Nekdanji selektor slovenskih odbojkarjev Gregor Hribar je eden najdejavnejših slovenskih športnih delavcev. Poleg tega, da je predsednik kamniškega odbojkarskega kluba Calcit Volleyball in Odbojkarskega društva Calcit Ljubljana, je tudi vodja pedagoške enote za šport na ljubljanski filozofski fakulteti, ki prihodnje diplomante humanističnih ved v okviru izbirnega predmeta Šport in humanistika poučuje o praktičnih in teoretičnih osnovah športa, kot so filozofija, sociologija, zgodovina in tudi medicina športa. Kot pravi, je za šport med študenti filozofske fakultete, morda malce nenavadno, veliko zanimanja.

Predzadnjo avgustovsko nedeljo so se končale olimpijske igre, po mnenju večine Slovencev zelo uspešno za slovensko odpravo, ki je tako kot na OI 2012 osvojila štiri medalje. Ali je to skrajni domet slovenskega športa na olimpijskih igrah? Gregor Hribar kot poznavalec razmer v slovenskem športu meni, da bi lahko Slovenija osvojila tudi do šest medalj. Vendar ob tem opozarja, da so pomembne tudi druge oblike športa, ne samo vrhunske, ki so se začele zanemarjati. Če bomo vrhunske športnike in njihove medalje spremljali le po televiziji, športna kultura ne bo nič višja. Sprašujem se, kaj bo čez deset dvajset let, če se to ne bo spremenilo, opozarja Hribar.

Olimpijske igre v Riu de Janeiru so bile prve olimpijske igre v Južni Ameriki. Sprva so vsi opozarjali na morebitno katastrofo. Na koncu se je zgodilo le nekaj spodrsljajev, ni bilo večjih varnostnih težav.
Od daleč je težko ocenjevati, primernejše ocene bi dali navzoči v Riu de Janeiru. Osebno mi je bila kulisa iger zelo všeč, brazilski navijači so zelo srčni, prizorišča so bila dobro obiskana, vendar ne vsa. Nekatera so bila napol prazna, čeprav so organizatorji ves čas ponavljali, da so prodali veliko vstopnic. Vsekakor ni bilo tako kot na kakšnih olimpijskih igrah ali svetovnih prvenstvih v Skandinaviji, ko ljudje množično pridejo na prizorišča. Pričakovano pa so bili najbolj obiskani nogomet, odbojka in tudi odbojka na mivki. Igre so bile na koncu uspešne. Temna plat, o kateri so pisali mediji, pa gre najbrž tudi na račun miselnosti Brazilcev, ki so zadeve pripravili z danes na jutri. Vsekakor pa niso bile tako sistematično in načrtno pripravljene kot v zahodnih državah.

ZDA so pričakovano dobile največ medalj. Zmagovalci olimpijskih iger pa se na neki način zdijo športniki Velike Britanije, saj so bili drugi po osvojenih zlatih medaljah in tretji po številu prejetih medalj, ki so jih osvojili v kar 19 različnih športih. S tem so prehiteli nekoč najbolj trofejne države, kot sta Rusija in Nemčija.
Pri Britancih je zanimivo, da imajo drugačen sistem nagrajevanja kot ZDA ali denimo Singapur. Za športnike Velike Britanije je čast nastopa na olimpijskih igrah tako velika, da ne prejemajo posebnih nagrad. Singapur zlato medaljo nagrajuje s kar 650 tisoč evri, nagrade drugih držav pa so podobne kot v Sloveniji, od 20 do 50 tisoč evrov za zlato medaljo. Vendar športniki v manjših, manj razvitih državah težko dobijo sponzorje, v ZDA pa jim je precej lažje, saj najuspešnejšim športnikom nagrada olimpijskega komiteja tako rekoč nič ne pomeni v njihovi finančni strukturi. Država, ki postane gostitelj olimpijskih iger, ima verjetno premalo časa, da bi tudi z večjim denarnim vložkom v športno bazo vzgojila veliko vrhunskih športnikov. Toda na drugi strani je dejstvo, da hočejo države, ki so vložile ogromno denarja v organizacijo olimpijskih iger, postati kredibilne z rezultatskimi uspehi svojih športnikov. Če ne bi bili njihovi športniki konkurenčni, tudi ne bi bilo gledalcev. Britanski športniki so imeli ob pripravah na OI 2012 v Londonu dobre razmere. V športih, kjer so bili uspešnejši, so ustvarili neko bazo. Športe, kjer so bili slabši, so zaradi olimpijskih iger začeli načrtno razvijati in zato so rezultati po neki inerciji nekaj časa boljši. Videli bomo, kaj bo čez štiri ali osem let. Vprašanje je, ali je mogoče meriti raven športne kulture zgolj po olimpijskih medaljah. Obstajajo tudi drugi kazalniki, denimo medalje na prebivalca, koliko imajo države registriranih športnikov in tudi športnikov rekreativcev. Športa ne sestavlja zgolj vrhunski šport, temveč tudi druge oblike športa.

Slovenija je na olimpijskih igrah osvojila enako število medalj kot pred štirimi leti. Na koncu je bila na sedmem mestu po številu osvojenih medalj na število prebivalcev. Ali je to skrajni domet?
Domet Slovenije, kar se tiče dogajanja v zadnjih letih, je od pet do šest osvojenih medalj. Nekoč se bo zgodilo tudi to, čeprav težko, da bomo tudi v kolektivnih športih posegli po medaljah. Rokometaši so bili blizu medalje, saj so v četrtfinalu izgubili proti olimpijskim prvakom Dancem. Dokazali so, da so lahko konkurenčni velesilam. V ekipnih športih, en, ali dva vrhunska igralca ne pomenita praktično nič. V individualnih športih pa lahko z njima ustvarjaš ekipo ali dvojice. Pri ekipnih športih potrebuješ minimalno sedem vrhunskih igralcev, če želiš biti konkurenčen.

Tudi Danci spadajo med manjše države in so med tistimi državami, ki so Slovenijo prehitele po številu medalj na število prebivalcev. Med njimi je tudi sosednja Hrvaška. Ali bi jim lahko zavidali ta uspeh? Osvojili so kar pet zlatih medalj in so bili skupaj 17. najuspešnejša država.
Hrvaška je bila glede na populacijo malenkost boljša od Slovenije. Predvsem veliko presenečenje je zlata medalja v metu kopja. Opazneje je, kako se je po razpadu Jugoslavije s tega ozkega področja relativno veliko ekip dokopalo do medalj v ekipnih športih. V vaterpolu so tri reprezentance v samem vrhu, Srbija in Hrvaška tudi v košarki. Hrvaška in Slovenija igrata vrhunski rokomet. Nekdanja Jugoslavija je bila sicer močna v ekipnih športih, toda po njenem razpadu na šest delov si nihče ni predstavljal, da bo tako še naprej. Uspeh Hrvaške je morda na račun boljšega izbora športnikov, morda večjega potenciala. Včasih je bila tudi razlika v tem, da smo se Slovenci težje odločali za profesionalno športno kariero. Sam sem igral v mladinski jugoslovanski reprezentanci, kjer je bilo veliko Slovencev. Vendar sem se edini posvetil vrhunskemu športu. Hrvati in Srbi so ostali prisotni v športu in z vztrajanjem so dosegli bistveno več. Morda je bila to edina pot, da so kaj dosegli v svoji karieri.

Slovenski uspeh bi bil še večji, če ne bi pete medalje, nesojeno srebro jadralk, izgubili za t. i. zeleno mizo, zaradi uslišane pritožbe Japoncev. Največje športne sile so pri takšnih odločitvah precej privilegirane.
Če bi prišlo do pritožb zaradi napak ameriške štafete, bi bil razplet zagotovo drugačen, kot pri naših jadralkah. Konkretni dokazi sploh niso bili predstavljeni, zgolj beseda proti besedi. Takšne odločitve športnike zelo bolijo in lahko si samo predstavljamo, kako se počutita jadralki, ki sta imeli medaljo skoraj že za vratom. Olimpijske igre so le enkrat na štiri leta, in če si enkrat blizu medalje, je vprašanje, ali boš spet čez štiri leta.

Sami ste močno vpeti v odbojko. Slovenski odbojkarji bi glede na osvojeno drugo mesto na evropskem prvenstvu morda kotirali še višje kot rokometaši, vendar so jim to preprečila precej nenavadna kvalifikacijska pravila. V Riu tudi ni bilo srbskih odbojkarjev, čeprav so osvojili svetovno ligo.
Mednarodna odbojkarska zveza ima, če nekoliko grdo izrazim, precej trapasta pravila kvalifikacij. Za vsako tekmovanje moraš tako rekoč začeti znova. Pri drugih moštvenih športih pa uspehi na evropskih prvenstvih vodijo na višjo raven tekmovanja. Z dobrimi rezultati moraš nekaj let zbirati točke in Slovenija je imela pač premalo točk, kljub drugemu mestu na EP-ju. Francija, ki je bila evropski prvak, pa se je tudi za las uvrstila na OI. Slovenski reprezentanci je bilo storjena velika škoda.

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenskega športa? Sprejet je bil nacionalni program, obeta se tudi nov zakon o športu ...
Baza je postavljena. Škoda se več ne dela, kot se je v preteklosti s „portoroškimi sklepi“, ko so se določeni športi favorizirali, drugi pa zanemarjali. Zdaj je bolj prisotna tradicija, bolj se spremlja dejanska uspešnost in se tudi nagrajuje. Velika težava je še vedno infrastruktura. Alpski smučarji nimajo vadbenega centra in morajo trenirati v tujini. Poleg tega so težava še vremenske razmere, saj nekaterih športov praktično ne moreš več izvajati v Sloveniji. Tega ne more popraviti noben zakon. Športna baza zdaj temelji na sofinanciranju staršev, včasih pa v marsikaterih primerih ni bilo vadnin in članarin. Zato je v dražjih športnih panogah precej prisoten tudi socialni vidik in se z njimi lahko ukvarjajo le tisti, ki so najbolj nadarjeni ali pa imajo doma boljšo finančno situacijo. Tudi tega ne bo rešil zakon. Vprašanje je, kako narediti pravi sistem, da bomo dobivali čim več vrhunskih športnikov. Vendar ne gre le za vrhunski šport. V svojem poklicu opažam, da prihajajo k športni vzgoji fantje in dekleta, ki nimajo nobenih osnov bazičnih športov. Pri odbojki, čeprav so imeli športno vzgojo v šoli, ne poznajo pravil ali štetja točk. Tu je opazen velik korak nazaj. Država bi lahko na področju študentskega športa naredila veliko več, saj je bila včasih obvezna športna vzgoja. Sprašujem se, kaj bo čez deset dvajset let, če se to ne bo spremenilo. Šport je pottreba rebno gledati v vseh pojavnih oblikah. Če otroke naučiš več športov, lahko v njih uživajo in se dobro počutijo. Pozneje pa jih lahko uporabljajo kot neki ventil in prevencijo pred boleznimi. Če bomo vrhunske športnike in njihove medalje spremljali le po televiziji, športna kultura ne bo nič višja. Pri športnem zakonu pogrešam, vendar vem, da tega ne bo notri, obvezno športno vzgojo na vseh univerzah, kot je nekoč že bila.

Kaj pa v osnovnih in srednjih šolah?
Količina vadbe je približno na isti ravni. Vendar se učitelji kot odgovorni za morebitne nesreče izogibajo rizičnim športom. Včasih smo delali premete in se ukvarjali z orodno telovadbo. Zdaj pa se učitelji bojijo morebitnih tožb zaradi poškodb in zato se športna vzgoja poenostavlja. Seveda ne povsod, nekje se dobro dela. Na splošno je bil narejen korak nazaj. Opazno je tudi, da vedno več otrok svoj prosti čas preživlja za računalniki. Šport bi moral biti prvi odgovor modernemu načinu življenja.

Razvoj športa je težko pričakovati brez potrebnih finančnih sredstev. Gonilo športa so bili tudi številni slovenski športni pokrovitelji. Zmeraj več podjetij je v tuji lasti in tudi uspešnih slovenskih podjetij sponzorstvo športa več ne zanima.
Če je tuj kapital, je njegovo vodilo čim večji dobiček. Seveda so izjeme, vendar gre vse v drugo smer. Včasih so imeli delovni kolektivi tudi športne sekcije, zdaj tega praktično ni več. Številna podjetja, ki so del svojih sredstev vlagala v šport, po spremembi lastniške strukture tega več ne počno. To ni dobro, še posebej za razvoj vrhunskega športa.

Največje športne zveze operirajo z velikimi denarnimi zneski, posledica pa so veliki škandali, recimo z nekdanjim predsednikom Evropske nogometne zveze Seppom Blatterjem. Olimpijske igre pa je bolj kot prepoved nastopa ruskih športnikov zaradi kršitve dopinških pravil zaznamovala afera s preprodajo vstopnic, v katero je vpleten prvi mož evropskega olimpijskega komiteja. Zakaj so nekateri športni funkcionarji tako lakomni in pohlepni?
Dejansko bi morali vsi, ki delajo v športu, gledati na to, da čim več denarja ostane v športu. Vendar je vodenje takšnih organizacij naporno in zahtevno delo. Morda tudi zato vodilne večkrat zalotijo s prsti v marmeladi. Vsekakor pa športni funkcionarji ne bi smeli delati za svoje interese. Afero z vstopnicami je treba še dokazati, toda dejstvo je, da je več tisoč vstopnic končalo na črnem trgu. Nekatere športne panožne zveze imajo res ogromno denarja. Problem z dopingom pa je dvoličen, saj se je nekaterim kršilcem dovolilo sodelovati na olimpijskih igrah, drugim pa ne. Vmešavanje politike in financ v šport je najslabše. Vendar je to zmeraj bolj prisotno, kar je precej daleč od osnovnih načel olimpizma.

Vedno več držav je v želji po medaljah na največjih tekmovanjih začelo kupovati športnike. Prej se je to dogajalo v ekipnih športih, zdaj pa je to vedno bolj opazno tudi v najbolj priljubljenih posamičnih športih, še posebej v atletiki. Številne države imajo tekače na srednje in dolge proge, ki izvirajo iz vzhodne Afrike. Ali je to prihodnost športa?
Tu je vprašanje, kje je zdrava pamet. Če Slovenci merimo, koliko medalj smo dosegli, kaj je smisel v tem, da se neka država hvali z osvojenimi medaljami, ki so jih osvojili njihovi kubanski boksarji in ruski odbojkarji. V vrhunskem športu je najhuje to, da je vse dovoljeno za ceno rezultata. Italijanska odbojkarska reprezentanca ima igralce iz Rusije, Kube, kar pomeni, da so jim dali državljanstva zgolj z vidika rezultata. Osnovna načela bi morala biti, da bi Italijani tekmovali proti Kubancem, ne pa Kubanci proti Kubancem, ali Rusi proti Rusom. Še večja težava so bogate arabske države, ki kupujejo športnike s celega sveta in s tem skušajo doseči uspehe na največjih tekmovanjih. Kam vse to vodi, je vprašanje.