Obrambna ministrica Ljubica Jelušič se je v svojem spletnem dnevniku obregnila ob izjavo ministrice za kulturo in sprožila polemiko o tem, kje je meja med zasebnim in javnim oz. službenim izražanjem mnenja.

Beseda je orožje
Komunikator največje vladne stranke SD je na družabnih omrežjih že nekajkrat prestopil mejo dobrega okusa - nazadnje je na svojem Facebook profilu Branka Grimsa primerjal z Goebllsom. Ali se naši politiki res ne zavedajo, da si na spletnih družabnih omrežjih vendarle ne morejo privoščiti vsega, kar jim pade na pamet?

Beseda je orožje in to velja tudi v sodobnem, s spletnimi družabnimi omrežji prepredenem svetu. Tokrat se je vnelo med obrambno in kulturno ministrico.

Ljubica Jelušič je o besedah Majde Širca zapisala: "Intervjuvanka nam v svojem razvojnoreformnem žaru še pove, da bi ukinila obrambno ministrstvo. Po vsej verjetnosti bi obrambo kot dejavnost države vključila v svojo kulturno revolucijo tako, da bi svoje finančno dobro stoječe in gospodarno ministrstvo reformirala v ministrstvo za napadalno kulturo."

Kos: Smešno in otročje
Marta Kos, svetovalka za javno nastopanje, meni, da je celotna situacija smešna in otročja. "Marsikdo bi rekel, to je svoboda govora, drži, vsak državljan ima pravico napisati marsikaj na Facebook, dokler to ni žaljivo in je spoštljivo, če pa to delata dve ministrici med seboj, presneto, naj se zmenita kjer koli drugje," poudarja.

Lenart Kučić, novinar in kolumnist, pa je prepričan, da je to, kar danes zapišeš na internetu, v praksi zelo težko ločiti od, recimo, dogodka, da sredi supermarketa udarite otroka. "Pač ne gre več, da boš rekel - to jaz počnem zasebno, to počnem javno," trdi.

Obrambno ministrstvo je sporočilo, da gre za osebne zapise Ljubice Jelušič. Ta pa je bila v pogovoru za Val 202 prepričana o svojem prav. "Ko se kdo neodgovorno spotakne ob tako velik sistem, potem mora nekdo ta sistem vzeti v bran. Moja dolžnost je, da to opazim. Kot veste, sem svoje stališče v zvezi s tem napisala na blog, nisem želela v zvezi s tem opravljati javnih polemik," je pojasnila v oddaji Vroči mikrofon.

SD-jev PR-ovec Grimsa primerjal z Goebbelsom
Kosovi se zdi, da politikom manjka znanja in usposobljenosti, "predvsem pa tisti problem, ki ga največkrat opažam, je ta, da zamegljujejo med tem, kaj govorijo kot zasebno in kaj govorijo kot službeno". Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal pa pravi: "Kakršna koli izjava, ki jo politik da javno, vsaj po mojem mnenju, je javna in je politična in težko rečeš, da spada v sfero zasebnega."

Predstavnik Socialnih demokratov za strateško komuniciranje in nove tehnologije, kot se učeno imenuje nekdanji fotoreporter in novinar Denis Sarkič, pravi, da se mediji spotikajo ob njegove zasebne objave - tokrat primerjavo Branka Grimsa z zloglasnim nacistom Goebbelsom. Toda ker v Sloveniji vsakdo pozna nekoga, ki pozna nekoga - so objave na Facebooku dostopne marsikomu, ne le Sarkičevim prijateljem. Kosova: "Nedopustno je, tudi zaradi tega, ker je kot tiskovni predstavnik oziroma komunikator stranke, je nekdo, ki je zelo blizu Borutu Pahorju. In žal mi je, da Pahor tega svojega komunikatorja ni odpustil."

Ne tako dolgo nazaj je Sarkič, podpisan kot SD-jev komunikator in z velikim logotipom stranke v profilu, duhovičil na spletnem omrežju Twitter: "Pahor bo namesto Erjavca v vlado vzel Chucka Norrisa. Dal mu bo resor za okolje in prostor, da reši kante, penzije in Slovenijo hkrati." Po burnem odzivu je logotip stranke iz Sarkičevega profila na Twitterju izginil, komunikator pa si je nadel zgovorno ime Denis Pokora.

Kučič: V ZDA in VB se ve, kaj se sme in kaj ne
Podobnih spletnih spodrsljajev je v tujini manj kot pri nas, predvsem zato, ker so politiki s spletnim komuniciranjem začeli prej kot pri nas. Kučič: "Zaradi tega, ker sploh v ZDA, pa tudi v Veliki Britaniji znotraj javne uprave, znotraj politike, so načini za uporabo družabnih omrežij in interneta zelo natančno določeni. Tako da vsi, ki v imenu vlade ali katere koli svoje službe blogajo, ali tvitajo ali se oglašajo na facebookih, zelo dobro vedo, kaj smejo in česa ne smejo."

Internet s svojimi spletnimi omrežji je že nekaj časa pomemben medij in nepogrešljiv vir informacij. V Sloveniji je med prvimi moč spleta prepoznal pokojni predsednik republike Janez Drnovšek s spletno stranjo svojega gibanja Za pravičnost in razvoj. Bloge politikov bi pri nas lahko prešteli na prste, medtem ko v Evropskem parlamentu spletni dnevnik piše tretjina poslancev.

Kučić pojasnjuje, da tam, "kjer je treba postaviti spletne kampanje, se to dela, potem ko pa enkrat mine volilno obdobje in so položaji razdeljeni, pa to nekak ponikne in so redki tisti, ki še zmeraj vztrajajo pri neki obliki spletnega komuniciranje, ki ima neko rdečo nit in da ima neko kolikor toliko kontinuiteto".

Kresalova: Facebook je v prvi vrsti odsev tega, kar ti misliš
Danes so med aktivnejšimi nekdanji minister Žiga Turk in ministra iz vrst LDS-a Aleš Zalar in Katarina Kresal. "Facebook, čeprav je javna komunikacija, je v prvi vrsti odsev tega, kar ti misliš. Na marsikaj na Facebooku me opozorijo tudi moji sodelavci. Pomagajo pri nalaganju filmčkov. Ampak tiste vsebine, ki jih objavim, so pa moje vsebine. Nikoli od PR-službe," je povedala Kresalova.

Zalar pa je pojasnil, da ima občutek, da včasih kakšna misel na tvitu še bolj doseže različne javnosti, kot če bi šel na tiskovno konferenco. O tem se je pravosodni minister dobro prepričal ob svoji odmevni napovedi na Twitterju, da je čas za razpis prostega delovnega mesta državne tožilke. "Jaz mislim, da je uporaba Facebooka in Twitterja izjemno praktičen način, kako lahko hitro dobiš informacije o tem, kaj si ljudje mislijo o neki temi," dodaja.

Turk: Internet omogoča, da smo vsi na nek način ljudstvo
Turk meni, da internet pravzaprav omogoča, da smo vsi del neke skupnosti, "da smo vsi na nek način ljudstvo. Morda se nekomu uspe postavit v središče nekega kroga, ali pa v nekem krogu komunicira, nikakor pa ni to več vrh piramide, ki bo potem komuniciral z javnostmi, ki so tukaj spodaj".

Kučić je izpostavil, da je najbolj učinkovit najverjetneje SDS. "Odkar so začeli objavljati svoje zapise na spletu, vsak zapis doseže toliko medijskega učinka, da praktično ne potrebujejo tiskovnih konferenc. Tako da oni sigurno splet najbolj načrtno izkoriščajo," meni.

Svoje spletne strani bolj ali manj posrečeno oblikujejo vse večje politične stranke. Pred časom je svoje perilo na spletu izobesila tudi Katarina Kresal. Medtem ko večina političnih strank uporablja Facebook, imajo Socialni demokrati celo svoje socialno omrežje Redbook.

"V Avstraliji uporabo Facebooka vežejo na sodne postopke"
Zalar: "Sam malo spremljam razvoj v državah, kjer so prišli bolj daleč. V Avstraliji že tako daleč, da uporabo Facebooka vežejo že na sodne postopke. In, recimo, vročajo celo obtožne akte prek Facebooka. To bo prihodnost slejkoprej tudi pri nas."

Tega se zavedajo tudi v agencijah, ki spremljajo medijske objave tudi na spletu.
Sebastjan Hribar iz družbe Kliping pojasnjuje: "Mi jih imamo trenutno v obsegu nekaj manj kot tisoč. To so od novičarskih portalov do forumov, ki se spremljajo, blogov, twitter. 5-10 odstotkov naročnikov je, ki dejansko to uporabljajo."

A se bodo morali vsi, tudi politiki, vse bolj zavedati: če te ni na spletu, te ni. In če se tam nerodno spotakneš, to vidijo vsi.