33-letna oblikovalka, ki je želela ostati neimenovana, je status samostojnega podjetnika odprla pred štirimi leti in je ves čas delala za enega naročnika, pri katerem je imela vse elemente delovnega razmerja. Kot večina samozaposlenih si je plačevala najnižje prispevke, zato ji je porodniški dopust, na katerega je odšla leta 2016, predstavljal kar velik izpad dohodka, a tudi vrnitev med delovno aktivne ni bila lahka: "Potem ko sem prišla s porodniškega dopusta, nisem imela nobenega socialnega varstva. Nega je zelo slabo plačana oziroma toliko, kot si plačuješ prispevke, in večina si izplačuje minimalne." Seveda si teoretično lahko vsak, ki ima odprt s. p., plačuje višje prispevke. "A če ti da podjetje malo denarja, recimo 1.500 evrov, si prav veliko ne moreš plačati," meni diplomirana krajinska arhitektka in doda, da podjetja pač prihranijo na račun socialne varnosti.

Mladi samozaposleni pogosto nasedejo na lepo zveneči bruto znesek, ki ga je delodajalec samozaposlenemu pripravljen ponuditi pred nastopom sodelovanja. Šele ko začnejo plačevati prispevke in druge stroške, vidijo, kako malo jim ostane. "Če nato hočeš redno zaposlitev, rečejo O. K., ampak mi ti bomo ohranili isti bruto, in potem vidiš, kako malo dobiš ven," še pojasni oblikovalka, ki bo, če se odloči za še enega otroka, iskala redno zaposlitev.

Za minimalno plačo mora s. p. zaslužiti vsaj 1.223 evrov
Gibanje za dostojno delo in socialno družbo je pred kratkim objavilo izračun, koliko mora zaslužiti samostojni podjetnik, če želi prejeti minimalno plačo in hkrati pokriti vse pravice, ki pripadajo redno zaposlenemu. Minimalna neto plača je 1. januarja 2018 znašala 638 evrov, da bi si izplačal ta znesek, mora s. p. po izračunu gibanja zaslužiti 1.223 evrov mesečno. 373 evrov znašajo prispevki brez olajšav, minimalni stroški malice so 75 evrov, za strošek prevoza je gibanje vzelo ceno mesečne vozovnice za Ljubljanski potniški promet, ki stane 37 evrov. Če bi si samozaposleni želel izplačati minimalni regres, mora vsak mesec dati na stran dodatnih 70 evrov, če mu računovodstvo vodi pristojna služba, pa še okoli 30 evrov mesečno.

Toda v 638 evrov minimalne plače niso vključeni dodatki za nadure in delo ob koncih tedna in praznikih, ki ga samozaposleni pogosto opravljajo. Prav tako v izračunu niso upoštevane bolniške odsotnosti, opozarjajo v gibanju, čeprav zaradi bolezni in poškodb povprečno delavec v Sloveniji manjka 11 dni v letu. V izračun tudi ni vštet plačan dopust redno zaposlenih. Če bi torej želel s. p. mesečno odvajati še sredstva za primer bolniškega in letnega dopusta, bi moral na mesec zaslužiti še vsaj okoli 150 evrov več, kar bi torej zneslo 1.373 evrov.

Arhitektura - delo na črno
Daniel Mole je še pred letom dni delal kot arhitekt na črno v enem od precej znanih birojev, saj se niso mogli niti dogovoriti, da bi odprl samostojno podjetje. S podjetjem se je najprej dogovarjal, da bi ga zaposlili s pomočjo državne subvencije, a se ni izšlo. Pred tem je bil namreč registriran kot brezposeln, v resnici je na črno delal za dva druga biroja. Denar je v vseh treh birojih prejemal na roke: "Ali pa ti ga izplačajo prek drugih podjetij kakega prijatelja, ki ti izstavi račun, če ima na primer normiran s. p. – seveda mu plačaš provizijo," situacijo na trgu dela mladih arhitektov opiše Mole. Razen lastnikov so v biroju, za katerega je delal, na tak način delali vsi: študentje, risarji, mladi diplomanti. Plačani so bili glede na urno postavko: "Kolikor delaš, toliko dobiš, če te ni tam, te ni, če zboliš, denarja ne dobiš." Arhitekti, čeprav so bili brez pogodb, niso delali od doma, ampak v biroju, pove Mole. "Celo tako je, da te vprašajo, ali imaš svoj prenosnik, niti tega ti ne priskrbijo. Dela se na črni programski opremi, na študentskih različicah. Varčuje se na vseh ravneh."

Daniel Mole je prvič diplomiral pri 24 letih in je imel z iskanjem zaposlitve težave že leta 2005, zanimala ga je arhitektura, zato se je odločil za nov študij, ki pa ga je končal v obdobju najhujše gospodarske krize. Zdaj končuje že tretjo fakulteto, iz arhitekturnih birojev pa se je pred enim letom umaknil. Kot pravi, je imel dovolj obljub, svojemu delodajalcu pa je pred odhodom povedal, kaj si misli, in mu malo potrkal na vest. Nekaj arhitektov so pozneje vseeno zaposlili: "Ne vseh, nekaj pa jih vseeno dobiva tistega 'minimalca'. Kar se mi zdi napredek, ker če si na črno, nimaš nič, že prek espeja nimaš nobene varnosti."

Mole se zaveda, da je bilo stanje med krizo res slabo in je med arhitekti vladal hud konkurenčni boj. A hkrati pravi, da gre nekaterim zdaj bolje, pa vseeno še vedno slabo ravnajo z zaposlenimi: "Še vedno so neplačila, dela se prek espejev, ni zaposlitev. Mogoče je za tiste, ki so uspešni, za lastnike birojev zdaj bolje, a izkoriščajo nastalo situacijo." Mladih diplomantov arhitekture je, čeprav so številni odšli v tujino, še vedno preveč, saj je obseg del med gospodarsko krizo močno upadel. Tako so se začeli cehovski dogovori med lastniki birojev, ki se med seboj večinoma poznajo. Svojim delavcem nastali položaj predstavijo kot brezizhodnega: "Rečejo, da ima oni biro še slabšo urno postavko oziroma imajo vsi pet evrov. "Šest evrov je že veliko, če ti dam"," ponazori Mole.

Moleta najbolj boli, da se težave na trgu rešujejo na mladih. Znani biroji in njihove arhitekture dobivajo nagrade, česar ne bi bilo, če ne bi bilo mladih risarjev, ki živijo pri starših in so v ozadju opravili na tisoče ur dela. "Dobra slovenska arhitektura nastaja na plečih staršev mladih arhitektov. Ko sem sam delal, si nisem mogel privoščiti, da bi sam živel in si plačeval najemnino," zaključuje Mole, ki je pri 37 letih zamenjal področje dela.

Ne počutim se kot prekarka
Sonja Merljak Zdovc je bila še pred dobrim letom bralcem dobro poznana kot novinarka dnevnega časopisa Delo. Nato je službo za nedoločen čas izgubila in se zaposlila v zavodu Časoris, ki ga je ustanovila že pred tem. "Na začetku je bil absoluten šok," se spominja. "Ko sem izgubila službo, sem se odločila, da če sem Časoris že postavila, se bom poskusila nanj osredotočiti in bo to moj projekt."

Časoris je spletni časopis za otroke in sam po sebi seveda ne prinaša denarja. "Ni naročnikov, ki bi lahko omogočali preživetje medija, sploh elektronskega in otroškega," pravi in dodaja, da je še danes hvaležna dvema časopisoma, ki sta jo takrat povabila k pisanju kolumn in ji tako omogočila vsaj plačevanje prispevkov, da ji ni bilo treba zajedati v družinski proračun. Potem so se projekti in ponudbe počasi začeli odpirati, pravi.

Merljak Zdovčeva po letu dni na svobodi pravi, da se ne čuti kot prekarka, ker prekarnost v osnovi povezuje z nelagodjem. "Jaz sem zadovoljna na svobodi, ta hip se mi zdi to odlično in ne iščem možnosti, da bi se vrnila v službo za nedoločen čas," priznava. "Seveda je s to svobodo strah zelo tesno povezan in prepleten, ker če si v neki službi, veš, da boš imel 15. plačo. Sama sem si npr. za letos zagotovila prihodke, kaj bo prihodnje leto, pa ne vem, vsako leto se staram, zato bo verjetno vsako leto težje, s tega vidika sem prekarka."

Težava je tudi bolniška odsotnost, ki si jo lahko privošči le, če ima denar vnaprej prihranjen, a doslej si ni vzela še niti enega dne. Dela skoraj cele dneve, a se spomni, da se je že prej, kot redno zaposlena novinarka, "popoldne na otroškem igrišču pogosto ukvarjala s službo". Zdaj si popoldne vzame nekaj časa za tri otroke, ki so sicer v letih, ko se z njimi ni treba več toliko ukvarjati: "Fino pa jim je, da sem doma, vidijo me, da sem, in če kaj potrebujejo, pridejo k meni, res pa je, da me vidijo večinoma pred računalnikom," še doda v smehu.

Vseeno si želi, da bi bili svobodnjaki deležni več varnosti: "V idealnem svetu bi bilo tako, da bi kot samozaposlena v svojem zavodu imela enake pravice, kot če bi bila zaposlena v nekem podjetju," pravi. "Po mojem mnenju ni nujno, da se vse sili v službo za nedoločen čas, prav je, da so vsi enakopravni, tisti, ki so redno zaposleni, in tisti na svobodi."