prvi del fotoreportaže o Nacionalnem forenzičnem laboratoriju. Danes vam predstavljamo še drugi del, ki se dotika forenzičnega dela strokovnjakov s področja kemije, ponarejanja denarja, grafologije in preiskav DNK-ja. Vljudno vabljeni k branju.
Droge, droge, droge
Po obisku biološkega oddelka je sledil oddelek za kemijo. Prva stvar, ki jo spet izvemo: "Kar vidite v nadaljevankah, je daleč od resnice." V kemijskem laboratoriju je glavna naloga določanje kemijskih sestavin snovi, kjer levji delež, kar 80 odstotkov, predstavljajo preiskave prepovedanih drog.

Enkrat v karieri ustaljene metode odpovejo
Njihovo znanje pride prav tudi pri sumih podtaknjenih požarov, saj lahko najdejo sledi vnetljivih snovi na pogoriščih, pri čemer so kar pogosto tudi uspešni. Prometne nesreče so še eno področje, kjer kemijski forenziki lahko uporabijo svoje znanje. Primerjajo avtomobilske lake, in če na kraju nesreče ostanejo delčki, ki imajo vsaj tri plasti, lahko določijo tudi znamko avtomobila in leto izdelave. Preiskujejo tudi barve na bankovcih in eksplozije, a teh ni veliko.

Vedno pa v karieri forenzika pride primer, ko je treba uporabiti nove pristope, pravi naša sogovornica. Med zanimivejšimi je bil eden, ki so ga reševali pred kratkim. Preiskovali so vzorec, ki naj bi bil kokain, vzorci pa so prišli iz vreč, v katerih je bila snov, ki se uporablja pri polaganju keramičnih ploščic.

A trik je bil v tem, da je bil kokain v tej snovi vezan tako, da ga z običajnimi postopki ne bi zaznali. Preliminarni testi so pokazali triodstotno vsebnost kokaina, in ker se jim zadeva zdela sumljiva, so razvili nove postopke, ki so pokazali kar 30-odstotno vsebnost kokaina.
Kemijski laboratorij je bil zadnja postaja na ogledu prostorov na Vodovodni. Sledil je obisk oddelka za odkrivanje ponarejenega denarja in laboratorija za raziskave DNK-ja na ulici Jožeta Jame v Ljubljani. Tu si prostore delijo še z upravo za zaščito in reševanje. Najprej sva šla na ogled nacionalnega laboratorija za evrske bankovce.
Ponarejeni denar roma v Stegne
Roko na srce, na prvi pogled nič posebej navdušujočega. Dve sobi in nekaj zaposlenih, ki pa svoje delo opravljajo dobro. Tu forenziki pregledujejo identifikacijske dokumente in podpise na uradnih in javnih listinah ter razvozlavajo, ali so ti pristni ali se je nemara nekdo poskušal okoristiti s poneverbo. Njihovo delo običajno nastopi, ko policisti na meji ali pa morda tudi na cesti ustavijo sumljive osebe, za katere sumijo, da pri sebi nimajo izvirnih dokumentov.
V določenih obdobjih se v državi pojavi več ponarejenih dokumentov. Ob našem obisku so se recimo ukvarjali z večjim porastom ponarejenih čekov American Express, pred leti pa je na njihove mize prihajalo veliko ponarejenih romunskih osebnih izkaznic.
Tu tudi hranijo ves ponarejeni denar, zasežen v Sloveniji, za kar je prej skrbela Banka Slovenije. Ko odkrijejo ponaredek, ga vnesejo v evropsko bazo in na podlagi te lahko tudi dokaj hitro ugotovijo, od kod ponarejeni bankovci ali kovanci izvirajo.
Da, ponarejevalci precej ponarejajo tudi kovance, in sicer vse od 50 centov navzgor. Te je težko odkriti, saj ljudje zaradi njihove majhne vrednosti niso pozorni nanje. Veliko večino dela pa predstavlja odkrivanje evrskih bankovcev; drugih valut, običajno so to dolarji, morda funti, ni veliko. Letno tako iz obtoka potegnejo okoli 1.500 bankovcev.
"Zvezda" preiskav
Zadnja postaja je bil laboratorij za preiskave DNK-ja, ki je največji del NFL-ja in obravnava tudi največ zadev, saj je tehnologija v njem najzanesljivejša. Za primerjavo, na pet uspešnih daktiloskopskih preiskav pride pet uspešnih DNK-preiskav.
Prva stvar, ki jo človek opazi, ko stopi na hodnik, je "stena slave", kjer se bohotijo mnogi certifikati o postopkovni odličnosti laboratorija, na katere so tudi odkrito ponosni, saj so jih pridobili po izpolnitvi najzahtevnejših meril. Vzdolž hodnika si nato sledijo sobe, v katerih laboranti s pomočjo dragih in sofisticiranih naprav ugotavljajo lastnosti DNK-ja, ki ga pridobijo iz sledi, in tudi komu ta DNK pripada.
Drage, a potrebne preiskave
Prva slaba stran in hkrati največja hiba teh preiskav je, da so drage. Ena raziskava stane okoli 80 evrov (neupoštevajoč stroške dela) in lahko hitro zraste na 200 evrov na vzorec. Po drugi strani pa njihova uspešnost včasih pripelje do neustreznih okoliščin, saj se pojavljajo zahteve za preiskave DNK-ja tudi v primerih, ki jih lahko potrdi že zdrava pamet. Zato v nekaterih primerih zahteve po preiskavah tudi zavračajo. Vendar načeloma sprejmejo vse zadeve, ki so bile obravnavane kot kaznivo dejanje.
Prav tako se je raven preiskav dvignila do te mere, da se manj zahtevni primeri že rešujejo serijsko. Vendar to ne povečuje možnosti za napake, zmanjšuje samo čas, ki ga lahko forenziki namenijo posameznemu primeru.
Če, na primer, neka skupina ljudi nezakonito zasede stanovanje, "se v tem stanovanju krasno počuti, tam uživajo dva, tri dni, popijejo nekaj gajb piva, pokadijo 40 cigaret in še toliko džojntov in pri tem uničijo nekaj inventarja. Za lastnike je to strahotno nadležna zadeva, pa vendar si laboratorij ne more privoščiti, da bo naredil analizo 40 ogorkov, 15 pločevink piva, ampak naredimo le nekaj testov," nam pojasnijo.
Toda pri zahtevnih primerih (umori, ropi, posilstva) se forenziki le zberejo v ekipo, kakor smo vajeni z malih zaslonov, in se posameznemu vzorcu povsem posvetijo. Preiskave DNK-ja se uporabljajo tudi pri preiskavah socialnih vezi v mamilarskih združbah.
Velikokrat so policisti tako že našli ljudi, ki so višje v narkokartelski hierarhiji, s pomočjo bioloških sledi na mamilih, ki so jih zasegli nekemu razpečevalcu. A so tudi pri tem mnenja različna, saj je izsledek teh analiz negotov, in ob morebitni racionalizaciji javnega sektorja bodo morali tovrstne preiskave prekiniti.
S tem se je najin ogled NFL-ja končal. Čakala naju je le še vožnja nazaj za Bežigrad, ki so nama jo prijazno ponudili. Vso pot nazaj in nato še do redakcije sem premleval, kako vse to spraviti v kolikor toliko berljivo in zanimivo obliko. Upam, da mi je uspelo.