Publika je bila že na začetku v "rožicah," pred koncertom leta je občinstvo namreč dobro ogrela avstralsko-ameriška rock zasedba The Dead Daisies. Parter je bil že skoraj poln, med nastopom predskupine pa so na tribune začeli kapljali tudi tisti, ki so nekoliko dlje čakali na hmeljasto osvežitev pred areno. "Mrtve marjetice" je ljubljanska publika takoj vzela za svoje. "Še eno, Ljubljana," se je glasilo vprašanje, na katero je bil odgovor več kot jasen. "Še eno," je v en glas zarjovela publika. Dobro so stopnjevali tempo do konca nastopa in zaključili na najbolj udaren način, s priredbo skladbe skupine Deep Purple, Burn. Občinstvo so navdušile predvsem vragolije bobnarja Briana "Bifgoot" Tichiya in neverjeten vokalni nastop pevca Glenna Hughesa, ki je s svojim glasovnim razponom dokazal, da je eden izmed najboljših, ki jih ta trenutek lahko ponudi rockovski žanr. Hughes se je proti koncu nastopa zahvalil občinstvu in povedal: "S skupino Judas Priest smo dobri prijatelji že petnajst let. Upam, da se zavedate moje ljubezni do skupine in Roba Halforda. Hvaležni smo, da so nas povabili na turnejo."

Vražji rogovi so se dvignili proti stropu dvorane

Med odmorom si je takrat še bolj žejno občinstvo zadnjič "natankalo", preden je na oder stopila skupina, ki je skoraj lastnoročno definirala težkometalni žanr, tako glasbeno kakor slogovno.

V dvorani se je ob zvokih legendarne pesmi skupine Black Sabbath, War Pigs, stemnilo. Roke z iztegnjenimi kazalci in mezinci so se dvignile v zrak. Na odru, ki je bil preoblikovan v tipično britansko jeklarno, je na enem izmed rekvizitov pisalo: "Dovoljeno samo za pooblaščeno osebje." Kdo drug bi lahko bil bolj pooblaščen, da stopi pred kuliso, ki jo je pripravilo občinstvo v prestolnici, kakor Rob Halford in druščina. Žaromete je usmerilo navzdol, pred obličje je stopil glavni duhovnik s skupino. Kitarska uvertura v skladbo One Shot at Glory je zbrane spravila v ekstazo. Skoraj ni bilo obiskovalca, ki si ne bi pri sebi mislil: "Kakšna prezenca, kakšen nastop in vokal pri zrelih sedemdesetih letih." Edino, kar je publiki izdalo Halfordovo starost, je bila dolga siva brada, ki ji je mladosten kontrast predstavljal pirsing v nosu pevca. Za tem je na odru zagrmelo. Sledila je namreč skladba Lightning Strike, ki jo je na ekranu za skupino spremljal še vizualni dodatek. Za prvi vrhunec koncerta je poskrbel prvi mož zasedbe: "Ljubljana, You've got another thing coming," in napovedal istoimensko skladbo. Prvič to noč se je zgodilo, da je večina prisotnih v žep pospravila prenosne telefone, s katerimi so skušali ovekovečiti izkušnjo in skladbo zapela na ves glas.

Gospodar podzemlja Rob Halford

Halford je prestavil oktavo višje. V zrak so poleteli skoraj spiti kozarci piva in nekaj, kar je močno spominjalo na avtomobilske pokrove za platišča. Kot se za skupino, ki v nekaterih skladbah opeva ljubezen do visokooktanskih hlapov, tudi spodobi. Koncert se je nadaljeval v ritmih, ki so spominjali na delo strojev v tovarni. Nato je občinstvo zamenjalo vloge s Halfordom: peli so na ves glas, on pa je poslušal in s prikimavanjem odobravanja pohvalil oboževalce. Sledilo je nekaj "romantičnih" skladb na čelu z večno pesmijo Turbo Lover.

Na odru se je ponovno zakadilo, tako dobesedno kakor tudi v prenesenem pomenu. Dvorano je napolnila skladba The Sentinel. Glave so udarjale v ritmu, dolgi lasje nekaterih se kar niso mogli ustaviti vrteti. Halford je še naprej dominiral na odru, poleg vseh rok so v zrak bile dvignjene tudi bergle enega izmed poslušalcev na sredini parterja. Sledilo je nekaj "nežnejših" taktov, ko so Judas Priest ponovno zažgali oder. Halford se je v siju rdečih žarometov oprl na trizob v obliki logotipa skupine, kot pravi gospodar podzemlja.

"Ljubljana, Vrnili se bomo"

Ponovno je bilo na preizkušnji občinstvo. Halford je v slogu Freddieja Mercuryja s koncerta Live Aid preizkusil glasilke publike, tisti na tribunah pa so petje spremljali z butanjem nog ob tla. Občinstvo je zaploskalo, Halford pa je vrnil uslugo. Vokalist skupine je do takrat nastopal praktično brez predaha, pesem za pesmijo je od sebe dal tudi zadnje atome moči. "Ljubljana, minilo je že kar nekaj let, odkar smo nastopali v tej prekrasni deželi. Katero pesem si želite slišati kot zadnjo?" Skoraj v en glas je po dvorani zadonelo: "Painkiller!" Skupina je želji z veseljem ustregla. Ena izmed največjih uspešnic skupine je po tempu tudi najhitrejša, prav tako pa vokalno ena izmed najzahtevnejših. Na presenečenje vseh je skupina pesem odigrala skoraj tako kot v najboljših časih. Logično je, da je zob časa načel Halforda in ostale, vendar si tako dobre vokalne in melodične izvedbe pred koncertom ne bi upal napovedati nihče.

Skupina je pomahala v slovo, po dvorani pa se je razplamtel slogan: "Hočemo še!" Vse skupine imajo v čas nastopa že vštet povratek na oder po tem, ko publika prosi za nekaj dodatnih taktov, kar skandiranju nekako vzame pomen. Na srečo je bila želja v Stožicah tako močna in slogan tako glasen, da bi se Judas Priest na odre vrnili tudi v "starih časih". Sledila je prava mala šola največjih uspešnic težkometalnega žanra: Electric Eye, Hell Bent for Leather, Breaking the Law in Living After Midnight so poskrbeli, da se je občinstvo dokončno snelo z verige.

Za zadnji del se je Halford na oder pripeljal z motorjem, nato pa se je znašel še v družbi največje birminghamske znamenitosti, bronastega bika, ki krasi birminghamski nakupovalni center Bullring. "Ljubljana, imejte se odlično še naprej. Hvala, da varujete heavy metal, mi smo j****i Judas Priest," se je na koncu poslovil Halford. Na ekranih se je izpisal napis, ki je ogrel srca čisto vseh v dvorani: "Vrnili se bomo!"