Številne kriminalistične, detektivske in forenzične nanizanke, ki so se prvič pojavile že v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, so stalnica igranih televizijskih programov po svetu. Zlasti v zadnjih desetletjih so postale nepogrešljiv sodobni televizijski žanr z milijonskim občinstvom. Na kraju zločina, Dexter, Pravi detektiv in številne druge televizijske drame – na primer domači produkciji Jezero in Inšpektor Vrenko – pod skupnim imenovalcem na nekonvencionalen način predstavljajo delo sodne medicine, forenzične analize, genetiko, pa tudi značajsko kompleksnost človeške narave in moralne dileme. Vendar tovrstne fikcije izkrivljajo predstavo o resničnem delu sodne medicine.

Smrt moškega je nastopila nenadno

Preživeli smo dan na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani. Na dan obiska ekipe Tednika so med drugim ugotavljali, zakaj je nenadoma umrl starejši moški.

Zaradi varovanja osebnih podatkov nekaterih delov obdukcije, opisa oblačil in fizičnih lastnosti pokojnika tako v članku kot v televizijskem prispevku nismo prikazali ali opisovali. Smrt starejšega moškega je sicer nastopila nenadno, dan pred obiskom naše ekipe.

"Sodna medicina še zdaleč ni samo obdukcija"

"Pri nas je 50 odstotkov našega dela povezanega z nenadno naravno smrtjo. Dokazljivost vzrokov smrti je seveda bistveno težja pri mlajših. V takšnih primerih je vedno podlaga za obravnavo v smislu sumljive smrti. Zato sodna medicina še zdaleč ni samo obdukcija, je pa zlati standard našega dela," nas ob prihodu pouči predstojnik inštituta Tomaž Zupanc in v uvodu doda, da tudi vse nove sofisticirane tehnike, ki so bile vpeljane v zadnjih nekaj desetletjih, kot sta računalniška tomografija in magnetna resonanca, niso dale rezultatov, ki so jih pričakovali.

"Čustveno so nedvomno težke obdukcije otrok"

V obdukcijski dvorani v kletnih prostorih Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je Inštitut za sodno medicino, nas je sprejel Eduard Kralj, specialist sodne medicine in patologije, ki je naši novinarski ekipi najprej predstavil potek obdukcije: "Čustveno so nedvomno težke obdukcije otrok, dojenčkov, novorojenčkov ... Je obremenjujoče, ampak če slediš ciljem in obveznostim, da ugotoviš dejstva in da jih dokumentiraš, potem te to razbremenjuje." Začetek njegove kariere sega v 80. leta prejšnjega stoletja, a kot pove, se v sami obdukcijski dvorani ni spremenilo prav veliko, saj osnove in orodja ostajajo isti. Žal pa ostajajo isti tudi nekateri predsodki v družbi, pove Kralj: "Češ, kako lahko to delaš? Jaz sem zdravnik, ki ima neka specifična orodja. Moja zdravniška obveza je doseči cilj. Na inštitutu ob svojem delu zagotavljamo tudi pravno varnost, razrešujemo situacije, kjer obstaja sum na zdravniško napako ali malomarnost …"

Pokojnika pripeljejo na inštitut za sodno medicino v transportni vreči, na kateri je identifikacijski list z njegovimi podatki. "Poleg tega je na trupu še vznožni list, nastavljen na palcu ali okoli gležnja. To je drugi identifikator. Za te podatke odgovarja tisti, ki je poslal truplo na obdukcijo," razloži Kralj. Pri nas ločimo štiri vrste obdukcij; sodno obdukcijo, ki jo odredi preiskovalni sodnik, klinično obdukcijo za umrle v zdravstvenih ustanovah, sanitarno obdukcijo in tako imenovano zavarovalniško obdukcijo, ki je najredkejša. Če pokojnika najdejo na javnih površinah, pri ugotavljanju identitete najpogosteje pomagata mrliški preglednik in policija. "Obstajajo pa tudi primeri, ko teh podatkov nimamo. V tem primeru ima začasno status neznane osebe in se identiteta ugotavlja v naknadnem postopku, ki ga po eni strani vodi policija, po drugi strani pa mi zagotovimo vzorce za molekularno-genetske preiskave," dodaja.

V primeru obdukcije pokojnika, ki smo jo z ekipo spremljali, je bila njegova identiteta znana. "Za zdaj vemo, da gre za nenadni zastoj srca. Navzoči laiki so ga takoj reanimirali, potem so prišli še reševalci in nadaljevali reanimacijo, vendar brez uspeha." Prvi korak je popis oblačil. Sledi zunanji opis značilnosti in sprememb na telesu in naposled notranji opis trupla, razlaga specialist sodne medicine in patologije. "Telesne votline so po navadi začnejo odpirati s skalpelom, pri obdukciji pa vedno sodelujeta obducent in pomočnik."

Velika prednost inštituta je tudi sprotni zapis obdukcije v realnem času, pojasni. "Mojca, se slišimo? Potrebušnica je gladka. Zdaj smo razrezali sprednjo stran prsnega koša, odstranimo prsnico in si tako zagotovimo pristop v prsno votlino. Pljuča so težka," pove in ob pogledu nanje pripomni, "iz tega lahko povem, da verjetno ni živel v čistem okolju, ampak v mestih je to čisto normalno. Verjetno so tudi moja pljuča takšna."

"Vidite morda že zdaj, na prvi pogled, kaj bi lahko bil vzrok smrti?" zanima novinarko. "Ne, ne," odvrne. Medtem ko Kralj nadaljuje ugotavljanje najverjetnejšega vzroka smrti, obiščemo višja nadstropja fakultete. Obdukcijska dejavnost je namreč, tako kot drugod po svetu, tudi na ljubljanskem inštitutu podprta z delom laboratorija za molekularno genetiko, toksikološkega in histološkega laboratorija ter laboratorija za forenzično antropologijo.

Po Evropi inštitute za sodno medicino združujejo, pri nas jih država razdružuje

Ljubljanski inštitut za sodno medicino, v državi imamo namreč še enega v Mariboru, je z 42 zaposlenimi in 1600 opravljenimi obdukcijami na leto najprimerljivejši z nemškimi inštituti. A takšna velikost inštituta je v Nemčiji predvidena za potrebe od dveh do petih milijonov prebivalcev. "Tam inštitute združujejo, pri nas pa jih zmotno razdružujemo," pove direktor inštituta, "in to ob konstantnem upadu kriminalitete. To strokovno nikamor ne pelje, saj zdravniki sodne medicine ne bodo imeli dovolj izkušenj."

Kot meni, bi morala vsakršna vlada prepoznati nacionalni pomen tovrstnega inštituta in mu omogočiti sledenje smernicam ter kakovost. "Mi smo dejavnost, ki se sama financira. Če mi ne ustvarimo dobička, tudi ne moremo slediti trendom v svetu. Trenutno to še zmoremo. Žal nacionalni pomen tovrstnega inštituta ni dovolj dobro prepoznan. Ali pa smo tako majhni in nezanimivi, da se z nami nihče ne ukvarja," pravi Zupanc.

V toksikološkem laboratoriju vse pogostejše nove psihoaktivne snovi

Če se ob mrliškem pregledu in obdukciji posumi, da bi lahko na potek smrti vplivala ali jo celo povzročila kakšna psihoaktivna snov, se obducent odloči za odvzem bioloških vzorcev: "Te potem v našem toksikološkem laboratoriju preverimo za prisotnost teh psihoaktivnih snovi. Lahko je to alkohol, lahko so to prepovedane droge ali pa psihoaktivna zdravila. Droge, ki najpogosteje povzročijo smrt, so še vedno precej ‘klasične’, recimo kokain, morfin in amfetamini," pravi vodja toksikološkega laboratorija Anja Kristl in poudari, da se pri delu vse pogosteje srečujejo z novimi, nepoznanimi psihoaktivnimi snovmi. "Takrat moramo tudi povsem prilagoditi analizno metodo, jo na kraju samem validirati in šele nato poročati o rezultatih. Trenutno so najbolj na udaru sintetični kanabinoidi."

Ti so še posebej nevarni, če jih zaužijemo oralno, na primer v obliki piškotov, peciva, najbolj prodajani na črnem trgu pa so psihoaktivni pripravki v obliki želebombonov. Začetni učinek spremenjenega stanja zavesti se namreč v primerjavi s kajenjem konoplje začne pozneje. "Uporabniki na to niso navajeni ali morda niti ne vedo, da so to zaužili, na koncu pristanejo v urgentni obravnavi ali celo pri nas v obdukcijski dvorani," sklene Kristl.

Da na inštitutu opravljajo molekularno-genetske identifikacije oseb in bioloških sledi že od leta 1996, pa opozori vodja molekularnega laboratorija Irena Zupanič Pajnič. Identifikacije oseb v laboratoriju se začnejo z odvzemom vzorcev med obdukcijo, ki jih nato primerjajo s sorodniki ali osebnimi higienskimi pripomočki domnevnega posameznika. "Če je to skeletiziran posmrtni ostanek, vzamemo delček kosti ali zob, če nastopijo gnilobni procesi, so odličen vzorec nohti. Spomnite se najbrž balonarske nesreče na Ljubljanskem barju ali pa denimo hude delovne nesreče v Melaminu … No, tam nam je uspelo pridobiti madeže krvi iz srčne aorte in tako pridobili DNA."

In kaj je v vmesnem času med obdukcijo ugotovil Kralj? Oglejte si v prispevku.