Mnogi ste že videli, zlasti v ameriških serijah, kako forenziki iz laboratorijev, ki so velikokrat podobni nečemu iz znanstvene fantastike, s pomočjo vrhunske znanosti in nekaj sreče razrešijo na prvi pogled popolnoma brezupen primer. Zato smo se na MMC-ju odločili preveriti, kako stvari potekajo v resnici. Po obisku lahko rečemo, pozabite na serije in pomislite bolj na rutino. Najprej pa nekaj uvodnih besed o Nacionalnem forenzičnem laboratoriju (NFL).

Pod tem imenom je znan približno dve leti, ko se je Center za forenzične preiskave izvil iz okvira kriminalistične policije in postal samostojna organizacijska enota. Ustanovljen je bil za opravljanje preiskav materialnih sledi, nastalih pri kaznivih dejanjih ali prekrških. Interpretacijo svojih izsledkov nato podaja policiji in pravosodnim organom.

Sledi s krajev kaznivih dejanj preiskuje 51 izvedencev in 14 tehnikov s področja biologije, kemije, fizike, daktiloskopije (preiskave prstnih odtisov) ter preiskav dokumentov, rokopisov, denarja, fotografij in videoposnetkov. Na teh pet oddelkov za preiskave (biologija, fizika, kemija, daktiloskopija in preiskave dokumentov) je NFL tudi razdeljen.

NFL pripravlja tudi strokovna navodila za odvzem, zavarovanje, shranjevanje in transport vzorcev za preiskavo in usposablja kriminalistične tehnike z vseh policijskih uprav za pravilno ravnanje z vzorci. V zahtevnih primerih njegovi sodelavci sodelujejo tudi pri ogledih krajev kaznivih dejanj ali prekrškov ter v hišnih preiskavah. Na pomoč jih pokličejo tudi, ko je treba ugotoviti identitete oseb in žrtev množičnih nesreč.

Ne ravno "uaaau" trenutek
S policijo smo se dogovorili, da se z vodjo NFL-ja Francem Sabličem sestanemo v sredo dopoldne na sedežu laboratorija na Vodovodni ulici v Ljubljani. Ob opazovanju s ceste človek sploh ne bi vedel, da tam stoji forenzični center. Odprto gradbišče, ki sta ga za seboj pustila propadla gradbinca SCT in Konstruktor, poleg pa neugledna manjša stavba, v kateri so trije oddelki od petih, ki sestavljajo NFL.

Ob prijaznem sprejemu v pisarni Sablič meni in sodelavcu Blažu, ki je se je ta dan iz novinarja na kulturni sekciji spremenil v mojega fotografa, pojasni, da bi se morali že konec lanskega leta preseliti s starih in premajhnih 900 kvadratnih metrov v sosednjo stavbo, ki bo kar petkrat večja. Ko bo končana. Kar se bo po Sabličevih besedah zgodilo ne prej kot leta 2014.

Kakovost ostaja
Dokaj slabe prostorske razmere pa na kakovost laboratorija ne vplivajo. Kljub rezanju stroškov v javni upravi se je nova vlada namreč odločila, da jim ne bo jemala sredstev za gradnjo nove stavbe, poleg tega pa laboratorij neprestano daje svoje delo na preizkus zunanjim tujim ustanovam, ki podeljujejo certifikate kakovosti.

Tudi najtežje preizkuse vsako leto opravijo brez težav, s čimer sledijo smernicam kakovosti, pridobili pa so tudi standard ISO 17025, to je najvišji standard, ki zagotavlja kakovost forenzičnih preiskav v laboratorijih. Pridobljeni standard jih tako uvršča v zgornjo tretjino evropskih laboratorijev po pozitivnih testih in je na približno enaki ravni tistih v ZDA.

Nova stavba jim bo precej olajšala delo, saj bodo lahko oddelki v povsem ločenih prostorih, kar je zlasti pomembno za vzorce DNK-ja, ki jih morajo zdaj vsakokrat voziti v Stegne, pri čemer lahko pride do njihove kontaminacije in posledično neuporabnosti vzorca.

Poleg tega se bodo lahko akreditirali za vse forenzične postopke po zgoraj omenjenem standardu, kar pomeni, da bo njihovo mnenje enakovredno kateremu koli evropskemu laboratoriju z istim standardom. To zdaj ni mogoče, saj standardi zahtevajo določeno izvedbo postopkov preiskav, kjer, recimo, prevažanje vzorcev z enega konca mesta na drugega ne pride v poštev.

Tudi v laboratoriju v stalni pripravljenosti
Delo forenzika je z vidika delovnega časa sicer podobno drugim v javnem sektorju, a z nekaj dodatki, saj če pride do resnega primera, morajo svoj delovnik podaljšati pozno v noč. Poleg tega imajo nekoga vedno tudi na čakanju konec tedna, če bi policija potrebovala njihovo pomoč pri kakšnem težjem primeru.

Sablič poudari, da lahko prek mednarodnih zvez hitro dobijo storilca. Kot primer navede odvrženo bombo pred kranjsko policijsko upravo. "Mi smo imeli storilca že 24 ur po pridobitvi DNK-ja. Delali smo sicer ponoči in soboto popoldne, a ko enkrat dobiš ime in priimek, hitro steče. In tu je velik prihranek," pove. Doda, da so vsi oddelki obremenjeni z delom, a smernice kažejo, da največ primerov odpade prav na raziskave DNK-ja, saj sled individualizira storilca. Zato že 16 sodelavcev dela na tem področju, a je še vedno 2.000 zadev v zaostanku. Ob tem velja omeniti, da NFL na leto obravnava kar okoli 10.000 zadev.
Čopič in beli prah še nista izginila
Iz pisarne direktorja laboratorija smo se najprej odpravili na oddelek daktiloskopije, ki se ukvarja s preiskovanjem sledi prstnih odtisov in obuval. Trenutno je v bazi podatkov 130.000 ljudi, dostop pa imajo tudi do tujih baz. Čeprav se odtisi na terenu še vedno jemljejo s pomočjo čopiča in prahu, pa sta informatizacija in razvoj računalništva močno posegla na to področje.

Tako se npr. prstni odtisi ne jemljejo več tako, da oseba pomoči svoj prst v črnilo in potem napravi odtis na papir, ampak ga odvzamejo kar s pomočjo optičnega čitalnika in nato vnesejo v bazo podatkov. Tudi slike sledi na kraju zločina se pošiljajo prek elektronske pošte.

Hollywood vs. resničnost
Če mislite, da forenzik najdeno sled prstnega odtisa ali obuvala naloži v računalnik, pritisne tipko in mu nato računalnik prek premetavanja baze podatkov čez nekaj časa vrže ven "match found" (zadetek najden, op.a.), potem naj vam povem, da ni ravno tako.

Na sledi forenzik najprej označi morfološke oz. oblikovne značilnosti (obstajajo tri osnovne oblike - ločni, krožni in zankasti tip) odtisa iz baze in ti se primerjajo s konkretnim primerom. Program potem da paleto mogočih zadetkov, a ni nujno, da je kateri izmed njih sploh pravi. Šele strokovnjak primerja te sledi s predlaganimi zadetki in ugotovi morebitno ujemanje in ga potrdi. Zanesljivost in čas potrditve pa sta odvisna predvsem od kakovosti sledi.

Tako lahko traja pet minut, ali pa eno uro in morda še naslednji dan, da strokovnjak potrdi ujemanje. Na dan v povprečju dobijo sledi s treh do petih krajev kaznivih dejanj in daktiloskopirajo okoli deset osumljencev. Pridobijo pa predvsem sledi iz premoženjskih deliktov in ropov.

Tudi pregled odtisov obuval poteka podobno. Ko dobijo sled, izdelajo primerjalne odtise podplatov in primerjajo z značilnostmi vzorca, kjer so pozorni predvsem na obliko vzorca podplata, njegovo velikost, obliko ter obrabo podplata, ki kaže na značilnosti hoje. Potem pa se osredotočijo še na individualne značilnosti poškodb, ki se pojavijo s časom uporabe. Za trdnost ujemanja se nato uporabijo opisne večstopenjske lestvice, ki izražajo verjetnost ujemanja sledi in vzorca.

Izdajo vas stvari, ki jih sploh ne vidite
Naslednja postaja je bil oddelek za fiziko. Tu preiskujejo več posameznih sledi in s precej raznovrstnih področij (gre za preiskave orožja – balistika, preiskave orodja – mehanske sledi (npr. vrsta uporabljenega orodja pri vlomu), preiskave požarov in eksplozij, preiskave koles (ali je bila zračnica pred nesrečo polna, ali je spustila po nesreči ...), preiskave žarnic (ali je pred nesrečo svetila, ali so bile vklopljene dolge/kratke luči), preiskave sledi z rok strelca, preiskave stekla ter preiskave zemlje).

Med drugim lahko forenziki s pomočjo laserskega mikroskopa odkrijejo izredno majhne, specifične delce, ki imajo določeno obliko in lastnosti in so značilni za določeno polnjenje naboja v iniciatorju v vžigalni kapici. Ti ostanejo na rokah strelca in gre za močan dokaz, ki se ga zadnje čase precej uporablja in nekaj takih primerov je trenutno tudi na višjem sodišču.

Iz enega dneva v nekaj minut
Tudi pri balistiki je razvoj tehnologije šel močno naprej. V spomin na še ne tako stare čase imajo v sobi še vedno postavljen mikroskop, za katerega Sablič pove, da so takrat zanj odšteli 150.000 nemških mark in mu dodali svojo kamero ter tako povečali njegovo funkcionalnost. Nasproti mu stoji približno 10-krat manjši sodobni mikroskop, vreden okoli 130.000 evrov.

Z njegovo pomočjo analizirajo in primerjajo sledi na tulcih in kroglah ter določajo, ali je bil izstrelek izstreljen iz enega ali morda več orožij. Ko pa dobijo sporno orožje, opravijo primerjalno streljanje in ugotavljajo, ali je izstrelek prišel iz danega orožja. Tovrstni sodobni mikroskopi so precej olajšali delo balistikov, saj računalnik zdaj lahko že sam opravi npr. primerjavo strelnih žlebov na izstrelku in ponudi možne zadetke. Včasih pa je bilo treba vse to opravljati na roko, pojasni naš sogovornik, kar je lahko trajalo ves dan. Danes se ta čas meri v minutah.

Če ugotovijo zadostno ujemanje strelnih sledi na dokaznem in poskusnem izstrelku, potem lahko potrdijo oz. zavržejo, da je bilo neko orožje uporabljeno v kaznivem dejanju. Na vprašanje, koliko je streljanja v Slovenijo, dobimo kratek odgovor: "Vedno je nekaj". Tako je očitno novo leto eno tistih obdobij, ko poveča tudi količina izstreljenih in najdenih krogel.

Izdala ga je odluščena barva
Poleg balističnih preiskav, v laboratoriju opravljajo tudi mehanske preiskave. Predvsem vlomov, kjer je glavna tarča ključavnica in zlomljene ključavnice nato dobijo v pregled v laboratorij, kjer poskušajo ugotoviti, s kakšnim orodjem je bil opravljen neki vlom, saj na ključavnici ostane odtis orodja. Tako lahko enemu storilcu pripišejo celo serijo vlomov, saj običajno nosijo vlomilsko orodje seboj in z njim ponavljajo vlome. Ko ga zasačijo pri delu, je nato naloga forenzika, da ga prek orodja poveže z vlomom.
Naš sogovornik opozori, da je najbolj uporabljano vlomilsko orodje viličasti ključ, s katerim je zelo lahko odlomiti navadno ključavnico, ki štrli iz vrat. Zato svetuje, da si je najbolj pametno omisliti ključavnico, ki je s ključem ni mogoče zgrabiti in je ojačana. "Če na zunanji strani gleda ven, je tako, kot da ne bi bilo zaklenjeno," ponazori. Doda še nekaj statističnih podatkov: lani so obravnavali okoli 300 zlomljenih ključavnic, od katerih jih je bilo 60 mogoče povezati v serijo vlomov.

Pove še en konkreten primer iz prakse. V pregled je dobil kladivo, za katerega je običajno zelo težko ugotoviti, ali je bilo vlomilsko orodje, in s katerega se je odluščil lak. Kladivo so našli pri storilcu, laka pa ni bilo treba niti kemično analizirati, saj se je kot košček sestavljanke ujemal z okrušenim delom na kladivu. Podobno analizirajo prelomnine tudi v avtomobilskih nesrečah.

Vsako delo lahko postane rutina
Na biološkem oddelku preiskujejo sledi oz. vlakna, ki se prenesejo ob stiku med dvema osebama ali ki jih storilec pusti na kraju dejanja. Kot izvemo, so bila vlakna npr. eden ključnih dokazov v primeru trojnega umora na Gorjancih leta 2003, saj so bila skoraj edina sled, ki jih je za seboj pustil morilec Ermin Brkić. In takšnih zanimivih primerov imajo kar precej, vendar ob obilici zadev, ki so že šle skozi njihove roke, so postopki postali že rutina, nam povejo.

Sicer pa preiskovalci ne dobijo posameznih vzorcev, temveč jim prinesejo, recimo, oblačila žrtve in storilca in nato začnejo iskati kontaktne sledi. Če celotnega kosa oblačila ali pa morda avtomobilskih prevlek ne morejo prinesti v laboratorij, forenzični tehniki s posebnimi lepilnimi trakovi poberejo sledi in jih pošljejo v analizo. Običajno analiza kontaktnih sledi pride na vrsto, ko ni mogoče pridobiti vzorcev DNK-ja.

Še malo statistike. Policisti na leto opravijo okoli 22.000 ogledov krajev kaznivih dejanj in poberejo okoli 30.000 sledi, ki se nato sortirajo in pošljejo v preiskavo na NFL.