S podsekretarko na Uradu za makroekonomske analize in razvoj smo se pogovarjali ob odprtju evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti, ki je bilo pred kratkim v državnem svetu. Povprašali smo jo tudi o pričakovanjih glede naraščanja revščine in uspešnosti strategij v boju zoper njo.

Lahko pričakujemo, da se bo revščina v luči posledic krize pri nas še dalje poglabljala? Kdo bo najhuje občutil njen pritisk?
Kriza se je, z močno povečano brezposelnostjo, močneje začela kazati šele proti koncu leta 2008. Slabšanje življenjskih razmer pa se je pri nekaterih drugih kazalnikih pokazalo že v letu 2008. Povečal se je, denimo, delež vprašanih, ki v anketi o življenjskih razmerah Slovenskega statističnega urada odgovarjajo, da težko oziroma zelo težko shajajo z svojimi dohodki (od 22 % leta 2007 na 27 % leta 2008), povečala se je tudi stopnja materialne prikrajšanosti prebivalstva (od 14,3 % leta 2007 na 16,9 % leta 2008). Podatkov o stopnji tveganja revščine za leto sicer 2009 še nimamo, ker pa ima brezposelnost močan vpliv na revščino, lahko sklepamo, da se bo ta še povečala. Nedvomno bodo poslabšanje razmer najbolj čutile skupine, ki imajo že zdaj nadpovprečno stopnjo tveganja revščine. To so gospodinjstva, kjer ni nihče aktiven, še zlasti tista s šolajočimi se otroki, enočlanska gospodinjstva starih ljudi, enostarševske družine, brezposelni in najemniki stanovanj.

Kaj menite o napovedih, da bo dvig minimalne plače povzročil izgubo delovnih mest in torej, gledano v celoti, ne bo pripomogel k zmanjšanju revščine?
V zvezi s tem vprašanjem bi najprej želela opozoriti na dve stvari: na to, da Evropska socialna listina, ki seveda zavezuje tudi Slovenijo, določa, da je treba zaposlenim za njihovo delo zagotoviti takšno plačilo, ki njim in njihovim družinam zagotavlja dostojen življenjski standard; ter na to, da višji dohodki prav gotovo pomenijo tudi boljši materialni položaj prejemnikov minimalnih plač in njihovih družin. Pričakujemo pa, da bi v nekaterih primerih ta dvig lahko prispeval k dodatnemu odpuščanju in to bi, glede na to, da je brezposelnost največja pretnja revščini, lahko privedlo do povišanja stopnje tveganja revščine. V zvezi s tem smo na Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) pripravili modelski izračun, ki je pokazal, da bi takojšen dvig minimalne plače kratkoročno lahko pomenil izgubo okoli 5.000 delovnih mest, dolgoročno pa lahko še dodatnih 15.000 delovnih mest, če se podjetja ne bi prilagodila novim razmeram z uvajanjem perspektivnejših programov.

Menite, da je Slovenija glede na druge evropske države dovolj napredna pri uvajanju novih strategij za odpravljanje revščine (denimo uvajanje novih oblik dela, ki je pri nas še v povojih)?
Ne vem sicer natančno, katere strategije imate v mislih, ampak gotovo drži, da je pri preprečevanju, oziroma blažitvi revščine naša država precej uspešna in učinkovita, saj imamo takšen sistem socialnih transferjev, ki omogoča, da revščino zmanjšamo za polovico (v EU-ju denimo socialni transferji revščino zmanjšujejo za tretjino). Stopnja tveganja revščine bi bila v Sloveniji torej dvakrat višja, če socialnih transferjev ne bi bilo. Lahko pa poudarimo, da ima Slovenija v okviru Aktivne politike zaposlovanja od leta 2007 naprej tudi poseben sklop programov za povečanje socialne vključenosti, ki bi jih bilo smiselno še okrepiti, saj so v veliki meri namenjeni ljudem, ki jih tudi najbolj pogosto prizadene revščina.

Kako hudo stigmo predstavlja revščina, bi rekli, da pri nas revščina velja za sramoto?
Obstaja dvoje dejstev, na podlagi katerih lahko sklepam, da pri nas revščina velja za hudo stigmo. Najprej, na lestvici vrednot je med prebivalci Slovenije delo zelo visoko vrednoteno. Poleg tega v javnomnenjskih anketah le približno en odstotek prebivalcev Slovenije priznava, da so revni, kar dokazuje, da je že sicer težko priznanje, da si v stiski, da si poražen in da ne zmoreš, za prebivalce Slovenije še toliko težje.