Aleksandra je mati samohranilka s tremi šolajočimi otroki, ki po pokojnem možu prejemajo vsak po dobrih sto evrov družinske pokojnine, sama pa je zaradi neživljenjskega delavnika v izmenah pustila službo v zdravstveni ustanovi, ki ji je izplačevala minimalno plačo. Ker živijo v lastni hiši, ki sta jo s pokojnim možem gradila več let, in se ji ne želijo odpovedati, ne zaprosi za denarno socialno pomoč. Boji se, da bi morali otroci to vračati ali pa bi namesto otrok država podedovala družinsko hišo. Kljub temu ima Aleksandra nemalo izkušenj s centri za socialno delo. Večkrat zaprosi za izredno socialno pomoč, asistenco, nazadnje je urejala štipendijo za otroke: "Iščeš telefonske številke, nihče se ti ne javlja, nikamor te ne vežejo. Greš osebno tja v času uradnih ur, komaj najdeš eno osebo, ki ti lahko samo pove, da ste upravičeni do pritožbe, izpolniš obrazec in čakaš nadaljnje tri mesece."

Ob tem krivde ne vali na zaposlene socialne delavce, ampak na sistem. "Sam sistem, sama pravila in zakoni so zelo, zelo togi, če sam ne poznaš pravil, si lahko velikokrat neupravičeno zavrnjen." Zaupala je tudi izkušnjo, ko se ji je potožil socialni delavec: "Meni je osebno rekel gospod, ki je reševal pritožbo pri štipendiji, da računalniški sistem ne dopušča, da vnese podatke, da mora poiskati informatika in ne ve, kako bosta to rešila." Zato se v jezi čudi, da ob vsem denarju, ki ga namenjajo za informacijske sisteme, ti ne delujejo, poleg tega se ves čas spreminjajo.

Težave z informacijskimi sistemi

Ko socialni delavec vnese podatke vlagatelja vloge, sistem od 48 baz pridobiva podatke o upravičencu. "Podatki se v sistemu od virov pridobivajo avtomatsko. Ko socialni delavec vnese vlogo v sistem, pritisne gumb, ko ima vse

podatke, zasveti lučka. Delavec gre po podatke, ki mu jih sistem da na pladenj, potem vpiše dodatne okoliščine, jih preveri, pregleda stanje, po potrebi pozove stranko k dodatnim dokazilom ali jo povabi na razgovor, da pojasni neko dejansko stanje in potem izda odločbo," delo opiše direktorica ljubljanskega regijskega centra za socialno delo Anja Osojnik.

A če se ena od baz, ki jo upravljajo različni subjekti (FURS, GURS, ministrstva, banke itn.), ne odzove in ne posreduje zahtevanega podatka, socialni delavec ne more izdati odločbe, upravičenec pa posledično ne more prejeti denarja. Dijana, brezposelna mati samohranilka, je tako zaradi zamude pri izdaji odločbe ostala brez denarne socialne pomoči: "Čakati moraš. V negotovosti si. Ne veš, kaj te čaka. Stroški se nabirajo. Prisiljen si se odločiti, kaj boš plačeval in česa ne. Jaz sem se pač odločila, da določenih stvari, na primer položnice za šolo, ne bom zmogla plačati."

Zaradi občasnih izpadov računalniškega sistema socialni delavci ne morejo izdajati odločb, upravičenci pa ostanejo brez javnih sredstev.

Ob nedavnem obisku Centra za socialno delo Piran je bil ob tej informaciji zgrožen tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina: "To je nesprejemljivo in gre za grobo kršitev njihovih pravic. Na to bom opozoril pristojno ministrstvo."

Delo socialnim delavcem otežuje uporaba več informacijskih sistemov hkrati. Na centrih za socialno delo uporabljajo najmanj tri: bazo socialnih podatkov, informacijski sistem centra za socialno delo 1 in 2 in dokumentacijski sistem javne uprave Krpan. "Osnovna težava je, ker ti sistemi niso med sabo povezani," meni predsednik Sindikata centrov za socialno delo SINCE07 Perica Radonjić. Za vzpostavitev in vzdrževanje sistemov država namenja milijone evrov. Nazadnje je pred dobrim mesecem ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na razpisu trem računalniškim podjetjem za informacijsko podporo za naslednjih osem let namenilo 23,6 milijona evrov.

Na teren, bližje k ljudem?

62 centrov za socialno delo se je oktobra 2018 reorganiziralo v 16 regijskih centrov, kjer primarno odločajo o letnih pravicah (štipendije, otroški dodatki itn.), in 63 enot, ki so prednostno namenjene odločanju o pravicah materialno ogroženih prebivalcev (denarne socialne pomoči, varstveni dodatki itn.). Čeprav je reorganizacija, ki je potekala pod sloganom Na teren, bližje k ljudem predvidevala, da bodo socialni delavci imeli več časa za delo na terenu, ni nujno tako.

Natalija Bersak, socialna delavka s CSD-ja Maribor, priznava, da si socialni delavci želijo na teren, pa jim delo tega vedno ne dopušča. "Pri vsaki izredni vlogi bi morali oditi na teren, kar pa je dejansko nemogoče. Če bi hodili vsakič, ne bi mogli rešiti vseh administrativnih zadev. Na teren gremo na primer pogledat, ali je bila denarna izredna socialna pomoč dejansko izkoriščena za to, za kar je bila namenjena. Na teren se gre pri anonimnih prijavah, kadar na primer kakšen sosed, sorodnik ali kdor koli drug pokliče." Socialni delavci opozarjajo, da so, predvsem v enotah po državi, kadrovsko podhranjeni, informacijski sistemi pa jim dela ne nujno olajšajo.

Tudi v sindikatu CSD-jev poudarjajo, da je bila reorganizacija zgolj organizacijska, ni pa na primer prinesla informativnega izračuna, čeprav je bil tudi to eden izmed njenih ciljev. "Ta informativni izračun je mišljen po zgledu davčne uprave, vsak državljan bi dobil vnaprej izračunano, kaj od letnih pravic mu pripada, nato pa bi se lahko pritožil, če bi menil, da je izračun napačen," razloži Radonjić. Predvsem pa bi avtomatiziran sistem razbremenil zaposlene na centrih, ki danes, čeprav upravičencem ni več treba vsako leto oddati vloge za letne pravice, še vedno vsako vlogo posebej obdelajo.

O socialni politiki bomo govorili v posebni oddaji podatkovno-preiskovalne skupine Televizije Slovenija EkstraVisor, v četrtek ob 20. uri na prvem sporedu.