Po podatkih Skupnosti socialnih zavodov Slovenije trenutno na prosto posteljo, v enem izmed 96 domov za starejše, čaka skoraj devet tisoč ljudi. "Pri nas se na dvoposteljno sobo čaka tri leta, še več na enoposteljno," pove direktor Doma starejši občanov Ljubljana Šiška. Na to, kako kritične so razmere, je pred časom opozarjal tudi urad varuha človekovih pravic, a zdi se, da se stanje iz leta v leto poslabšuje, država ne sledi demografskim gibanjem. Država je zadnji dom za starejše zgradila leta 2004, oziroma pred 15 leti, od takrat pa podeljuje zgolj koncesije. In zakaj je to problematično? Ker so domovi za starejše s koncesijo v povprečju dražji od javnih domov, zaradi pomanjkanja prostora pa starejši nimajo možnosti izbire. Kot opozarja Biserka Marolt Meden iz Združenja za dostojno starost – Srebrna nit, država domovom s koncesijo omogoča, da investicijo v gradnjo domov povrnejo tako, da morajo oskrbovanci plačevati višjo oskrbnino. Oskrba kategorije I, kar pomeni, da je starostnik praktično samostojen, v najcenejšem domu, to je Dom dr. Janka Benedika Radovljica, stane dobrih 17 evrov na dan. V najdražjem domu, DEOS – Center starejših Črnuče, pa skoraj dvakrat več oziroma dobrih 34 evrov na dan.

Na ministrstvu za delo odgovarjajo, da ni denarja za izgradnjo novih domov. "V letu 2017 za gradnjo novih domov ni bilo namenjenih nič sredstev, v letu 2018 oziroma z rebalansom v letu 2019, za leto 2019 je bila dodeljena res skromna številka," pojasnjuje Barbara Tiselj, direktorica direktorata za socialo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

"Rešitev na kratek rok je gotovo krepitev služb v skupnosti, nujno je sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bo razbremenil plačnike storitev in dovolil, da dalj časa ostajajo v domačem okolju," mogoče kratkoročne rešitve našteva direktor Doma starejših občanov Ljubljana Šiška. In prav pomoč na domu, ki jo v Ljubljani 1.500 uporabnikom na leto zagotavlja zavod za pomoč na domu, je ena izmed takih rešitev. A tudi za to pomoč so čakalne vrste. Kot pove direktorica Zavoda za pomoč na domu Ljubljana, Liljana Batič, trenutno na njihovo pomoč čaka več kot 50 ljudi. "V tem trenutku bi potrebovali dodatnih od 10 do 15 zaposlenih, da bi lahko pokrili te potrebe," položaj opiše Batičeva in doda, da je težava predvsem v kadrovskem pomanjkanju, saj jim primanjkuje socialnih oskrbovalk. Da gre za pomoč, vredno zlata, pa delo socialnih oskrbovalk opišeta zakonca Bavcon, ki sta že zadnja tri leta uporabnika pomoči na domu. Socialna oskrbovalka Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana jima pomaga pri vsakdanjih opravilih, osnovni higieni in jima dela družbo. "Ta prihod teh deklet mi osveži življenje, kar pozabim, koliko sem stara, včasih mislim, da jih imam šele osemdeset. Potem pa kar oživim, ko vidim, kako z ljubeznijo pomagajo in pristopijo k človeku, ki je počasi že v odhodu," pomoč socialnih oskrbovalk opisuje Danica Bavcon Žagar.

"Starostniki in ljudje s hudimi nevrološkimi težavami, torej najbolj bolni ljudje v naši družbi, trenutno nimajo zagotovljene oskrbe v našem sistemu," je kritičen Marko Jug, zdravnik s kliničnega oddelka za travmatologijo UKC-ja Ljubljana. Na oddelek letno sprejmejo okoli šest tisoč poškodovancev in polovica je starejših od 65 let. Praktično dnevno se srečuje s primeri starejših, ki ne potrebujejo več bolnišnične oskrbe, a po poškodbi niso več samostojni. Ker prostora v domovih za starejše ni, negovalna bolnišnica UKC-ja Ljubljana pa ima zgolj 30 postelj, svojci pa velikokrat ne zmorejo sami poskrbeti za njih, tako ti starostniki tudi po mesece ostajajo v bolnišnici. "Če lahko bolnik sodeluje pri rehabilitaciji, si lahko pomagamo z zdraviliškim zdravljenjem, kar je odlično urejeno, ko pa je bolnik preslab, da bi se vrnil v domače okolje, nimamo drugih možnosti," Marko Jug opiše realnost, s katero se spoprijemajo, in doda, "taki bolniki tako zasedajo postelje, ki bi jih nujno potrebovali, hkrati pa je to najdražja postelja v državi".

Številni zato polagajo upe v dolgo pričakovani zakon o dolgotrajni oskrbi. Na ministrstvu za zdravje napovedujejo, da naj bi bil zakon sprejet prihodnje leto, izvajati pa bi se ga začelo leta 2021. Trenutno na terenu že potekajo trije pilotni projekti, v katerih preizkušajo stanje na terenu, mogoče rešitve in storitve dolgotrajne oskrbe. Eden izmed treh projektov poteka na območju Celja. Že po nekaj mesecih se je izkazalo, da so stiske ljudi velike. Od januarja do danes so prejeli 476 vlog za pomoč. Koordinatorica projekta Vladka Vovk ugotavlja, "vedeli smo, da je problematika pomoči na domu tako pri starejših kot pri ljudeh srednjih let velika, da pa je tako velika in da ljudje živijo v tako do človeka neprijaznih in neprimernih okoljih v današnjem času, je pa mene osebno zelo presenetilo". Poleg Celja se pilotna projekta izvajata še na centru za socialno delo v Krškem in v koroškem domu starostnikov iz Črneč pri Dravogradu. Storitve dolgotrajne oskrbe pa niso namenjene le starostnikom, ampak vsem, starejšim od 18 let, ki so odvisni od tuje pomoči. Pilotni projekti, vredni šest milijonov evrov, ki so financirani iz evropskih kohezijskih sredstev in državnega proračuna, se iztečejo junija 2020. Glede na to, da se številni sprašujejo, kaj se bo z ljudmi, ki danes prejemajo to pomoč, zgodilo po izteku projekta? "Bojim se dne, ko bomo rekli, danes še pridemo jutri nas pa ni," svoje strahove opiše Vovkova.

Glede na situacijo, ki jo številni opisujejo kot kritično, smo pristojne na ministrstvih za zdravje vprašali, ali menijo, da je za starostnike v Sloveniji dobro poskrbljeno.

"Ja, ocenjujem, da je zelo dobro poskrbljeno. Zavedamo se, da se starostna meja dviga, da je vse več starejših, zato aktivno pristopamo k pisanju nove resolucije o nacionalnem socialnem varstvu," je bil odgovor direktorice direktorata za socialo na ministrstvu za zdravje. Direktorica direktorata za dolgotrajno oskrbo na ministrstvu za zdravje, Klavdija Kobal Straus, pa je odgovorila, da "starejši v Sloveniji dostopajo do številnih pravic, s temi pravicami pa si lahko pomagajo takrat, ko ne morejo več v celoti poskrbeti zase".